izpovedi: pesmi in zgodbe: 2009

dnevi v decembru

na mojih poteh
vonj tvoje duše

dnevi v decembru dišijo

kakor božični večer
v zvedavih otroških očeh

tople in svetle praznične dni in vse lepo v prihajajočem letu,
a.

Datum objave: 23. 12. 2009

darovanjka

ljubezen
ne pozna pozabljenja

zvezda tiho
žari v temi

© Aleks 2009

Datum objave: 11. 12. 2009

v meni bije jesen

poslednja ptica
iz gnezda v mojih vejah
je odletela na jug
fantje ki so v žaru poletja
z naslado prepletali svoja gola telesa
na zeleni mehkobi mahov med mojimi koreninami
so se razšli
(le moje lubje še blago diši
po njihovih ljubeznih)

v svetlobi odhajajočega sonca
se zadnji orumeneli list
molče zavrti v vetru
plešoč svoj labodji ples
in potem počasi
pada
pada
pada
na dnu je noč

strah me je

rezila žag
se zrcalijo
v mimoidočih očeh

© Aleks 2009

Datum objave: 26. 11. 2009

ples neba v jeseni

svinčeni dež
melanholija kaplja solze
na šipo duše

žamet daljnih pesmi
mrčast november neba
obarva z modrino

okamnela ozvezdja
prebujena zaplešejo
v ritmu sambe

polifonija variacij
dišim po glasbi
otožnosti vročega juga

© Aleks 2009

Datum objave: 17. 11. 2009

govorica srca

cvet vrtnice
prosojen metulj
v dlani iz spominov

ne boj se roža
na razpetih perutih ptice
jadrajo tvoje sanje

© Aleks 2009

Datum objave: 30. 10. 2009

metropolitan museum of art

nenadoma se znajdem v parizu
začaran strmim
v drzne temne oči
ki me slačijo
pohlepno drsijo po moji goloti
in poljubljajo moj izgubljeni pogled
na mostu sredi mesta ob seni

malo sem bil zaljubljen vanj
rad sem božal tisto medeno telo
sladko kot datlji dežele njegovih pradedov
ko se je zmračilo
sva se ljubila pod zvezdami
na peščenih sipinah
podstrešne sobe nad trgovino

o čem sanjaš rečeš
besede raztrgajo podobo
nič takega ni odvrnem
ta akvarel mi je všeč
te objamem
(ga objamem)
in grem naprej

zunaj sediva na soncu
dan brez oblačka je kakor na sliki
z glavo na mojem ramenu
uživaš v smehu
jaz strmim v tla
pod mojimi nogami
teče sena mojih spominov

Datum objave: 12. 10. 2009

odpelji me

Odpelji me
tja, kjer domuje svetloba,
tja, kamor samota ne najde poti,
in poslušaj,
kako mi bije srce skozi pesem,
ki jo pišem
s pogledi, ki razblinjajo mrak,
da skoznje ugledaš
vse sanje duše,
in puščam v njej sled
dolgih vročih poljubov;
tiho padajo izza konca besed
in se lesketajo
kot poželenje vetra
za zaprtimi vrati tišine.
Ljubi se z mano.
Glej, kako v meni drhti
najsvetejši nemir,
gorečih kretenj brezbožnika
klečim pred teboj kakor pred čudežem
in odkrivam svet,
znan
in neznan obenem,
ko se v zanosnem prepletu teles
z nežno mehkobo oblakov
objameta dve deževni obzorji,
da najdeta mir,
za bežen hip eno vesolje
na meji pozabe,
pod odejo iz zvezd,
v času šepetanja angelov nad njimi.

© Aleks 2009

Datum objave: 25. 9. 2009

sarajevo, sinoć / sarajevo, sinoči

sarajevo, sinoć

šetam jesenjim lišćem
kao u snovima
tražeći odbjegle sjene
mjesec u rijeci
potajno mi priča pjesmu
o osmijehu
na krilima ptice
zagrljen
nježnom melanholijom grada
rukom nacrtam sunce na tamu
i zaboravljam
bezdanji beskraj noči

© Aleks 2009

sarajevo, sinoči

z jesenskim listjem se sprehajam
kakor v sanjah
iščoč pobegle sence
mesec v reki
mi naskrivaj pripoveduje pesem
o nasmehu
na krilih ptice
objet
z nežno melanholijo mesta
z roko narišem sonce na temo
in pozabljam
brezdanjo neskončnost noči

