clubbing

zvečer vstopi
že malo pijan
v bar.

čez dan morda živi, kdo ve,
a ko se stemni,
se skuša utopiti v vedno globljih pogledih
na senzualna telesa fantov
(ki si želijo sladostrastnih užitkov, vendar ne z njim),
skozi kozarce pijače,
nedotaknjen v kotu točilne mize
kakor pozabljena senca
nekdanjih zapeljevanj.

nekoč je bil tudi on mlad
(mogoče tu išče ostanke tiste mladosti),
najbrž kar čeden,
če že ne lep,
tako postaven,
še vedno zelo možat.

danes v zrcalu vidi prehitro postaran obraz
z mesnatim podbradkom,
prepreden s sledovi grenkobe,
zabuhla lica
od vse preburnih noči,
preveč čokato telo,
niti ivja na sencih.

pot za njim je polna bolesti.
izdajajo ga oči
brez tistih drobnih gubic veselja
okrog porjavelih kotičkov
(ki jih imam, mimogrede, tako rad),
lesketajoče se,
rdeče in otečene
(rekel bi, da od solza),
čutne ustnice, ki bi se še znale razpreti v poljub,
ne pa v glasen, radosten smeh,
in, včasih, drhteče roke
z rahlo porumenelimi prsti.

brazde na njegovem obrazu
so zapis dolge, žalostne melodije.
barva poraženih oči je sivina zlomljenega
jekla neba.
ko na visokih valovih glasbe edinkrat zapleše
s seboj,
gola osamljenost v njegovem pogledu
postane moja,
in zaželim si, da bi lahko
na njegovo obzorje posijal sonce
in podenj izrisal dlan ljubeče duše
samo zanj.

ne vem, zakaj.
mogoče zato, ker me je sram
pomilovanja,
mogoče zato,
ker se bojim teže let,
mogoče zato,
ker se bojim
samote sebe.

© Aleks 2014



Datum objave: 7. 10. 2015