ob novem letu

želim si, da bi v letu,
ki prihaja,
vsi velikokrat iz srca rekli, hvala.
z besedo,
z nasmehom,
ali samo potihoma v sebi.
in da bo to pomenilo,
da prejemamo veliko
vsaj drobnih darov.

vse lepo v 2015 vsem.

© Aleks 2014



Datum objave: 29. 12. 2014

nikoli

ne,
nikdar nisi sam.

tudi tedaj,
ko je svet zadušljivo težak in teman
kot da bi neki sovražni bog
čezenj poveznil črn lonec s katranom,
sije zate na nebu zvezda,
svetla in topla,
ki varuje vsak tvoj korak,
vsak tvoj dih.

tudi tedaj,
ko so ladje na morju tišina
in je otok zgolj slutnja kopnine,
en val šumi edinole zate,
poje edinole tebi,
in umolkne samo,
kadar moraš ti
spregovoriti.

tudi tedaj,
ko te je strah,
da se le še spominjaš božajočih dlani,
vstopi vate bližina skozi svetlobo sanj.
na mostu
med levim in desnim bregom življenja
ni pregrad iz bodeče žice,
ni zaklenjenih vrat.

tudi tedaj,
ko bežiš pred seboj
ali se vklepaš v trnje
in misliš, da jokaš sam,
je ob tebi,
duša,
ki ve in razume vse,
ki nosi mir.

in tudi tedaj,
ko je sonce v zenitu,
ko ti je svet čisto prav,
je dobro, da veš
za zvezdo,
za val,
za sanje,
za dušo.

da veš,
da nikdar ne boš sam.

© Aleks 2014



Datum objave: 11. 12. 2014

recept za deževen dan

zjutraj naj te prebudi poljub
moškega, ki te ima rad.
in ti njega.
vsaj malo.
se pravi, kolikor upaš.
(torej, ne boj se ljubezni.)

ljubi se z njim,
dolgo in nežno.
končajta skupaj
in si glejta v oči,
ker oči povedo marsikaj,
česar besede ne morejo izreči.

v postelji zajtrkujta
vroče rogljičke z marmelado
in vročo čokolado.
vmes se sladkajta
s smehom.
ali vsaj z nasmehi.

do kosila počivajta,
privita drug k drugemu.
malo kramljajta,
a ne preveč.
tudi tišina
lahko zbližuje.

naročita veliko pico in jejta s prsti.
to je vedno nadvse izzivalen ob(r)ed.
popoldne se podajta na sprehod
pod pisanim dežnikom in
prisluškujta,
kako ubrano vama bije srce.

zvečer še jagode in čokoladni fondi.
potem se znova ljubeče
darujta drug drugemu.
za lahko noč
se stisni k njemu in spi
spanje zaupanja.

© Aleks 2014



Datum objave: 24. 11. 2014

menjava srca

v dnevih bolesti
bi si bilo treba
poiskati drugo srce.
izklesano iz kamna.
trdo in črno.
polno ostrih robov.
gluhonemo.
z vseh strani neprodušno zaprto.
malo podobno čisto majhni samici.
nič ne bi moglo vstopiti vanj.
niti iz njega.
in nihče.
tako bi ostalo zunaj oboje,
raj in pekel.
bilo bi varno.
praznina bi bila žametno nežna kot najmehkejša tema.

v dnevih bolesti
bi si bilo treba
iztrgati staro srce.
ga prebosti s količkom iz gloga.
prestreliti s srebrno kroglo.
obesiti nanj venec iz česna.
za vsak primer.
da ne bi moglo nikdar vstati od mrtvih.
niti v sanjah ne.

v dnevih bolesti
bi si bilo treba
vstaviti novo srce.
ga posvojiti.
in bivati z njim
do konca.

