samo zate

*

vsaka zvezda
dotik ljubezni
skozi prostor in čas

© Aleks 2008



vsem mojim dragim bralcem in bralkam pa želim tople praznične dni, lučke v očeh in vse dobro v letu, ki prihaja!
a.

večer v decembru

na brazgotinah časa
ob sotočju spominov
ležijo črepinje polomljenih pogledov
za molkom tišine
sonce zahaja modro

v daljavi
ognjeni obroči
ples golih demonov
v divjem ritmu strelov
iz lunaparka

ko postane samota
moje edino nebo
se skozi dotik duše
samo zame
nasmehne svet

© Aleks 2008

veš...

saj veš, da ni teme.
le sonce je za hip zaprlo pogled.
otožnost zveni kot labirint bolesti,
ko školjka v tvoji trepetajoči dlani
odmeva daljne potopljene obale.

saj veš, da ni pozabe.
ker ljubezen ostane,
četudi volkovi raztrgajo sanje,
četudi izginejo znaki ob poti
in se bojiš, da samota je.

zgolj žalost je, včasih.
ko plahi poljub v tvojih pogledih ne išče več korenin,
ko je nebo nad teboj samo grenak moder žamet.
ovij ga v valove bisernih nizov -
in droben dih slanega vetra je dom.

© Aleks 2008

:-)

igrivo se sprehajam
s prsti po hrbtih knjig
rad bi našel pesem
a danes so vse metafore
literatura

poezija
je moj parkelj
bleščečih oči
ki kaže jezik
poetu

© Aleks 2008


a devil in disguise ;)

ti

včasih zjutraj
pijem tvojo črno kavo
in se prebujam kakor ti

včasih oblečem
tvoj zimski pulover
in dišim kakor ti

včasih se sprehajam
med tvojimi besedami
in gledam svet kakor ti

včasih zaspim
v tvojem objemu
in sanjam kakor ti

včasih v pesmih
zlezem v tvojo dušo
takrat sem ti

si ti kdaj jaz?

© Aleks 2008

(mogoče je to vsaj kdaj zgodba vsakogar, ki v sebi nosi pesmi.
zato sem izbral Rimbauda, rokopis Une Saison en Enfer)

cry for the moon

(nekomu zelo posebnemu... ki je rekel, rad bi kaj prebral)

Everybody's talking at me.
I don't hear a word they're saying,
Only the echoes of my mind...
(Harry Nilsson, Everybody's Talkin’)

Čas

Sredi branja zaprem Ure in pomislim, ja, tako. Natanko tako. Napolniš si žepe s kamni in se spustiš v reko.

Vodo imam rad.

Ozrem se na koledar, ki visi nad mojo posteljo. Novembra imam rojstni dan. Na hitro nekaj preštejem na prste.

In si dam še pet tednov. Pet tednov za življenje.


Dva pogleda

Pogled od zunaj: presuh potegnjen najstnik, nerodnih kretenj, zakritega nasmeha, z mehko mrakobo v očeh. Kakor tolmun, ki spi. Ženin smrti, odet v črnino: ozke črne kavbojke, črna majica, črn pulover. Neopazen in neopažen, ovit v dolg črn plašč, v katerem postane skoraj senca samega sebe, v katerem se skoraj zlije s temo, v katerem ga skoraj ni. V katerem se skoraj razblini. V njegovem življenju je vse skoraj. Razen skorajšnje smrti.

Pogled od znotraj: prazen in votel kot opuščen vodnjak sredi ničesar. Celo puščava je bolj živa od te osamele duše. Globok pa tako, da nihče ne sliši odmevov sveta v njem.

A s kapljico ljubezni bi vsa praznina izginila.


Želja

Leživa na tleh, v njegovi sobi. Privita svetloba, v ozadju glasba. Opazujem majhne svetle polmesece, ki jih na strop meče svetilka. Njemu se zdi romantično, meni ceneno... zelo sva si različna. Pijem absint, da bi bilo poezija. On pije viski, ker hoče izpasti bolj možat. Deliva si ne posebej spretno zvit joint (prvič pri njem doma), oba še najbolj zadeta od sladkega nemira zaradi prepovedane cigarete. Medtem, ko vlečem dim, zleze name in mi začne odpenjati hlače. Diha hitro, njegovi prsti so potni, čutim, kako mu razbija srce. Želim si...

