tisoč in ena noč
ne spim
bojim se
pokrit z odejo do brade
stiskam zobe
široko odprtih oči
strmim v mrakove v sebi
drgetajoč
telo je krik
nikoli ne slišim tvojih korakov
prihajaš neslišno
kot bi ne bil resničen
a prideš vedno
prav vsako noč
rahlo pijan stopiš k meni
z noži v očeh
mali čas je za smrt
rečeš
in vzameš
grobo objestno
kakor da sploh nisem svoj
vse kar ti morem dati
v zameno ne ponudiš ničesar
celo tisti trenutek naslade
je bolečina
potem dobi igra
različne odtenke
tvoj zaničljivi nasmešek
mi žge drobovje
brce so včasih besede
in včasih tišina
zbrcan v kot pod udarci ječim
kakor bi butal z glavo ob steno
skrčen vase
skoraj neviden
boli
včasih me opazuješ
prezirljivo ukrivljenih ustnic
s studom v skomigu ramen
kako negujem vejo ki si jo zlomil
da zeleni naprej
divje
kot droben deček
ki se je pravkar izvil v življenje
in ne verjame v smrt
pogled zatrepeta
po moji voljni zasanjani koži
rob britvice
zdrsne počasi
z radovedno nežnostjo blazinic prstov
v mehki baržun barve breskove svile
zareže urno
s presenetljivo ostrino
globoke zardele poti do nikamor
cigaretni ogorek
ugasnjen na moji roki
pušča pekočo sled
kot nemi ugriz
da vstajam ranjen
slep od solza
zaznamovan
s krvjo sebe
na koncu odideš
(odideš vedno)
ne vem kdaj zapreš vrata za sabo
ali kako
a vem da jih
ker za njimi umiraš od temnega smeha
krohot groteskno odmeva
po zavitih stopnicah mojih noči
in vsako noč je
kot bi od mene odšel
prvikrat
ko se zdani
se vrneš
čez dan si ob meni
kot tiha ljubezen
z objemom
s poljubom
z dlanjo na čelu
s svojo temo
ali samo s tem da si
vse dokler znova
ne pade noč
© Aleks 2011
Datum objave: 19. 4. 2011
