metropolitan museum of art
nenadoma se znajdem v parizu
začaran strmim
v drzne temne oči
ki me slačijo
pohlepno drsijo po moji goloti
in poljubljajo moj izgubljeni pogled
na mostu sredi mesta ob seni
malo sem bil zaljubljen vanj
rad sem božal tisto medeno telo
sladko kot datlji dežele njegovih pradedov
ko se je zmračilo
sva se ljubila pod zvezdami
na peščenih sipinah
podstrešne sobe nad trgovino
o čem sanjaš rečeš
besede raztrgajo podobo
nič takega ni odvrnem
ta akvarel mi je všeč
te objamem
(ga objamem)
in grem naprej
zunaj sediva na soncu
dan brez oblačka je kakor na sliki
z glavo na mojem ramenu
uživaš v smehu
jaz strmim v tla
pod mojimi nogami
teče sena mojih spominov
© Aleks 2009
Datum objave: 12. 10. 2009objavil aleks ob 10:29 36 komentarji
Oznake: spominjanja
Subscribe to:
Posts (Atom)