Nekaj bi rad, rečem, vendar ne mislim na seks. Tokrat ne; čeprav z njim mislim v glavnem na seks.

Kaj bi rad, mi reče, brez posebnega zanimanja. Nikoli ni nič posebnega, biti z njim.

Narahlo se vzpnem, da se skotali z mene, se oprem na komolce in ga pogledam v oči. Kaj bi rad? Veš, kaj bi res rad? En dan življenja. Samo en dan, nasmejan in otroško brezskrben. Brez razmišljanj. Brez tesnobe. Brez groze pred življenjem, ki se razpira pred mano. Brez bolečine za tistim, kar je minilo. Ampak najbolj tega, da me ne bi bilo strah. Da bi samo živel.

Za hip me pogleda, zmedeno, kot bi padel z lune. Potem se zareži, malo butasto, ker ne razume.

Saj jaz tudi ne.

Tega, zakaj sem z njim, namreč.

(Pravzaprav vem, in grdo je: ker sem mu všeč, jaz pa hočem, da mi je malo lepo. Četudi je ta lepota ponarejena.).

Zato ga vseeno potegnem nase.

A hlastno, in zaprtih oči.

Ker bi rad nekega drugega moškega.


Odmevanja

Sredi filma se spogledava. Ujameva se z očmi, v trenutku, kot bi mislila iste misli. Se nasmehneva. Tako topel nasmeh ima... in samo zame. Val nežnosti v meni začne preraščati v plimo poželenja. Začuti me (vedno me čuti, brez besed). Objame me okoli ramen, pritegne mojo glavo k sebi, z roko zabrede v morje mojih temnih kodrov. Meni je, kot da sem morje zares, hočem, da se potopi vame, da se utopi, da izgine v meni. In potem, spet, jaz v njem. Z drugo roko odločno povleče mojo levico na svoje stegno. Moji prsti zadrhtijo, trenutek kasneje mi drhti vse telo. Želim si ga. Hočem, da si tudi on poželi mene, silno, z vso močjo... moško, kot si jaz želim njega. Tanka koprena hrepenenja mi zastre pogled, jezik zastoka njegovo ime, ustnice se razprejo v pričakovanju poljuba.

Nenadoma ne morem več. Srce mi tolče kot ponorelo, grlo imam suho in zadrgnjeno, v prsih me duši; zdi se mi, da bom umrl. Igra je preveč okrutna, bolečina preveč silovita. Skočim s sedeža, stečem po stopnicah, divje butnem v vrata. Odrgnem si komolec, s tako silo jih odprem, in planem ven. Zunaj pritisne name prepotena sopara poletnega večera. Nič lažje mi ni. Naslonim se na steno kina, sunkovito diham. Zdrsnem ob steni na tla, zakopljem glavo v svoje ledenomrzle dlani, in hlipam, hlipam, hlipam, brez glasu, brez solz.

Ali bo vedno tako, kriči v meni, ali bo vedno tako?

Ali bo vedno z mano, povsod, kjerkoli bom, kamorkoli bom šel?

Ali ga nikoli ne bom nehal sanjati?

Toda nebo ostaja temno in zvezde molčijo.

Nekoč pa je bila glasba.


Igra

Zabava na kresno noč. Plešem, zanj, dokler se vrtoglav od ljubezni ne sesedem v njegovo naročje, gol do pasu. Glava mi sloni na njegovem ramenu, z roko ga grabim po obrazu, v vrat mu mrmram, da ga ljubim, in ga vabim, naj se ljubi z menoj.

Naenkrat prekine mojo idilo.

Vidiš tistega fanta, me vpraša rezko. Ves čas gleda vate, všeč si mu. Hočem, da ga zapelješ, spiš z njim in se potem ne zmeniš več zanj. Če me imaš rad, seveda.

Nejeverno zajamem sapo. Če te imam rad, bom zapeljal tistega fanta in spal z njim?

In se potem ne zmenil več zanj, pribije še enkrat, mrzlo, stvarno. A nisi gledal Nevarnih razmerij?

Seveda sem jih gledal (saj si mi jih ti podaril, ko sva postala par, z besedami, vsa moja razmerja so takšna, se ne spomniš - dodam v mislih, skoraj užaljeno), toda… rad imam samo tebe... Tega ne izgovorim odločno, z vero vase, ampak nekako izgubljeno... ker se bojim.

