s tobom

čekaš me vani.
naizgled napušteno dvorište
kao mala čarolija usred uzavrelog grada,
kroz koju padam,
ujedno sporo i brzo,
u odsjaj sunca na jezeru tvojih oči.

živiš
na katu kuće raseljenih snova,
sasvim blizu.
idemo pješice.
uz put razgovaramo... tako, usputno, možda...
a možda i ne.
ti pričaš blago i s puno čežnje,
moj glas je dalek i sjetan, vjetar
potonulog juga.
zvukovi se prepliću
kao blistave kapi rose na lišću na kraju ljeta,
već zaražene
prvim zracima zime.

iza beskrajnih stepenica,
osmjeh tvog stana.
jedemo trešnje.
za sebe biram crne...
potamnjelo voće za jednu pougljenu dušu.
gledamo se i ti mi se smiješiš,
kao da znaš.
možda i znaš,
možda si anđeo,
koji je spao sa neba da me zagrli
ljepotom jednog ukradenog dana
i noći
(da, već sam odlučio... prespavat ću).

poslije… poslije vodimo ljubav.
tako ti kažeš.
riječi mirišu na jastuk od jesenje svile,
jer mi se u njima čini,
da nas ima više od dvojice.
ali... tko zna kakvu prtljagu ti
nosiš kroz život.
ja znam da sam sam.

hoću da budeš grub, da me povrijediš...
jer je (i) ovaj grad pun
neke polupoznate boli...
ali ti si nježan i pažljiv.
poljupci,
žuti leptiri s ukusom šumskog meda,
miluju moje požudno tijelo,
da pripitome
sve one divlje izgladnjele zvijeri u meni,
koje mi kidaju dušu,
i onda je jezik pokreta samo zov
daleke pjesme,
pomalo tužne
poslije svršetka.

spavamo zajedno,
priljubljeni jedno uz drugo.
kroz otvoreni prozor,
na zalutalim valovima mora
iza svjetla grada,
na uplašenog dječaka, napuštenog,
u krevetu sjećanja,
ove noći
ne vreba
smrt.

ujutro
vodimo ljubav,
možda posljednji put.
kad te probudim, promrmljaš,
nestašan si...
i tvoje su oči dva zlatna mjeseca
na veselom nebu.
tada
se pomalo već znamo...
ali neke zaključane tajne
ne mogu se pokloniti
nikome,
nikada,
možda.

na rastanku ne govoriš ništa.
tvoje oči...
pomalo gube sjaj,
kao da sam i ja bio nešto
u poklonu zrnca vrijemena
u pješčanom satu naših života
i možda zbog toga na odlasku samo još više
mrzim
sebe.

© Aleks 2012



Datum objave: 20. 7. 2012

v katedrali

mojbog.
meni se zdi kot stoletja,
odkar sem nazadnje ---
(a sem sploh kdaj?)

ne, to ni dober začetek.
saj tudi tokrat ne molim.
milosti nisem vreden,
tolažbe ne more biti
(ali pa bi jo že našel v katerem od tistih golih, vrelih objemov),
in smiliti se, komurkoli, je patetično,
mislim.
stezo sem si stlakoval sam.

okrog mene turisti in drugi tujci.
stare ženice v čipkah
med tihim premikanjem ustnic
na brezmadežno belih svečah prižigajo
srčaste zlate svetilnike,
kot da želijo privesti domov vse izgubljene sinove,
in iščejo odpuščanje
za vse grehe sveta.
vendar je njihova žalost intimna.
prst podržim nad plamenom,
da na njem ostane sajasta sled bolečine,
in stisnem zobe ob misli
na neodpustljivo.

z očmi drsim po popotnikih,
ki se, kakor jaz, dotikajo vsega,
da bi še dolgo pomnili, kako je bilo -
nekje tam, takrat -
in ne kakor jaz, da bi končno pozabil,
česar nikoli ne bom

v klopi janko in metka.
iz vrečke med njima diši po sveže pečenih rogljičkih...
za drobtinice, če se kdaj izgubita v hladnem, velikem svetu.
deček s črnimi kodri skrivaj naredi
nekaj požirkov vode, ko je prepričan, da ga nihče ne vidi,
deklica ga sunkovito dregne s komolcem,
zahihitata se v pest in na moj obraz se prikrade
drobcen odmev nasmeška, ko stopim mimo.
postaven mladenič na koncu ogleda prime za ramo
mlado dekle z modrimi rožami na frfotajoči poletni obleki,
in nanjo pritisne poljub,
ne da bi se zmenil
zame.
visok gospod živahnih temnih oči, lep, uglajen,
vpija vzdušje, kot bi ga hotel odnesti s seboj,
zato spregleda stopnico, zakrili z rokami in skoraj zleti
v nebo.
***, zamrmram nehote,
ker ga ne morem prestreči,
a če bi ga lahko...
bi za njim ostal le komaj zaznaven dotik
metulja, ki je počíl
na mojih utrujenih ustnicah.
narahlo zadrhtim,
ko me dohiti s pogledom.

stopam nazaj skozi čas,
moj, tvoj, njegov,
najin, vajin,
njihov,
ogrnjen v luksuzni plašč zgodovine,
zgodovine neke druge dežele,
ki ni moja,
tudi zato,
ker moje dežele sploh ni,
ker so itake zmeraj nedosegljive,
na drugi strani neba.
preteklost, ujeta v staro pisavo na steni,
junaški spomini na minule dneve,
blaženi kardinal, ki spi,
a sanje na njegovem obrazu ostajajo
neberljive.
gloria in excelsis deo,
res je bil čeden.

preden me znova pogoltne sivina,
ki se počasi gosti pod kupolo
jasnega sončnega popoldneva,
kupim še drobno monografijo, polno fotografij,
ki jo na hitro prelistam in ki je najbrž ne bom odprl
nikoli več.

jutri bom šel dalje, z vlakom, na jug
(morda vse do konca juga),
čeravno jih nimam prav rad.
toda na železniških postajah ponoči sence
oživijo v dvojinah.
v kratki majici brez rokavov, v ozkih raztrganih kavbojkah
telo zapleše z drugim telesom,
in se vzpenja,
z virtuozno kretnjo akrobata na trapezu
za hip obvisi med nebom in zemljo
in zažari
z belo svetlobo zvezde,
zasoplo in prepoteno,
kot da je srečno,
in so solze nekje daleč, potem.

ampak danes sem tukaj.
in vem, zakaj
tu
prosim
za mir.

© Aleks 2012



Datum objave: 5. 7. 2012