po karnevalu
v slepi ulici
s pogledom na most vzdihljajev
obesim svoj ponarejeni nasmeh
na ožgane korenine podrtega drevesa
sredi zapuščenega vrta
obraz
nosi bledo barvo duše
ustnice
(drugače kot v gledališču)
so izrezane iz sanj o bližini
dež riše solze
moj moški
bil je mornar
postaven in drzen in ranil je s smehom
s krhko milno kačjega pastirja
sem plesal zanj
brez odmeva
ni hotel ne besed ne poljubov
samo temno lepoto
grobih predaj
in brezčutno ječanje
v potni vročici strasti
golih teles
težka bolečina
velikih kamnov
v žepih črnega domina
morje me vabi na zmenek
še zadnji valček
v plimi karnevala
in glasbe ni več
© Aleks 2008
Datum objave: 31. 5. 2008