premišljevanja

da bi lahko rekel zbogom,
bi moral postati tišina.
ne gluha,
ne hladna,
samo tako tiha,
da bi v njej zaslišal brezskrbni smeh angelov
v vsakem srečnem nasmehu otroka,
in razločil drsenje solz po njihovih svetih obrazih,
ko čudež za žalostne, bolne, trpeče
pride prepozno
ali sploh ne.

če bi si izbral pot za odhod,
bi sedel v avto v garaži,
zaklenil vrata in vžgal motor.
gol
bi zaprl oči in se ustavljal na najlepših straneh.
mogoče bi še poslednjič prepotoval svoje telo,
izpisal poslednjo pesem z motno svetlobo joka,
drgetajoč
od strašnega upanja.
vendar ne bi bil sam.
nekdo bi do zadnjih akordov bil v mojih mislih,
z mano,
ob meni.
padal bi sneg,
ki bi prekril vse moje iščoče stopinje,
legel bi name z mehkobo kril ptice,
ki kakor topla odeja varuje čas,
da se ne izteče.
odšel bi čisto,
brez najmanjše sledi,
kakor da me sploh ni bilo,
v trenutku pozabljen od vseh,
kot bi zgorela veja,
še vedno zelena in mlada, z brstiči rumenih sonc,
žgalna daritev vse daljšim sencam
na pragu granitne zime.

onkraj življenja
bi se vzpel v nebo kakor ognjeni zmaj.
postal bi ognjeni angel,
z leskom zvezd v očeh in blagoslovljenih peruti,
moč mojih rok bi pričarala sanje
na dlaní sveta.

tebi
bi podaril srce
tistega, ki ga imaš najbolj rad,
in ti daroval
vso svojo ljubezen,
ki ti je nisem mogel dati
tu.

© Aleks 2013



Datum objave: 14. 2. 2013