© Aleks 2014



Datum objave: 21. 10. 2014

evroskeptik

v ponarejenem razkošju barv
iz kilometrov blaga za zajetno postavo
prevzetna starka motnih oči -
naslage pudra ne skrijejo gub na obrazu
in drag parfum ne prikrije postanega vonja let -
vse bolj osamela
z na debelo našminkanimi ustnicami
deli plastične smehljaje made by botox
pozdravlja z mesnatimi prsti nabrušenih nohtov
nalakiranih z lažnim dostojanstvom
(kratki-dolgi-kratki pobliski sonca v težkem pozlačenem nakitu)
iz oguljene v.i.p. lože
ne da bi razumela žive prizore na odrih sveta
evropa
še enkrat umira

vožnja skozi noč
mimo bleščečih otočkov reklamnih panojev ob cesti
neskončnih izbir
avtomobili sanjskih fantov za sanjske poslovne poti (kupi!)
nove obleke nove sezone iz novih oblik (kupi!)
še bolj cenejši pametni telefoni (kupi!)
opominjajo
kupi! kupi! kupi!
nova mantra
kdor kupuje je živ
vsak nakup potrdilo uspeha
danes
svoboda pomeni svobodo reči
da je dva in dva kolikor hočeš
(samo valuta mora biti dovolj trdna)
evropa še enkrat umira
v naših pohlepnih rokah

duh velike noči
(šunka hren pisanice potica)
se šibi pod težo dobrot
lačne roke ki prosijo drobtinic z mize
pod križem
v molitev zatopljene oči prezrejo
v nebeških višavah ni
alg v svilnatih laseh
skoraj prosojnih teles
podgan ki stradajo
ker smetnjake praznijo ljudje
evropa še enkrat umira
v naših licemerskih rokah

vse več in več stopinj bede
le birokrat v stekleni palači
skriva pogled za debelimi kupi
brezkrvnih besed v najsodobnejšem novoreku
ob skodelicah dvojne kave in izbornimi prigrizki
(samo)zadovoljen
kakor maček ki je požrl golobico
ne vidi ne sliši
vedno bolj neme bolesti brezpravnih
ne govori
za izginule ubitih mest
za ubite izginulih mest
evropa še enkrat umira
v naših brezbrižnih rokah

© Aleks 2014



Datum objave: 7. 10. 2014

svet zdaj

ko je laž resnica
ko se umaknejo dlani
ko sivina izpraznjenega neba
žre še zadnjo kopnino
je treba stopiti pred ogledalo
in se vprašati
mnogo stvari

v belini rok
se skriva odgovor

toda bele
so samo duše
komaj rojenih otrok

© Aleks 2014



Datum objave: 19. 9. 2014

verlaine

mortel, ange et demon...
(Paul Verlaine, A Arthur Rimbaud)

absint
ne utopi spominjanj
na dneve v dvojini
z njim

on je za vedno
potepi ki se prepletajo z nešteto odtenki
modrine najglobljih oči
sonce ki vročih dlani boža telo
dež ki izpira žalost
in veter ki je poljubi
na vsak dan bolj izpitem obrazu

prst zarisuje ostre slike
na mizo v kotu drugorazredne pivnice

človek
tek za drugimi sanjami
mučna tavanja v mraku nikoli prehojenih cest
izumljajo vedno nove poti
vse do poslednje obale

angel
besede
iztrgane iz zaklenjenih globin samote
nemirnega iskalca
ko na prsih leži vsa teža zvezdnatega neba

demon
postaviti sebe v središče sveta je zapeljivo
ogristi tujo dušo tako lahko
kajti občutek zmage
je nevaren opoj

podobe
meglijo solze starega pesnika

kakor pogled
na en par korakov v puščavskem pesku
ki jih odnaša čas
spomini bolijo
ko jih obuja v samoti
osamljen
sam

