dark room

zame

in za vse, ki ste kdaj okusili

pretrganost dvojine

pozabi,
in pusti,
da te odnesejo tuji poljubi
mehkih, neznanih ustnic
v druge, še neodkrite dežele
(saj je lepo),
pozabi
drhtenje metuljevih kril v času sanj,
ko brstijo cvetovi drevesa
na nekem daljnem otoku,
ki ne pozna večera
(zdaj zamolkli in obledeli),
in pusti,
da tvoje črne oči zažarijo v tej eni noči
(za hip... potem jih zapri),
pozabi,
pusti pijanim objemom,
da vzburijo prepoteno telo,
in nevidnim dotikom,
da potešijo željo,
golo, nenasitno, nasladno,
brez sledi duše,
ki je ostala
v pretrgani dvojini
pesmi iz darovanih besed,
ki se jih sramuješ,
in skrivaš nežnost
pod padajoče kosmiče teme.
pozabi,
da se oddaljen smeh
brez nemira
počasi
izteka v brezbrižnost,
in pusti,
da spregovori poželenje,
samo poželenje,
in odgovarjaj z njim.
grobo in rezko.
kot bolečina,
ki noče umreti.

pozabi.
in pusti.
pojdi do dna.

© Aleks 2014

Jeff Buckley: Lilac Wine

 

Datum objave: 14. 2. 2014

J

rad bi odšel na jug
in poiskal pot nad vrtove pesmi,
obrasle s trni mrtvih jezikov,
da bi se izgubil, za zmeraj,
v labirintih onkraj besed.

rad bi našel samotni zaliv
in se kot školjka zaprl vanj,
pod skalami brez imena z ostrimi kamni
prebodel še ne prebujene sanje, izginil kot senca
v naročjih golih mornarjev.

rad bi z neba snel vse lune ljubezni
in jih razčaral v pozabo,
rad bi našel osamelo drevo,
zagrebel brezupno upanje vanj
in se zakopal med korenine.

rad bi odšel na jug.

© Aleks 2014



Datum objave: 3. 2. 2014