Datum objave: 21. 9. 2009

dan za razglednice

centralni park
jazz s columbus circla
postavnega temnopoltega pevca
diši kakor cimet
žuborenje turistov

v žepu imam deset razglednic (za dolar)
in jih pišem
(jih pišem?)
mesto je zanimivo
fantje privlačni
bari so kakor povsod
le jutra imajo malo drugačen okus
(najbrž zaradi kave)
prazne besede
polne tišine večera
jedke kakor smeh klovna
na koncu jih vržem v smeti
rahlo skomignem z rameni
komu pravzaprav mar
kje s kom kako ali zakaj

živim v sebi
in odidem sam
za rezkim vonjem cimeta
v smeri columbus circla
na ples

Datum objave: 9. 9. 2009

jazz v new yorku

...moški, ki ljubijo moške
in z molkom sežigajo svoje ustnice...
(F. G. Lorca, Pesnik v New Yorku)

ljubim jih

čutnost možatih teles
valovanja strasti
na koncu dolgih pogledov
se bleščijo zvezde
ognjeni vrtinci nestrpne želje
med vrtiljaki ekstaze

njihove duše
mehke in nežne kot mlada luna
zaklenjene za stoterimi vrati neizsanjanih hrepenenj
ponosne in kljubovalne
kakor viharnik na najvišjem vrhu sveta
s tiho otožnostjo zaprašene kitare fanta ki je odšel

zame so najsvetejša skrivnost
vrtoglava himna lepote
skozi priprte oči šepetaje vstopam v njihove pesmi
nisem več angel nimam imena
izgubljam se
rad bi zgorel

v igri zrcal gledam odseve svojih ljubezni
v njihovih golih rokah je moj ples
v njihovih žgočih dotikih je moj nemir
poznam njih negotovost samoto in strah
na njihovih ustnicah lebdijo moji nasmehi
pišem besede ustvarjene zanje

v vseh teh ljubeznih
sem jaz
si ti

© Aleks 2009

Datum objave: 10. 8. 2009

deževni triptih

(tri pesmi kar tako)

popotna bisaga
slane kaplje spirajo
sledove srca

v ogledalu iz besed
črne oči
zrcalijo samoto

dež poljublja sonce
mavrica na nebu moje pesmi
stoji na glavi

(pa še četrta, spisana kasneje, ne kar tako)

objem božajočih besed
lonec zlata
na koncu mavrice

a hug of caressing words
a pot of gold
at the end of the rainbow

zagrljaj milujućih riječi
ćup zlata
na kraju duge

© Aleks 2009

Datum objave: 5. 8. 2009

prijateljstvo

(v dar s potepanja prijatelju, ki ga imam zelo rad in mi je najino prijateljstvo zelo dragoceno)

čas za dva
darovanje bližine
skozi besede in tišino

najin svet
vrnitev domov
v svetlo toplino dlani
© Aleks 2009

Datum objave: 20. 7. 2009

prepletanje

(prijatelju, ki je zelo poseben. in zelo moj.)

glasba

zvezda sanja potepanje vetra
deček riše nasmeh na ustnice lune
dvojina duš

besede

nežni dotik melanholije
v mehkobi spomina
mesec poljubi stisk iščočih dlani

pesem

nežni dotik melanholije
zvezda sanja potepanje vetra

v mehkobi spomina
deček riše nasmeh na ustnice lune

mesec poljubi stisk iščočih dlani
dvojina duš

© Aleks 2009

Datum objave: 16. 6. 2009

z roba noči

zvezda zaspi
v posvečeni tišini večera
nebo ječi skozi noč

izmučen metulj pada
iz sonca na dlani ptice
vzleti kresnica

© Aleks 2009

Datum objave: 7. 6. 2009

neki ljubezni

Ne morem ustaviti hrepenenja.
V razrušene templje zgodovine,
v otožne ljubezni starcev,
v naplavine spominov,
v mavrične ceste časa,
v neizpete sanje
klešem tvojo podobo.

Ne morem ustaviti poželenja.
Pijan tvojih ustnic
iz zamolklega žameta češenj
plaho kot prvikrat drsim
skozi vsa iskanja neizgovorjenih besed
in poljubljam v njih
sledove tvojega smeha.

Ne morem ustaviti strasti.
V tebi vre moje lačno, golo telo,
nežno, in vendar zahtevno
prelivam vate svojo belo milino,
hočem ti dati,
hočem ti vzeti
vse.