© Aleks 2014

Datum objave: 23. 8. 2014

ptica skozi moje oči

zanj
nebo in zemlja
obljuba novega jutra
z okusom sonca na ustnicah
vsak dan
v dvojini

prijateljem
roka v stiski
stisk
stik
devetero upanj celo tedaj
ko se zamajejo temelji zvezdam

za vse
modra globina morja
nasmeh
ki ni nikoli iz žebljev skovan
zvezdno nebo
po nevihti

meni
dvojček duše
navdih pesmi po notah življenja
slutnja miru
in vez
ki traja

© Aleks 2014



Datum objave: 16. 6. 2014

... skrivnost ...

drevčku

ne veš kaj je umreti
samo živeti poznaš
poljub mesečine in ljubkovanje dežja
krajec lune
ki se šali s tvojimi vejami
uspavanke južnega vetra

mogoče danes prihaja smrt
(vsak dan je danes)
s poznanim ritmom korakov
v prvem somraku večera
a ne s sovraštvom
temveč s trpljenjem v prsih

ni te strah
on je pravičen sodnik
vsak tvoj brstič
nosi pečat mehkobe njegovih oči
tople sledi božajočih dlani
ko rahlja zemljo med tvojimi koreninami

tvoj beli jezdec stkan iz bolečine
za vsako zgodbo z njegovih razpokanih ustnic
vsak droben cvet malo rumeno srce
ki s silovito nežnostjo bije
v tihem sozvočju
s simfonijo življenja izpod njegovih prstov

roka okleva v ustavljenem času
ali se bojiš
trnove krone ki se razrašča preko neba?
ko se svetloba
spremeni v temo
umre sonce

... v glasbi
ki ga objema v bolesti duše
šelesti tvoja pesem
njegova melodija
odmeva
v šumenju tvojih besed ...

© Aleks 2014



Datum objave: 23. 5. 2014

prvič

prvič je zmeraj prvič
kot bi bilo vse tisto prej
samo dolga vaja za zdaj

jaz sem ognjeni zmaj
on je angel
njegova zagorela golota barve cimeta
diši po napevu škržatov v vročem poletnem dnevu
na svilnatem travniku postelje
zelenem in mehkem kakor njegovi gozdovi
kot božajoči mah v košari njegovih belih spominov
kakor njegove zaupljivo pričakujoče
oči
vanje zrem dolgo brez besed

rad bi mu bil kakor pesem

s konico prsta narahlo
zdrsnem čez sledi šivov nad obrvjo
z jezikom počasi
ljubkujem brazgotino na stegnu
da ječe zadrhti in se vzpne proti meni
neustavljivo
poljub z okusom medenega vina
združi in odpre vrata
zvezdam
v soju sveč vzvaloviva kot eden
v ubranem ritmu divjih utripov krvi
vse do vrelišča

magija noči s srebrnimi sencami
na lesketajočih se kapljah potu
varuje
krhki mir
samo najinega neba

ko pridem do roba sebe
in se izlijem vanj
čuteč vso vročico njegove moške strasti
za hip slečem dušo

... radteimamlepojesteboj ...

tako topel je
nežen
ljubeč
nasmeh v njegovem pogledu
zašepeta
z ustnicami tik ob mojem ušesu
da je moj objem domovina

... ampak ...

jaz se urno
skrijem nazaj vase
in zamežikam
da ne bi prebral zgodbe solz
ki se izpovedujejo na mojem obrazu

ker si želim
ker se bojim
da bi to
bila ljubezen

© Aleks 2014



Datum objave: 25. 3. 2014

(o)sećanja

novi beograd
krevet hotela čaršavima miriše
na suncokret na bulevaru snova
ali ja ne osećam ništa

