vezi duš
(v spomin)
Prostor in čas
nimata pomena.
Ljubezen
je za vedno.
© Aleks 2010
nimata pomena.
Ljubezen
je za vedno.
© Aleks 2010
Datum objave: 11. 12. 2010
Datum objave: 11. 12. 2010
vem...
(zanj, ki je za vedno del mene)
Vem,
zdrsnil si za obzorje,
ki ga ne morem doseči,
pred zapečatenimi vrati besede
obstanejo brez moči.
Zaklenjen vase
s poljubi na ustnicah duše
ubijam bolečino tišine,
ko v nočeh, v katerih ledenijo spomini,
sanjam sanje zate.
Zaljubljen
in ljubljen
si našel vse harmonije sreče
na komaj rojeni poti za dva,
kjer ne srečuješ drugih,
kjer na valovih reke pozabe,
pod belimi cvetovi češenj
gostega, medenega vonja,
v spokoju večera počiva
sanjava luna.
V zlate pramene mesečine
te zapredam z njim,
njegovi dotiki drsijo mehko
kakor poletni dež
po vročem, golem telesu,
njegove dlani so polne blagega poželenja,
ko boža tvoje lase,
na robu zaprtih vek
podobo tvoje sence
ljubim z njegovo...
Iz teme sanj okorno kot slepec
tipkam na tipke klavirja,
da te svet čaka,
da je zate,
da je tvoj.
© Aleks 2010
Datum objave: 29. 9. 2010
pobegi
I.
niso me našli na tleh kopalnice,
prerezanih žil, brez zavesti,
tako, da sem tudi zamudil
divjo vožnjo s prižgano modro lučjo
skozi mesto moje mladosti
(ne da bi vmes obujal spomine na kraje, ki so minili).
mislim, da kri preprosto
ne paše v poletje.
II.
skozi temo noči
izginjam
v pesmi, ljubi tebi,
jokam za dnevi,
ki jih nisi imel,
za izgubljeno ljubeznijo,
za fantom, ki se je obrnil in šel drugo pot,
ko končno sestavim
vse odtenke besed,
znotraj obupa za hip postanem ti, nekoč.
III.
šel sem,
da bi odšel.
da se ne bi nikoli več vrnil.
nisem čutil samote na poti nazaj,
čeprav vem,
da so zvezde neobčutljive za bolečino,
ko se ohladi.
IV.
ležati v visoki travi pod sveže umitim nebom,
gol,
(morda malo pijan),
spreminjati oblake v oblike in oblike v oblake,
dokler se ustnice ne spojijo v poljubu,
se prepustiti
sladkim malikovanjem jezika,
zaplesti dlani v lase,
objeti poželenje,
se zliti z vročo kožo moškega,
ga z naslado vzeti,
mu dati sebe.
moj poletni potep.
© Aleks 2010
Datum objave: 12. 8. 2010
rumeno sonce
(tedaj in vedno)
žametni cvet
čudež življenja
sreča v nasmehu rože
mehkoba juga
svetloba med trni teme
na nebu ciganskih oči
© Aleks 2010
čudež življenja
sreča v nasmehu rože
mehkoba juga
svetloba med trni teme
na nebu ciganskih oči
© Aleks 2010
ostani
rad bi ti rekel, ostani,
a bi zvenelo, kar pojdi,
poti za enega je veliko
in moji koraki so vajeni prašnih cest,
rad se ustavljam v neznanih mestih,
ponoči, ko zaide luna,
njena srebrna rosa pa še odseva
na bleščečih telesih moških
kakor spomini, ki nočejo umreti.
rad bi napisal, poglej,
a tukaj boš videl samo
prgišče v času zamrznjenih pesmi,
v govorico tišine spletene metafore
iz drobcev kamenjane duše,
rumeno dišeče poglede črnih oči,
ki so poljubile vzhajajoče sonce
v jutru junijskega dne,
ki nima večera.
rad bi položil dlan na tvoje čelo,
a stiskam prste v pesti,
da te ne bi ranila sol mojih rok,
da ne bi zakričal
od groze
pred kužnim dotikom mrtvega morja,
ki ga napajajo solze,
ki valovi na gugalnici,
stesani iz teme.
rad bi ti govoril, živi,
a ne znam niti sam.
včasih iščem le vrata v onstran,
čeprav si morda tudi tam
med zoglenelimi štrclji otroštva
mali klovn na svoj bledi obraz
riše prevelik nasmeh
(kot bi se ne bil vajen smejati),
da bi prikril pogorišče v sebi.
rad bi bil s tabo, ko te je strah,
a moja bližina postaja samota,
svetloba mojih besed ugaša,
skozi moje objeme pronica hlad.
zato ti zaslišiš, ali naj grem,
ko zašepetam,
da ostani,
ostani,
ostani tu.