Ne morem ustaviti ljubezni.
Moja je tvoja duša,
odmevi moje samote
se ljubijo s sencami tvojega nemira,
božajoč mojo temo
si me začaral v globinah,
kjer ni valoval še nihče.

Ne morem ustaviti sebe.
Pokrajina izginja,
reka odplavlja strahove.
To noč v sebi ne nosim smrti,
samo ti si z mano,
samo zame,
samo moj.

© Aleks 2009

Datum objave: 1. 6. 2009

noćas neću biti nigdje

noćas neću biti nigdje
bjelinom poeme
snjeg miluje šaputanje snova

© Aleks 2009

Datum objave: 19. 5. 2009

kamniti otok

kamen sem
iz kamnitih sanj izklesan
v kamnito samoto
kamniti obraz
kamnite oči
v kamnitem telesu
kamnito srce

in vendar

nekje v tišini
(v neki drugi tišini)
ti
piješ kamnite solze
iz mojih kamnitih dlani
in poljubljaš
mojo kamnito dušo

© Aleks 2009

Datum objave: 8. 5. 2009

z morja, za spomin

"Vsak človek je napol ptica, napol kamen."
(Milan Dekleva, Pimlico)

edini ti
izvit iz kamna
spev moje duše

Datum objave: 20. 4. 2009

in vendar...

ovit v cigaretni dim
mi pripoveduješ,
kako si izgubil službo,
in jaz strmim v tvojo zgodbo
široko razprtih oči.

nekoč sem te ljubil,
bila je lepa ljubezen,
spominjam se sporočil,
ki sem ti jih v temi pod odejo
pisal na svoj mobilni telefon,
kadar nisva mogla biti skupaj,
včasih je ob meni takrat
ležal kakšen drug fant,
vendar mi nikogar ni bilo mar,
ker sem imel rad samo tebe,
rad sem imel tvoje grobe besede,
tvoje čutno telo in trde moške poljube,
a zaljubil sem se
v tvojo krhkost,
neke neskončne noči,
ko se je v tvojo bližino
naselila smrt,
držal sem te v naročju,
jokal sem tvoje solze
in si želel,
da bi pokopavali mene,
čeprav je bilo najlepše
biti živ in se ljubiti s teboj.
potem si odšel.
slovo je bilo trpko kakor konec poletja
in jaz sem hotel pasti s sveta.

zdaj pa mi je samo žal,
da se dogajajo krivice,
poslušam te in ti pravim,
veš, da ti bom pomagal,
naj te nikar preveč ne skrbi,
če hočeš, ti posodim denar
ali pokličem prijatelje
(morda ima kdo kakšno delo zate),
in večkrat se morava dobiti na pijači,
zdaj ne smeš biti preveč sam.
rečeš mi, hvala (menda prvič),
in
vedel sem, da se lahko zanesem nate,
mene pa je sram,
ker me ne zebe v dušo,
ker ti ne morem -
kakor nekoč -
dati niti koščka sebe.

kajti ko sva se poslovila
in sem odšel svojo pot,
z rokami v žepih
(ne da bi se še enkrat ozrl),
sem se zavedel,
da sem ves čas
mislil na nekega drugega moškega,
ki je bil tisti dan zelo srečen
(in jaz z njim),
in na objem njegovih besed
zjutraj v dežju.

in vendar je nekoč bila ljubezen.

© Aleks 2009

Datum objave: 14. 4. 2009

križev pot

cvetovi
v trnovi kroni
solze zasmehovanega

odtis v prtu
s trnjem porasli obraz
trpljenje v očeh človeka

na križu sam
brez milosti
smrt zoblje dušo

© Aleks 2009

Datum objave: 6. 4. 2009

nocoj

hočem, da si pijan
glasbe mojih oči,
ko igra nagajivih pogledov
v ritmu strasti
preide v pas de deux
na odru za dva,
hočem, da si pijan
opojne čutnosti
poezije prstov pesnika,
ki z naslado izpisujejo pesem
na žametni pergament tvojega telesa,
hočem, da si pijan
svetosti mojih poljubov,
ko je moj jezik v tvojih ustih
sladostrastna hostija odrešenja,
hočem, da si pijan
vznemirljive lepote
moje vzplamtele moškosti,
ko vstopam vate in ko se zlijem s teboj,
ognjena ptica užitka,
hočem, da si pijan
nektarja najine sle,
cocktaila dveh potnih teles
(shaken and stirred),
izgubljenih v ekstazi
na valovih poletja,
ki kakor da nima konca.
(kasneje naju morda preplavi otožnost)

hočem, da si pijan
vetrovnih sipin moje duše,
lepote samote in neskončnih odmevov tišine,
hočem, da si pijan
mojih žalosti
in mojih mozaikov iz sonc,
hočem, da si pijan
mojih sanj,
ko pod zvezdami
gorijo moji spomini,
ti ležiš ob meni,
gol,
lesketajoč se od poželenja,
piješ iz keliha mojih zgodb
in si želiš, da bi ostal za vedno.
(ali vsaj, da ne bi nikoli odšel)

