begunec
za vse umrle otroke, v spomin
rojenna napačni strani neba
nastavljam drobne dlani
da bi prestregle en sam
zablodeli
drobec sreče
vidim se
kako pobegnem iz šole
da bi se igral na vrtu za hišo
žgečka me
dedov smeh
skrit za godrnjanjem
ko me za ušesa vleče domov
(šola in igra in hiša in vrt in ded in smeh
sence besed ki so izgubile pomen)
solze
ne padajo za devetimi gorami
vzhodno od raja
to je tukaj in zdaj
materine tople roke
me božajo po licih
ko me polagajo v čoln
brez skorje kruha
da bi me drobtinice
ne vrnile domov
vem
to je ljubezen
pravljica
se dopolni za devetimi vodami
nekje onstran morja
sanjam
očetov klic
glas ki mi odkriva
skrivnosti življenja
(ne preživetja)
in tiste črne oči
in tiste neugnane temne lase
zdaj mirne
zaspale
na ruševinah prihodnjega časa
tako kot jaz
na drugi obali
pokrit
z belo peno valov
© Aleks 2015
Datum objave: 7. 9. 2015