© Aleks 2010
Datum objave: 7. 6. 2010
u tami beskućnih snova / v temi brezdomnih sanj
navečer
krenuo sam u grad
tražeći
neki muškarac
kojeg sam slučajno sreo
u tami beskućnih snova
pričao mi je o ratu
dugo
ali ne i puno
jer sjećanja su krhotine
razbijene duše
na kraju rekao je nešto kao
mogao bih se zaljubiti u tebe znaš
stvarno si nešto posebno
nije mogao znati
da je nježnošću
ranio sve što osjećam
jer nije bio u pravu
jer nisam takav uopće
okruženi tužnim refrenom uplakane rijeke
u bojama otpalog lišća
vodili smo ljubav
da u sebi ubijemo sebe
(požuda ima na usnama
ukus očajne kiše)
iza rasutih poljupca ostao je
samo trpki miris bola
kad sam ujutro bez riječi
odlutao dalje u noć
© Aleks 2010
zvečer
sem se odpravil v mesto
iščoč
neki moški
ki sem ga srečal po naključju
v temi brezdomnih sanj
mi je govoril o vojni
dolgo
a ne veliko
kajti spomini so črepinje
razbite duše
na koncu je rekel nekaj kot
lahko bi se zaljubil vate veš
res si nekaj posebnega
ni mogel vedeti
da je z nežnostjo
ranil vsa moja čustva
ker ni imel prav
ker sploh nisem tak
obdana z otožnim refrenom objokane reke
v barvah odpadlega listja
sva se ljubila
da v sebi ubijeva sebe
(na ustnicah ima poželenje
okus obupanega dežja)
za razsutimi poljubi je ostal
samo trpki vonj bolečine
ko sem zjutraj brez besed
odtaval naprej v noč
© Aleks 2010
pesem na deževen dan
sanjal sem
da sem dežnik
velik razpet dežnik
rumen kot cvetovi
drevesa z južnega morja
ki cveti mene
bil sem srečen
in v svoji sreči lahek
kakor metulji spomladi
poletel sem v nebo
utrujen od poti
sem se zleknil na oblak
postal sem sonce
spogledoval sem se z angeli
ki so odložili svoje harfe
da bi se okopali
v svetlobi mojega veselja
najbolj postaven med njimi
(imel je kakšnih osemnajst let)
je legel k meni
mi zvaril absint
spuščal krogce dima iz pipe
in se mi smehljal z očmi modrosti
zdaj si ti sonce
danes lahko delaš čudeže
z vsakim žarkom en čudež
je rekel
in sem jih
naredil sem toliko čudežev
da tisti dan ni zeblo nikogar
nikogar ni bilo strah
in nihče ni več čutil
da je na svetu sam
(ampak o čudežih se ne piše)
s poslednjim žarkom ki mi je še ostal
sem nazadnje objel
nežno dušo moškega
ki ga imam rad
nato sem zaspal
v naročju najlepšega angela
(morda za vedno)
© Aleks 2010
Datum objave: 4. .5. 2010
kdo se boji velikega moža?