Ti nikoli nisi prepričan v mojo ljubezen (zakaj sprevračaš moje besede, jaz se samo sprašujem, zakaj neki bi me sploh kdo imel rad, neprestano, ves čas se sprašujem to, ker me do tebe še nikoli ni imel nihče, zakričim nazaj... v mislih; v resnici molčim), tokrat pa jaz hočem dokaz, mi odvrne.

Vseeno tvegam vprašanje, si ljubosumen?

Nameni mi trd, izbrušen pogled. Kot diamant, ki bo zarezal v mojo krhko stekleno dušo. Ne, odgovori. To je samo preizkus. Da se boš znal kasneje upreti skušnjavi.

Njegov glas je še hladen, a njegove oči postajajo tople, nežne in moje. Saj boš, kajne, mali? Zdaj mu tudi glas preide v blag šepet. Šepet želje, šepet ljubezni.

Debelo pogoltnem cmok v grlu in prikimam.

Res te ljubim, se zasmeji in me tleskne po zadnjici. No, zdaj pa v akcijo, my young apprentice.


Ce n'est pas ma faute

Stoji ob oknu, z rokami v žepih, in gleda ven, v dež. Sivina kapelj, ki z vetrom udarjajo ob šipo, barva moj obraz. Strmim vanj, skozi težki občutek strahu, da se končuje svet. Dolgo molčiva.

Veš kaj, nazadnje on pretrga tišino z ledenim prezirom v glasu (ne Valmont, markiza de Merteuil je, me spreleti), če se daješ dol z drugimi tipi... meni se to upira. Prepričan sem bil, da se mi ne bo. Pa se mi.

Ko ga poslušam, ni v meni nobenih misli, nobenih obtožb in nobenega ugovora. Samo groza je, ki se priplazi vame kot svinčen val vročine, in me ohromi, da se komaj držim na nogah.

Jasno mi je, katere besede si je napisal za konec.

Skomigne z rameni in jih izreče, brezbrižno, ne da bi se ozrl k meni, jaz nisem kriv. It's beyond my control.

Kot izpraznjena vreča se zložim po tleh.


Živeti... do dna

Z življenjem bi plačal napoj pozabe. Samo da bi ga kdo imel. Samo kapljico... prosim. Samo da pozabim, da je. Požrl je mojo dušo, mene samega je odnesel s seboj, da se ne bom nikoli več našel, jaz pa ga imam rad, še vedno, za vedno.

Umrl me je. In to je že moja druga smrt. Prvikrat je bilo, ko sem se rodil... le da me je takrat umrla ona. Ko sploh še nisem vedel, kaj je to smrt.

Prve besede, ki sem jih zaslišal, ko sem prišel na svet, tako polne upanja, so bile oblikovane v njeno napeto vprašanje... ali je mrtev? In jaz sem sam od sebe zatulil v odgovor.

Mala bela krsta za malega belega dečka so bile najine skupne sanje. Edine sanje, ki sva si jih delila skozi čas.

V vsakem trenutku je bolečina, jaz pa ga hočem živeti do dna.

Tisto noč sem ga hotel raniti. Hotel sem ga prizadeti. Hotel sem videti njegove oči, pribite na križ. Nisem vedel, da bom ranil, da bom prizadel samo sebe. Da bom na križ pribil samo svoje obupano telo. Samo telo... srca nimam več, srce mi je vzel in ga pojedel, ne da bi mu bilo mar.

Slišal je moje najbolj skrite misli, tiste, ki jih ne pripovedujem nikomur, niti sebi ne. Zato se je lahko igral z menoj. Jaz pa sem njegovo igro živel. In na koncu zakockal samega sebe.


Blues za ljubezen

Gledam ga v medli svetlobi notranje avtomobilske lučke, a ga ne vidim zares. Tudi me zares ne zanima. V resnici vidim tistega, ki ga hočem videti. Tedaj in vedno. Tisto nebeško bitje, ki se božansko, božansko ljubi z mano. Najlepši, najbolj postaven, z očmi, ki so naslada, z besedami, ki so poželenje, z dotiki, ki so strast, s poljubi, ki so milost.

Imej me rad, prosim...

Sto evrov, predlagam, kar tako, brezveze, iz glave. Ne vem, ali bo potegnil za zadrgo na svojih elegantnih hlačah ali za ročico na vratih svojega razkošnega avtomobila. Ali me bo imel ali me bo vrgel ven. Pa mi prekleto dol visi. Bom pač šel z naslednjim.

