belina teme

Nomad na leteči preprogi časa,
skrit v zlatih pramenih
otožne melanholije zvezd,
z milino prosojne svetlobe zrelega žita
v jeziku noči piše poletje zate.

Pod vročim soncem ponosnih sinov puščave
z zastrtim pogledom boža tipke klavirja,
koncert za dve duši in smeh
je zložen v notah neizrekljive radosti življenja,
in tvoje srce poje z njim.

Zapeljan v tisočere odtenke čudes,
ki jih slutiš v njegovih svetovih,
z radovednim pogumom mladega orla
na jugu njegovih oči
odkrivaš nesmrtnost sanj.

V ognju teme ti daruje nemir ljubezni,
lepoto zanosa telesa, ki mre... mre od želje po tebi,
njegov ples s teboj je poezija brezdanjih globin oceana,
razkrit do dna te ponese v nebo,
da se dopolnijo hrepenenja.

(veš zdaj, kako diši pesem pod robovi uspavane lune?)

© Aleks 2008