z morja, za spomin

"Vsak človek je napol ptica, napol kamen."
(Milan Dekleva, Pimlico)

edini ti
izvit iz kamna
spev moje duše

 © Aleks 2009

 

Datum objave: 20. 4. 2009

in vendar...

ovit v cigaretni dim
mi pripoveduješ,
kako si izgubil službo,
in jaz strmim v tvojo zgodbo
široko razprtih oči.

nekoč sem te ljubil,
bila je lepa ljubezen,
spominjam se sporočil,
ki sem ti jih v temi pod odejo
pisal na svoj mobilni telefon,
kadar nisva mogla biti skupaj,
včasih je ob meni takrat
ležal kakšen drug fant,
vendar mi nikogar ni bilo mar,
ker sem imel rad samo tebe,
rad sem imel tvoje grobe besede,
tvoje čutno telo in trde moške poljube,
a zaljubil sem se
v tvojo krhkost,
neke neskončne noči,
ko se je v tvojo bližino
naselila smrt,
držal sem te v naročju,
jokal sem tvoje solze
in si želel,
da bi pokopavali mene,
čeprav je bilo najlepše
biti živ in se ljubiti s teboj.
potem si odšel.
slovo je bilo trpko kakor konec poletja
in jaz sem hotel pasti s sveta.

zdaj pa mi je samo žal,
da se dogajajo krivice,
poslušam te in ti pravim,
veš, da ti bom pomagal,
naj te nikar preveč ne skrbi,
če hočeš, ti posodim denar
ali pokličem prijatelje
(morda ima kdo kakšno delo zate),
in večkrat se morava dobiti na pijači,
zdaj ne smeš biti preveč sam.
rečeš mi, hvala (menda prvič),
in
vedel sem, da se lahko zanesem nate,
mene pa je sram,
ker me ne zebe v dušo,
ker ti ne morem -
kakor nekoč -
dati niti koščka sebe.

kajti ko sva se poslovila
in sem odšel svojo pot,
z rokami v žepih
(ne da bi se še enkrat ozrl),
sem se zavedel,
da sem ves čas
mislil na nekega drugega moškega,
ki je bil tisti dan zelo srečen
(in jaz z njim),
in na objem njegovih besed
zjutraj v dežju.

in vendar je nekoč bila ljubezen.

© Aleks 2009

Datum objave: 14. 4. 2009

križev pot

cvetovi
v trnovi kroni
solze zasmehovanega

odtis v prtu
s trnjem porasli obraz
trpljenje v očeh človeka

na križu sam
brez milosti
smrt zoblje dušo

© Aleks 2009

Datum objave: 6. 4. 2009