odpelji me
Odpelji me
tja, kjer domuje svetloba,
tja, kamor samota ne najde poti,
in poslušaj,
kako mi bije srce skozi pesem,
ki jo pišem
s pogledi, ki razblinjajo mrak,
da skoznje ugledaš
vse sanje duše,
in puščam v njej sled
dolgih vročih poljubov;
tiho padajo izza konca besed
in se lesketajo
kot poželenje vetra
za zaprtimi vrati tišine.
Ljubi se z mano.
Glej, kako v meni drhti
najsvetejši nemir,
gorečih kretenj brezbožnika
klečim pred teboj kakor pred čudežem
in odkrivam svet,
znan
in neznan obenem,
ko se v zanosnem prepletu teles
z nežno mehkobo oblakov
objameta dve deževni obzorji,
da najdeta mir,
za bežen hip eno vesolje
na meji pozabe,
pod odejo iz zvezd,
v času šepetanja angelov nad njimi.
© Aleks 2009
Datum objave: 25. 9. 2009
