u meni

nedgje na putu
skrenut sam
u beskraj

crni snijeg mojih ruku
na bijelim tijelima sjećanja
ispisuje riječi nepoznatog jezika
stranim suglasnicima
bez vokala

lica imena
vrijemena čežnje
glagoli snova
imenice osjećaja
bez pridjeva

bezbojni oblaci cigaretnog dima
guše ukus spaljenih zvukova
blud mojih koraka
odjekuje zelenom bojom žuča
olovni poklopac nebeskog svoda
glumi plavetnilo
neba oči bez ptica

sam sam
bez sjene u naoštrenim sječivima dugih srebrnih zraka
(koje rastu iz mojih dlanova umjesto prstiju)
proklet srcem
na koljenima dna
molim se
da postanem more

da milujem
da utješim
da volim
da zarobim u sebi suze svih mojih ---

nekad na putu u beskraj
zalutan sam nizbrdo
ne mogu se okrenuti

© Aleks 2013



Datum objave: 30. 5. 2013

sam

samota
je prazen prostor
različnih oblik

kot bi nevidna roka z velike freske življenja počasi brisala vse kar šteje

najdražja obličja
ki jih je vzel tuji čas in ki oživijo
le še v spominih srca
podobe davnih ljubezni ki so odšle
ali smo jih pregnali sami
brez pravice vstajenja
mimobežna telesa neznancev
z imeni in brez
ki bi mogoče
lahko bili

drugi pogrinjek na mizi
še en kelih za poljub vina pred spanjem
sladko opojnega
dišečega po divjih cvetovih vrtnic
in divji sli moške ljubezni
senca klavirja
na katerega je pianist
igral po ljubljenju
zase
in zanj
(tudi njega ni več)

pesmi na nočni omarici
iz neke požgane dvojine
dolga pisma z različnih koncev sveta
vse neizrečene in neprebrane besede
glasba
ki molči na cedeju
slike
obešene nad stopnicami
veje drevesa
in krila ptice

topel stisk roke v somraku večera
zgodbe s prehojenih poti
pod zahajajočim soncem
na kamnitih obalah
itake
zadnja dlan na preplašenem čelu

vse izginja

za večnost
ostanejo zgolj
neme sobe polne praznine
in sled solza na obrazu
ki ga je izpisalo trpljenje

samota
je prazen prostor različnih oblik
ki nima nikoli
oblike mene
oblike moje duše

© Aleks 2013



Datum objave: 8. 5. 2013