verlaine

mortel, ange et demon...
(Paul Verlaine, A Arthur Rimbaud)

absint
ne utopi spominjanj
na dneve v dvojini
z njim

on je za vedno
potepi ki se prepletajo z nešteto odtenki
modrine najglobljih oči
sonce ki vročih dlani boža telo
dež ki izpira žalost
in veter ki je poljubi
na vsak dan bolj izpitem obrazu

prst zarisuje ostre slike
na mizo v kotu drugorazredne pivnice

človek
tek za drugimi sanjami
mučna tavanja v mraku nikoli prehojenih cest
izumljajo vedno nove poti
vse do poslednje obale

angel
besede
iztrgane iz zaklenjenih globin samote
nemirnega iskalca
ko na prsih leži vsa teža zvezdnatega neba

demon
postaviti sebe v središče sveta je zapeljivo
ogristi tujo dušo tako lahko
kajti občutek zmage
je nevaren opoj

podobe
meglijo solze starega pesnika

kakor pogled
na en par korakov v puščavskem pesku
ki jih odnaša čas
spomini bolijo
ko jih obuja v samoti
osamljen
sam

© Aleks 2014

Datum objave: 23. 8. 2014