šetnja bez karte grada
busplus i aplikacija na mom androidu
k'o da sam ovde kod kuće
ali ja ne osećam ništa

nepročitane pesme
duga iz vremena u knjižari delfi
kafa u francuskoj ulici
ali ja ne osećam ništa

med na usnama
pesnik i pobednik očima vode ljubav
u suton na kalemegdanu
ali ja ne osećam ništa

posle ponoći
muzika na skadarliji
polako se uvlači u dušu kao dim cigareta
ali ja ne osećam ništa

hodočašče u bioskop (posve intimno)
na kiosku žarko laušević druga knjiga
e moj lauše
ja ne osećam ništa

netko bi voleo da bude tu
ali ne i sa mnom
znam
ali ne osećam ništa

ali u tom ništa
sve

© Aleks 2014



Datum objave: 9. 3. 2014

dark room

zame

in za vse, ki ste kdaj okusili

pretrganost dvojine

pozabi,
in pusti,
da te odnesejo tuji poljubi
mehkih, neznanih ustnic
v druge, še neodkrite dežele
(saj je lepo),
pozabi
drhtenje metuljevih kril v času sanj,
ko brstijo cvetovi drevesa
na nekem daljnem otoku,
ki ne pozna večera
(zdaj zamolkli in obledeli),
in pusti,
da tvoje črne oči zažarijo v tej eni noči
(za hip... potem jih zapri),
pozabi,
pusti pijanim objemom,
da vzburijo prepoteno telo,
in nevidnim dotikom,
da potešijo željo,
golo, nenasitno, nasladno,
brez sledi duše,
ki je ostala
v pretrgani dvojini
pesmi iz darovanih besed,
ki se jih sramuješ,
in skrivaš nežnost
pod padajoče kosmiče teme.
pozabi,
da se oddaljen smeh
brez nemira
počasi
izteka v brezbrižnost,
in pusti,
da spregovori poželenje,
samo poželenje,
in odgovarjaj z njim.
grobo in rezko.
kot bolečina,
ki noče umreti.

pozabi.
in pusti.
pojdi do dna.

© Aleks 2014

Jeff Buckley: Lilac Wine

 

Datum objave: 14. 2. 2014

J

rad bi odšel na jug
in poiskal pot nad vrtove pesmi,
obrasle s trni mrtvih jezikov,
da bi se izgubil, za zmeraj,
v labirintih onkraj besed.

rad bi našel samotni zaliv
in se kot školjka zaprl vanj,
pod skalami brez imena z ostrimi kamni
prebodel še ne prebujene sanje, izginil kot senca
v naročjih golih mornarjev.

rad bi z neba snel vse lune ljubezni
in jih razčaral v pozabo,
rad bi našel osamelo drevo,
zagrebel brezupno upanje vanj
in se zakopal med korenine.

rad bi odšel na jug.

© Aleks 2014



Datum objave: 3. 2. 2014

amarcord

spominjam se,
ne kot bi bilo včeraj,
ampak kakor da se je zgodilo sedaj
(ravnokar),
devet besed,
zlomljena perut ptice,
zlomljena veja drevesa,
zlomljeno srce
dvojčka moje duše.

spominjam se,
kako sem drgetal v bolečini,
težki in temni
(pa je bila zgolj odsev tvoje),
jokal sem,
dokler nisem svojih oči spremenil
v sinje cvetove spominčic
za tišino bledega jutra,
za brezup samote noči.

spominjam se,
veš...
prve pesmi, ki sem jo spisal zate
(zdaj je le ena od mnogih)
iz črnila tvojih in mojih solza,
zajecljani poskus objema,
stisk nemoči
in vendar čez rob
poln ljubezni.

spominjam se,
da sem ti hotel biti morje
in zvezdno nebo
(velik, vseveden, večen),
in violinski ključ,
ki odklepa poti nazaj v življenje,
varuh tvojih sanj
in tvoj zavetnik...
kjerkoli, vedno s teboj.

spominjam se,
koliko dobrih želja
sem želel izsanjati tebi
(še vedno jih),
pripel sem ti sončnico na oblak
in za zaprtimi vekami vsak večer tiho
prosim zate,
ki si za zmeraj del mene
in moj.

© Aleks 2014



Datum objave: 6. 1. 2014