nikoli
ne,
nikdar nisi sam.
tudi tedaj,
ko je svet zadušljivo težak in teman
kot da bi neki sovražni bog
čezenj poveznil črn lonec s katranom,
sije zate na nebu zvezda,
svetla in topla,
ki varuje vsak tvoj korak,
vsak tvoj dih.
tudi tedaj,
ko so ladje na morju tišina
in je otok zgolj slutnja kopnine,
en val šumi edinole zate,
poje edinole tebi,
in umolkne samo,
kadar moraš ti
spregovoriti.
tudi tedaj,
ko te je strah,
da se le še spominjaš božajočih dlani,
vstopi vate bližina skozi svetlobo sanj.
na mostu
med levim in desnim bregom življenja
ni pregrad iz bodeče žice,
ni zaklenjenih vrat.
tudi tedaj,
ko bežiš pred seboj
ali se vklepaš v trnje
in misliš, da jokaš sam,
je ob tebi,
duša,
ki ve in razume vse,
ki nosi mir.
in tudi tedaj,
ko je sonce v zenitu,
ko ti je svet čisto prav,
je dobro, da veš
za zvezdo,
za val,
za sanje,
za dušo.
da veš,
da nikdar ne boš sam.
© Aleks 2014
Datum objave: 11. 12. 2014
objavil aleks ob 00:00 12 komentarji
Oznake: ptica v duši