ko bom odšel
ko bom odšel,
se bom vrnil
na tisti najbolj samotni kraj,
kjer sem se rodil v svet,
med mrzle vetrove in slana deževja
zaledenele zaveze tišini,
v deželo, ki nima besed,
kjer skozi molk leto za letom drsijo
dnevi, podobni umirajoči jeseni
in kjer je brezglasje joka
uspavanka
za zapuščene duše.
v prgišču puste zemlje,
razbrazdane od zatajevanih solza,
bom pognal korenine
in se odpravil na potep
od roba do roba obzorja.
edina priča skrivnih ljubkovanj,
prekritih z biserno peno valov,
bom gol in poln poželenja
z zimzelenim listjem
v brezkončnost časa šumel pesmi
z okusom po ustnicah moških,
zaljubljenih v moje ime
v temnem plamenu užitkov belih noči.
© Aleks 2010
Datum objave: 22. 1. 2010
