boli?
kako boli sovraštvo,
ne vem.
| mogoče boli kakor ljubezen, ko se prebuja sama pod prešito odejo sanjanih dotikov. nad mehko blazino spanca se razblinjajo še zadnji trenutki topline bližine, neizpeti poljubi na sončnih žarkih padajo z nepotešenih ustnic in puščajo na obrazu slane sledove solza. prazno telo vstaja z raztrganih rjuh s svinčenimi krili na prsih, razgaljeno v nebogljenem očitku pogrizenih nohtov, ki jih zaoblja krvavi polmeseček, v grenko zoro samote. |
 |
ne vem.
| mogoče boli kakor samota, ki odmeva gluhe stopinje zamolčanih korakov, zamrznjenih v hladu zakotne ulice brez neba, med vlažnimi stenami plesnivih barv, popisanimi z grafiti spominjanj, pod strehami ovdovelih hiš, ki so obledele od joka, kjer nad žlebovi iz bakra, ostarelimi v čeljustih zelenega volka, v osivelih gnezdih tu in tam še počivajo osamele ptice pred zadnjim letom na jug, kjer so vse ceste do sanj pregrajene z bodečo žico iz zarjavelih ostankov tišine. |
|
ne vem.
| mogoče boli kakor tišina, ki ne more več govoriti. kriki nemíjo globoko v grlu, in papir ne izpisuje hromih besed. nekega jutra noč požre sonce, molk postane črno zlato na gladini morja, ki ubija življenje pod sabo kot plaz, dokončno in brez sledi. kar ostane, je samo jek zdrsa konice noža po notranji strani lahti, ki zveni votlo kot en sam nepozabljen spomin. |
|
ne vem.
| mogoče boli kakor spomin na beg malega princa, ki hoče na repu kometa odjahati nekam daleč, za rojstni dan. kakor snežinke na novoletni večer se zdravice topijo v bleščečih kozarcih penine, ne da bi zaželele srečo v temo brezdanjih, lačnih oči. pogled se obrača stran, astronavt v srebrnem skafandru leti mimo večne lučke na oknu, in moški za mizo morda že ve, da so to odgovori na neizrečena vprašanja. |
 |
ne vem.
| s. pravi, da ne. da sovraštvo ne more boleti. in on je v življenju prečkal veliko mračnih poti. njemu se zdi kakor fanatičen ples bosih nog na razbeljenih tleh, ko zaslepljenost z občutki božanske moči pijano pohodi vsa druga čustva, in šele izstop iz risa prinese morda bolečino, pokrito s figovim listom sramu. (skomignem z rameni: ne vem.) jaz sem pribit na križ samo s težkimi, temnimi žeblji ljubezni, samote, tišine, spomina. |
 |
sovraštvo?
© Aleks 2013
Datum objave: 11. 3. 2013
