oči ptice

ponoči v hiši strahov
na praznih peronih svojih štirinajstih postaj
pogosto srečam tvoje oči

vklesane v obraz z boji notranjosti

dva mračna gejzirja samote
bridko ponosnih zenic zmagovalca
na bojnem polju brez preživelih

jeklena trezorja duše

vendar je njihov trd diamantni lesk
od blizu
le krhka koprena otožnosti s trpkim okusom morja pozimi

meni žarijo s spokojno milino

kakor boža prosojni ples vetra in zlate ptice
obsojenega na smrt
pod zadnjimi listi neba

kadar (se) ljubijo se bleščijo

vzneseno z zlatorumenimi zublji prejemanja
in dajanja v nasladnem prepletu dvojine
in potlej morda od solza

bolečina v meni je dvojček tvoje

tisti ki so odšli
zimzelene spominčice
na brazgotinah srca

hočem ti odkleniti sonce

skozi sivi granit trdote
skozi neprehodne deževne gozdove
neizrečenih besed

samo s toplino

kakor bi legal med osiveli mah iz božične noči
zdrsnem vanje z mehko lahkoto nežnosti
ter se prelijem vse do dna tebe

in vem

da bom poslednja uteha
v kamniti hiši na koncu poti
ko bo čas dogoreval

čeprav ti ne veš

v črnem zrncu ur na moji dlani
se gosti vsa teža stisk tvojih begov
na krilih srebrnih konj se vračajo vate tvoje neukročene sanje

da se rodiš znova iz mojih neprespanih noči

tu in tam v tvojih očeh ugledam sebe
takrat molčim in si želim
da me ne bi nikoli bilo

(ali da bi vsaj kdaj ti videl v moje oči)

© Aleks 2013



Datum objave: 21. 4. 2013

slovenski center PEN

za mojo ptico v duši,
ki je navdih za tisto najlepše, kar jaz napišem

tako jaz vidim pesmi in pesnike.
kdove, kako jih vidiš ti?

mislim,
da je vsaka prava pesem
svoboda.
da v njej si to, kar si.
ne več, ne manj.
in tudi nič drugega.

pesem je anatomija duše.
najde besede za najgloblji strah,
ki ga človek ne prizna niti sebi
v najbolj svinčenih nočeh,
zrcali najbolj intimno grozo, ko se zave,
da je zmanjkalo sanj,
da je obstal pred poslednjimi vrati.
pesem je pribežališče,
objem,
in vanjo pesnik posadi svoje zadnje upanje,
tik preden v njem za zmeraj potone,
da bi nekoč nekje znova vzbrstelo -
mogoče v bralcu, ki ga bo našel,
ko bo iskal drevo
za čoln
po vélikem brodolomu
(ljubezen ve, da ni smrti).
zna govoriti o dečku,
ki brezskrbno skače visoko čez bele oblake
in igra nogomet s soncem
pod modrim šotorom neba.
takrat, ko so vsi goli njegovi.
ko vzide luna,
je pesem poetu najstrožji
in najvišji sodnik.
pesem je spoved
in vsaka izpoved je pesem,
ker tudi tedaj, ko ne zapisuje ničesar,
ampak le nemo ihti v temino noči,
skozi vsako črko solza pesnik
daruje sebe.

mislim,
da je vsak pravi pesnik
odjek svobode.
kot dovoli sebi, dopušča vsem,
da so tisto, kar so.
ne več, ne manj,
in tudi nič drugega.

pesnik zmore slišati drugo srce
in biti v sozvočju z njim.
pesnik razume veliko,
ker je sam večni popotnik
od najglobljega pekla do najvišjih nebes,
vstaja, in pada, in znova vstaja
v žgočem notranjem ognju začaranega
kroga življenja
skozi ves svoj skopo odmerjeni čas.
ne sodi,
ker ve, da ne more soditi nikogar,
dokler ni (bil) on sam,
in ne kamenja,
ker ve, da ni (bil) nikoli brez greha.
pravi pesnik je tisti, ki vstane proti vsaki krivici,
vedno,
tudi ko se zgodi najmanjšemu med najmanjšimi,
četudi je sam manjši od vseh
(ali med vsemi največji),
ker je vsak pravi pesnik otrok,
ki še zna pisati
in brati
govorico srca.

© Aleks 2013



Datum objave: 8. 4. 2013

the drunk and the tightrope dancer

naslov te skladbe, izpisan neke noči na displeju avtoradia,
je bil navdih za to pesem.
in ptica v duši,
ker zna gledati s srcem.

malo pijan ali malo zadet
(kri je blazna od bolečine)
pod raskavim glasom noči
preskuša
na strmoglavi vožnji ki ne potrebuje izhoda
meje hitrosti bitja srca
njegova vroča sapa udarja po bobničih v divjem ritmu tišine
motor kabrioleta rjove s silovito močjo krika duše
ubitega zmaja
ki skozi pordele kaplje teme
pada v legendo

zaustavi ga

čez sotesko avtoceste
razpeta živosrebrna vrv
na vrtoglavi višini mali princ
(zdaj že odrasel)
z žarkom sonca okoli vratu
med jatami belih snežink
z žametno eleganco črnega panterja
gol
v soju kometov pleše tango s pozabljeno zvezdo
luna igra na klavir melodijo
za prepovedane besede

in je poezija

en sam zdrs
en sam korak navzgor
prsti se spletejo v poljub na sredini poti
iz ednine dvojina
in eno iz dveh
dvoje vonjev strahu za eno zaupanje
dvoje zelenih vej za eno deblo drevesa
dvoje pokrajin oči za en globok dolg pogled
dvoje vzcvetelih golot za en sladostrastni opoj
dvoje solz za eno reko življenja
dvoje samot za eno ljubezen

kdo je zaprl oči?

© Aleks 2013



Datum objave: 2. 4. 2013