krejzi
(Aleksandar Hemon)
prisežem.
narisana usta za smeh
se skrčijo v nevidno črto.
sonce v pogledu ne vzide.
moji očesi se preobrazita
v dve črni luknji.
telo zveni votlo.
kot bi bil nič.
okrog tega niča je glasba.
moški nasproti mene v neskončnost
nabija krejzi.
(pomoje je res malo nor)
znova in znova,
i'm crazy for trying,
i'm crazy for crying,
i'm crazy...
kar naprej isti refren.
nekaj bi moral ukreniti glede njega,
čim prej.
razbiti steklo,
stopiti tja čez,
ga prisiliti k molku.
namesto tega ravnodušno
gledam, kako se sedanjost spreminja v preteklost,
otopel,
pijan v nekem tujem, hladnem jeziku.
(da bi preživel, mora izgnanec zamenjati svet)
ko nihče ne opazi, da si izrezan
iz svoje počene domovine,
postaneš brezdomec.
stisnjenih zob zarežim, ko se krohotam
svoji prazni modrosti v obraz.
smej se, moj nemi sodnik brez priziva,
vsaj smej se z menoj,
zakričim na ves glas,
da odmevam
od golih sten.
ne preglasim krejzi.
luzer.
stisnem se k sebi
in šepetam naprej,
čeprav v beli temi na severu sanj
izgubljam besede
in je pod snegom življenje
samo vaja
za smrt.
nikoli ne veš, kdaj zadnjikrat
bereš človeka (Človeka?).
prosim, ugasni noč.
© Aleks 2011
Datum objave: 28. 3. 2011
