dvojina

jaz
in še nekdo
v dišečem polmraku na obronku parka
hkrati zaustaviva svoj beg skozi življenje
z enako željo
da za trenutek
užijeva čas
najini dlani
kakor v počasnem posnetku iz nemega filma
v taktu prvih debelih kapelj dežja
z obločnice drevesa nad nama
nehote skupaj
ujameta isti plešoči cvet

nasmehneva se drug v drugega
skozi bleščečo tančico naliva
pričakujoče vzdrhtiva
ko se senci najinih ustnic
čisto narahlo razprtih
na mehki postelji iz osutih listov
spojita
v plahi poljub

zdrzneva se
ob škripajočem zvoku odklenjenih vrat
ko z roko v roki vstopiva v zanemarjeno lopo
nemirno hitro
si odpenjava oblačila
ujeta v večni nagon iskanja bližine
se vse bolj željno
skoraj nerazdružljivo
(skoraj!)
z grobo milino moških
med poslednjimi žarki zahajajočega sonca
zakopljeva v svilnato kožo najinih zlatih teles

okleneva se
gole trdote najinih obupov
ko skušava pozabiti
zakaj se na ta topli pomladni večer
srečujeta grenka somraka najinih temnih notranjosti
in se pretvarjava
da sva se našla
da je toplina najinih udov
tudi toplina najinih duš
da je zasopli ritem najinih dihov
v sozvočju z vse bolj hitrim bitjem najinih src
da se sladki belini najinih razgaljenih samot
stapljata v eno samo blagoslovljeno reko

potem strmim proč
zdi se
da za kopreno izpolnjenega poželenja
kakor on skrivam solze
kajti v ubitih moških očeh je lesket zvezd samo
optična prevara
narobe obrnjenih nebes
brez besed
brez pogledov
zunaj zavijem na desno
medtem ko se on napoti na levo
brez slovesa
in nihče ne opazi
da se je medtem
do kraja znočilo

rožnati popki na tleh
umirajo dalje
sami
kot jaz
sam nadaljujem svoje bežanje
in kdove zakaj pomislim
ko se spuščam navzdol proti postaji podzemne

moj jezik
pozna dvojino
moja duša ne

© Aleks 2012

Datum objave: 17. 4. 2012