Datum objave: 25. 3. 2009

noč za nočjo

plešem s teboj,
moja osamljenost,
noč za nočjo.
za mojo zvestobo
si nadevaš podobo moškega,
ki gol drhti pred menoj v nemiru strasti,
ker nočeš, da se bojim,
ker hočeš, da padem vate
(samo vate),
da samo vame vrišeš
konec sanj
s temo obrasle poti.

kakor strupen bršljan
ovijaš svoje hladne roke
okrog moje duše,
brez besed goltaš moje ime,
da izginjam...
(drevo umira stoje, v tišini)

naročje samote je kot naročje ljubezni,
neke daljne ljubezni,
ki je nisem nikoli spoznal,
a se je spominjam,
kadar ustavim čas,
pod raztrganim nebom,
prešitim s svetlobo zvezd,
v cvetočem vonju izpolnitve
poželenja teles,
v sladkosti dvojine smeha,
ki odseva igrivost otroštva,
za zidovi pesmi.

© Aleks 2009

Datum objave: 10. 3. 2009

popotnica

(zelo mojemu prijatelju)

Datum objave: 1. 3. 2009

skozi odprto okno

(njemu, ki mi je dal ta pogled)

ples Ciganke
na zapuščenem peronu
se odpre droben cvet

pravljica iz bolečine
v nočeh brez zvezd
boža samoto

© Aleks 2009

Datum objave: 14. 2. 2009

Himna Njeni Ljubezni

Boš tedaj,
ko se bo zate končeval svet,
molila moje ime?
Boš tedaj,
pred vrati pekla,
iskala mojo dlan v temi (ne)obstoja?
Ali boš še poslednjič
prezirljivo stisnila ustnice,
v sozvočju z mrtvo črto življenja,
boš zaprla oči
in brez besed dokončno križala
to dete v sebi?

Razkošna limuzina,
črna,
prazna,
slepih oči,
brez solza,
bo moja senca
na tvoji zadnji poti.

Jaz pa te ne bom več iskal
v temnih vrtincih strasti,
kjer se prodaš za poljub
in zamenjaš telo za besedo,
nisem več tisti drobni golič,
ki z negotovim korakom
v mrzli noči sestradan poskuša vzleteti
brez blagoslova ljubezni
iz tvojih rok.

© Aleks 2009

Datum objave: 3. 2. 2009

biti pesnik

Datum objave: 25. 1. 2009

u nekom drugom gradu

(za uspomenu na one dane tamo)

tamo sam nekada spavao
kažeš mi svojim dečačkim osmehom
razbarušiš mi kosu
onda me grliš u sumrak
dugo i setno
(kao da je već kraj leta)

ali ja i bez toga znam
sve tvoje putove po ovome gradu
mogu da sledim odjecima tvojih stopa
kao pričama o jednom drugom vremenu
znam gde su tvoji poljupci
divljom požudom dotakli nebo
i gde je tvoj pogled
lutao rekom
do kraja sveta
i nežnošću
snivao život
znam koje si drveće milovao
čujem lišće kako blago
šušti tvoje ime
i seća se
svih mirisa tvoje duše i svih boja tvojih reči
na bulevarima čitam
tvoju tugu i tvoje snove
tvoj smeh
još je ispisan
na krovovima zgrada
i kruži oko mene
kao tvoja ljubav
dišem te
znam gde si ljubio
one druge muškarce
jer vazduh još treperi
od vučje gladi
za tvojim divnim telom
i znam
kako si jedne duge noći
na zvezde svirao mene
iako me još nisi znao
i tako u beskraj...

smešiš mi se dok ti pričam
kao da osećaš
da potajno
stvaram beskonačnu poemu
o nama
iz nas

© Aleks 2009

Datum objave: 13. 1. 2009

opolnoči

(na novoletno noč)

ko postane vesolje

premajhno za ljubezen

Datum objave: 5. 1. 2009

izpovedi: pesmi in zgodbe