rumeno sonce

(tedaj in vedno)

žametni cvet
čudež življenja
sreča v nasmehu rože

mehkoba juga
svetloba med trni teme
na nebu ciganskih oči

© Aleks 2010

Datum objave: 16. 6. 2010

ostani

rad bi ti rekel, ostani,
a bi zvenelo, kar pojdi,
poti za enega je veliko
in moji koraki so vajeni prašnih cest,
rad se ustavljam v neznanih mestih,
ponoči, ko zaide luna,
njena srebrna rosa pa še odseva
na bleščečih telesih moških
kakor spomini, ki nočejo umreti.

rad bi napisal, poglej,
a tukaj boš videl samo
prgišče v času zamrznjenih pesmi,
v govorico tišine spletene metafore
iz drobcev kamenjane duše,
rumeno dišeče poglede črnih oči,
ki so poljubile vzhajajoče sonce
v jutru junijskega dne,
ki nima večera.

rad bi položil dlan na tvoje čelo,
a stiskam prste v pesti,
da te ne bi ranila sol mojih rok,
da ne bi zakričal
od groze
pred kužnim dotikom mrtvega morja,
ki ga napajajo solze,
ki valovi na gugalnici,
stesani iz teme.

rad bi ti govoril, živi,
a ne znam niti sam.
včasih iščem le vrata v onstran,
čeprav si morda tudi tam
med zoglenelimi štrclji otroštva
mali klovn na svoj bledi obraz
riše prevelik nasmeh
(kot bi se ne bil vajen smejati),
da bi prikril pogorišče v sebi.

rad bi bil s tabo, ko te je strah,
a moja bližina postaja samota,
svetloba mojih besed ugaša,
skozi moje objeme pronica hlad.
zato ti zaslišiš, ali naj grem,
ko zašepetam,
da ostani,
ostani,
ostani tu.

© Aleks 2010

Datum objave: 7. 6. 2010