prvič
prvič je zmeraj prvič
kot bi bilo vse tisto prej
samo dolga vaja za zdaj
jaz sem ognjeni zmaj
on je angel
njegova zagorela golota barve cimeta
diši po napevu škržatov v vročem poletnem dnevu
na svilnatem travniku postelje
zelenem in mehkem kakor njegovi gozdovi
kot božajoči mah v košari njegovih belih spominov
kakor njegove zaupljivo pričakujoče
oči
vanje zrem dolgo brez besed
rad bi mu bil kakor pesem
s konico prsta narahlo
zdrsnem čez sledi šivov nad obrvjo
z jezikom počasi
ljubkujem brazgotino na stegnu
da ječe zadrhti in se vzpne proti meni
neustavljivo
poljub z okusom medenega vina
združi in odpre vrata
zvezdam
v soju sveč vzvaloviva kot eden
v ubranem ritmu divjih utripov krvi
vse do vrelišča
magija noči s srebrnimi sencami
na lesketajočih se kapljah potu
varuje
krhki mir
samo najinega neba
ko pridem do roba sebe
in se izlijem vanj
čuteč vso vročico njegove moške strasti
za hip slečem dušo
... radteimamlepojesteboj ...
tako topel je
nežen
ljubeč
nasmeh v njegovem pogledu
zašepeta
z ustnicami tik ob mojem ušesu
da je moj objem domovina
... ampak ...
jaz se urno
skrijem nazaj vase
in zamežikam
da ne bi prebral zgodbe solz
ki se izpovedujejo na mojem obrazu
ker si želim
ker se bojim
da bi to
bila ljubezen
© Aleks 2014
Datum objave: 25. 3. 2014
