vsakega dne me je manj

vsakega dne me je manj
z otožnostjo vetra
na krhkih krilih metulja v jeseni
počasi drsim v prosojnost

na poti naprej
se ustavljajo koraki
podoba v zrcalu
bledi

nebo je pretkano z oblaki
sivina dežja odplavlja spomine
mrzle dlani
ne zmorejo več zadržati sanj

kakor popotnik skozi somrak
ki je omagal pod težo večera
nemo razpletam svoj čas
v zlate lase gole lune

© Aleks 2010

Datum objave: 8. 2. 2010

slovo

ugasnil je čas
lučke v spominu ljubezni
gorijo za vedno

© Aleks 2010



Datum objave: 4. 2. 2010

tragedija in sram

včeraj se je zgodila tragedija... danes poslušam komentarje... in berem... in me je sram, da sem človek. samo to. v dno duše sram. ker je včasih, kot bi bral in poslušal besede mrhovinarjev... mrhovinarjev, ki so nekje med potjo pokončali svoje lastno srce. mirno spi. lučke v spominu ljubezni gorijo za vedno. 

(vem, da je tole malo off topic za blog, za kakršnega sem se odločil, a boli tako, da ne morem molčati. komentarje na to temo sem blokiral... ne želim in ne morem se pogovarjat o tem, zakričati pa moram.)

 

Datum objave: 3. 2. 2010