pobegi

I.
niso me našli na tleh kopalnice,
prerezanih žil, brez zavesti,
tako, da sem tudi zamudil
divjo vožnjo s prižgano modro lučjo
skozi mesto moje mladosti
(ne da bi vmes obujal spomine na kraje, ki so minili).
mislim, da kri preprosto
ne paše v poletje.

II.
skozi temo noči
izginjam
v pesmi, ljubi tebi,
jokam za dnevi,
ki jih nisi imel,
za izgubljeno ljubeznijo,
za fantom, ki se je obrnil in šel drugo pot,
ko končno sestavim
vse odtenke besed,
znotraj obupa za hip postanem ti, nekoč.

III.
šel sem,
da bi odšel.
da se ne bi nikoli več vrnil.
nisem čutil samote na poti nazaj,
čeprav vem,
da so zvezde neobčutljive za bolečino,
ko se ohladi.

IV.
ležati v visoki travi pod sveže umitim nebom,
gol,
(morda malo pijan),
spreminjati oblake v oblike in oblike v oblake,
dokler se ustnice ne spojijo v poljubu,
se prepustiti
sladkim malikovanjem jezika,
zaplesti dlani v lase,
objeti poželenje,
se zliti z vročo kožo moškega,
ga z naslado vzeti,
mu dati sebe.
moj poletni potep.

© Aleks 2010

Datum objave: 12. 8. 2010