sveti angel varuh moj
bodi vedno ti z menoj
ampak ne tako kakor on
prosim
ne tako kakor tisti veliki mož
ki hoče
da se igrava iskanje poti v nebesa
ki govori
poslušaj kako mi bije srce
zato me močno
pritiska na svoje prsi
a nič ne preglasi
tišine mojega strahu
stoj mi noč in dan na strani
vsega hudega me brani
jaz se bojim velikega moža
trdno mižim a groza ne mine
dotiki mesnatih ustnic
slina hrapavega jezika
postani vonj vse hitrejših izdihov
njegove vlažne dlani
ki na meni gorijo
ki hočejo vedeti
kaj skrivam
nekje tam v daljavi sebe
samonajbokonec
prav prisrčno prosim te
varuj me in vodi me
zato naredi
da izgine
moje umazano malo telo
veliki mož šepeta
da sem en sam greh
zaradi nemirnih temnih oči
nagajivih kuštravih laskov
sladkih ličk kakor potičk
vendar ga ne izmijejo
niti solze
večernih molitev kesanja pod križem
amen
© Aleks 2010
Datum objave: 12. 4. 2010
ko pade noč
ko pade noč
mesto razpade
avenije ki nimajo konca
dobijo obliko tvojega telesa
(po njih se potepam s poljubi)
neonski reklamni napisi
žarijo
vabljivo
kot moje črne oči
moški vseh barv z vseh ulic minulega dneva
postanejo ti
ko se ljubiva
v tišini sobe na robu neba
med belimi rjuhami iz satena
sestradana
gola
vroča
polna poželenja
čvrstost mojih strasti
se z naslado prelije vate
srce razbija
v ritmu tvoje ekstaze na mojih dlaneh
čeprav ne razumeš mojih besed
razumeš govorico mojih pogledov
in veš
to ni ljubezen
© Aleks 2010
Datum objave: 21. 3. 2010
vsakega dne me je manj
vsakega dne me je manj
z otožnostjo vetra
na krhkih krilih metulja v jeseni
počasi drsim v prosojnost
na poti naprej
se ustavljajo koraki
podoba v zrcalu
bledi
nebo je pretkano z oblaki
sivina dežja odplavlja spomine
mrzle dlani
ne zmorejo več zadržati sanj
kakor popotnik skozi somrak
ki je omagal pod težo večera
nemo razpletam svoj čas
v zlate lase gole lune
© Aleks 2010
Datum objave: 8. 2. 2010
tragedija in sram
včeraj se je zgodila tragedija... danes poslušam komentarje... in berem... in me je sram, da sem človek. samo to. v dno duše sram. ker je včasih, kot bi bral in poslušal besede mrhovinarjev... mrhovinarjev, ki so nekje med potjo pokončali svoje lastno srce. mirno spi. lučke v spominu ljubezni gorijo za vedno.
(vem, da je tole malo off topic za blog, za kakršnega sem se odločil, a boli tako, da ne morem molčati. komentarje na to temo sem blokiral... ne želim in ne morem se pogovarjat o tem, zakričati pa moram.)
ko bom odšel
ko bom odšel,
se bom vrnil
na tisti najbolj samotni kraj,
kjer sem se rodil v svet,
med mrzle vetrove in slana deževja
zaledenele zaveze tišini,
v deželo, ki nima besed,
kjer skozi molk leto za letom drsijo
dnevi, podobni umirajoči jeseni
in kjer je brezglasje joka
uspavanka
za zapuščene duše.
v prgišču puste zemlje,
razbrazdane od zatajevanih solza,
bom pognal korenine
in se odpravil na potep
od roba do roba obzorja.
edina priča skrivnih ljubkovanj,
prekritih z biserno peno valov,
bom gol in poln poželenja
z zimzelenim listjem
v brezkončnost časa šumel pesmi
z okusom po ustnicah moških,
zaljubljenih v moje ime
v temnem plamenu užitkov belih noči.
© Aleks 2010
Datum objave: 22. 1. 2010
med sipinami
sončni žarek na temni dlani
požgečka moj poljub.
njegov smeh me nosi
skozi tišino peska,
ko vame vtiskuje zgodbo,
drgetajočo, vzbrstelo iz zvezd,
ki se bleščijo
v globinah črnih oči.
puščava je mir
v noči srca.
© Aleks 2010
požgečka moj poljub.
njegov smeh me nosi
skozi tišino peska,
ko vame vtiskuje zgodbo,
drgetajočo, vzbrstelo iz zvezd,
ki se bleščijo
v globinah črnih oči.
puščava je mir
v noči srca.
© Aleks 2010
Datum objave: 11. 1. 2010
Subscribe to:
Posts (Atom)
