drevo itake
Ranjen si se zatekel
v kamnito pokrajino iz rdeče prsti,
rad imaš njeno trdoživo lepoto,
ne iščeš sence, ampak bližino,
ko poslušaš spomine
mojih korenin.
V objemu pomladnih vetrov
želim rasti zate
z vsako poro svojega telesa,
hočem se povzpeti do neba,
da bi mu ukradel
košček belega puha z modre odeje,
in te zapredel
v čarobne pravljice tisoč in ene noči,
v katerih ponoči drevesa
kakor mladeniči globokih črnih oči
pijejo nektar iz vrelcev strasti.
S poletnim vetrom lovim metulje,
obarvane s soncem,
ki srkajo med in se ljubijo z mojimi cvetovi,
da bi mogel podariti zlata jabolka,
zrasla iz njihovih ljubezni,
tebi,
ki božaš zeleno barvo mojih las
in poješ s srcem,
ko mi v tišini odkrivaš
svojo toplo ljubezen moža,
divjo samoto viharnika
in hrepenenje oblakov.
Veter jeseni
prinaša s seboj mehkobo melanholije
moškega iz tujega sveta,
sejalca besed,
ki v sebi nosi tvoje sanje.
Ne poznam ga,
a vem,
da je tvoja sramežljiva nežnost
zanj.
Tedaj,
na obali teme,
zaplešem v vetru zime
tango s tvojo dušo,
ker te ljubim.
(to my soulmate... za najino prijateljstvo)
© Aleks 2008
Datum objave: 14. 2. 2008
