triptih za glas in klavir

1. o molku in o tišini

recitativ za glas
(stvarno)

11:10
neki moški
z razlogom* ki je ali ki ni
izza navidez z vseh vetrov nametanih besed skrije
belo bolniško sobo
kri
iz nočne omarice ukraden
mobilni telefon

kriv molka
pogubi sebe
izobčen
zavržen
preklet
za ta molk umre
za ta molk umira**
za ta molk bo moral vsaj še enkrat umreti

na dnu brezdanjega pekla tišine

-----

* da ne bi nekega drugega moškega - po nepotrebnem mogoče - skrbelo
** umirajoč v sebi medtem izgublja svojo dušo


2. črni preplet

duet za klavir in glas
(melanholično)

neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko je bila samota pretežka,
in na brezizhodnih stezah iskanj
nisi našel več zatočišča,
si se odločil oditi
na drugo stran.

danes vem, da to ni težko,
da je oči mogoče zapreti
na več kakor tisoč in en način.
skozi zgodbo minulih dni
z ostanki včerajšnjega sveta pletem objeme
iz misli nate,
milijon drobcev mene odseva moj črni kaos
na ostrih robovih razbitin prepletene poti,
ko stopam
po sledi tvojih neslišnih korakov
proti neznani obali življenja,
(v)pijoč bolečino.

neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko si se izgubljal v temah brez imen,
se je tvoj otožni nasmeh spremenil
v žalostinko
za mehkim šumenjem še neizrečenih besed,
ki z vetrom nosijo mir brez tihe želje živeti.

nesmisel je biti,
nesmisel je imeti rad,
kadar si tujec,
in jaz sem tujec vedno.
drugemu nič.
s pogrizenimi nohti praskam z neba
ugasle zvezde žalostne lune,
ki se stara v ritmu tanga mojih spominov.
v čaši strahu pred zaprtimi vrati tišine
brbota tvoje vprašanje
o smislu
prav vsako noč.

neke mrzle jeseni na pragu zime,
ko si verjel,
da ni več mogoče ujeti sanj,
si padel...
z nesluteno nežnostjo jesenskih listov...
kot pajčolan iz ožganih poljubov na obraz žalovalca.

kakšne barve je smrt?
ti veš?
rez

3. upanje

improvizacija za klavir
(nežno)

pero zlate ptice
cvet
na pogorišču požganega drevesa

© Aleks 2012

Datum objave: 7. 5. 2012