dnevi, ko ne maram življenja
raztrgan z dežjem,
kakor starec v izsušeni strugi življenja
zaprtih oči stopam
proti izviru svoje mračne reke,
in se spominjam
obzidja kamnite terase nad morjem,
kjer sem v dolgih nočeh,
potopljen v neznane objeme,
sanjal dneve s teboj,
temnega vonja samote,
ko sem iskal tvojo senco po cestah, ulicah, barih,
ko sem te hotel,
ko sem te želel,
ko sem te imel,
v vročini od boga pozabljenih ruševin,
v požirkih vode, ki sva jo delila,
so se srečevale najine ustnice
samo na grlu plastenke,
ki je nenadoma dobila
obliko poljubov,
odtisov sledi v prahu -
stopal sem v tvoje stopinje,
da sva bila,
dva moška,
kakor en sam,
pogleda sivolasega taksista na nočni vožnji
skozi poletje nasmejanega mesta,
očarala ga je najina mlada ljubezen,
ko si me vprašal, ali se poljubljam,
izgnanec, ki sem padel v tvoje naročje
skoraj z drugega sveta
in prvikrat razumel,
da je mogoče biti ljubljen,
hrupa glasbe,
ki ni mogel preglasiti mojega poželenja,
bil si tako lep,
z mrtvo dušo izgubljenega sina,
zakopal si jo vame
in šepetal, da me ljubiš,
s pohlepom v dlaneh,
in tako brez konca...
vsaka združitev je pesem,
le imena je odnesel tok časa
(morda jih sploh niso imeli),
in v središču iskanja
sem ostal prazen
kakor odmevi besed z obledelih slik
v mrzli svetlobi umirajoče jeseni.
© Aleks 2008
Datum objave: 13. 4. 2008