Z divjim pohlepom svojega krepkega moškega telesa se nagne k meni. Iztegnem dlan. Zdi se mi profesionalno, nekako dostojanstveno, ko mrzlo zahtevam, najprej keš. Samemu sebi pa se gnusim do pekla.

Zato hočem, da me ima rad. Vse je čisto drugače, če me ima rad. Če mi govori, kako rad me ima. In potem reče, da me ima rad. Res reče to. Kajne, da me imaš rad, ga vprašam tiho, ko je naenkrat povsod. Seveda, odvrne zasoplo. Gori; njegova želja po mojem telesu je noro vroča.

Potem se predam. Brez besed. In nobenega poljubljanja na usta. Olajšanje, ki pride, je silovito.

Ni mi hudo. Čisto nič. Niti malo ne. Za hip si domišljam, da sem v tistem drugem naročju. Za hip si domišljam, da sem tam, kjer mi je najlepše. Najlepše mi je.

Ko sem spet zunaj, se zavlečem pod drevo. Dolgo časa sedim tam, na ostrem, mrzlem kamnu, ki me reže v stegna in ta bolečina je tako blagodejna. Brez misli kadim in strmim predse, prazen kakor prostor med dvema zvezdama. Potem se mi približajo koraki, močni, moški koraki. Nekdo počepne k meni. Nekdo me objame okoli vratu in se s svojo težo nasloni name. Zaprem oči. Saj ni važno, kdo je. Samo da me hoče. Imeti. (Rad?) Samo ustnice razprem. Zdaj sem potreben poljubov. Nežno kot spomin na ljubezen me njegov jezik boža v mojih žalostnih ustih.

Želi si me. Tako zelo si me želi, veš?

In sto evrov sploh ni veliko denarja.

V meni je temno. V meni je mraz. V zavetju poželenja tega tujega moškega telesa pa je svetlo, toplo in varno. Za hip.

Nekaj večerov kasneje na koncertu naletim nanj. Na svojega bivšega... kot se reče. Pretvarjam se, da sem pijan, čeprav v tistem trenutku ne bi mogel biti bolj trezen. Prilepim se nanj in ga navidez površno stisnem k sebi, a je ves moj svet stisnjen v ta stisk.

Z dvema tipoma sem se dal dol, mu zašepetam na uho in se silim na smeh. V Tivoliju, saj veš. Za keš. In tisti fant je zdaj moj.

Brezizrazno me pogleda. Ti si ena umazana mala žival, zasika skozi zobe in se obrne proč, k njemu, s katerim se igra zdaj.

Lahko pa bi bilo tudi drugače.


There is a road to nowhere

Sanjal sem naju: stopala sva po brezkončni cesti, cesti sonca, cesti prve ljubezni, z roko v roki, s tesno prepletenimi prsti. Samo hodila sva, ničesar nisva imela v mislih, nobenega namena, nobenega cilja. Bila sva gola in sonce je nežno božalo najini telesi. Na travnikih ob poti so se bleščali cvetovi rož, ki so valovale med visokimi travami in se stapljale med seboj v svetlih, žarečih tonih impresionizma. Drevesa, ki so rasla za njimi ob tihi, počasni reki, podobni ogledalu velikana, so bila polna težkih rdečih plodov. Zelena barva njihovih listov se je pomešala z zeleno barvo reke, zrcalne podobe so bile prave in prave so bile zrcalne in oboje je bilo prav. Kot midva. Vedela sva, da bova na koncu, ko bova dovolj utrujena, zaspala v objemu valov, ampak ta konec je bil nekje daleč za obzorjem, bila sva mlada, polna moči, neustrašna. Nisva govorila, ker je bilo prelepo, duša se je vzpenjala proti nebu. Počutila sva se lahka, kot bi naju nosil veter, čista in nedolžna, brez poželenja, brez strasti, in vendar tako polna ljubezni, prevzeta z nenavadno lepoto tega dneva in polna radosti, ki je prihajala naravnost, neposredno iz naju. Čutila sva, da sva na pragu nečesa tako čudovitega, da te milosti ni moč izraziti z nobeno besedo, opisati z nobeno podobo. Bila sva v čudežu, znotraj neizrekljivega.

Tja sem hotel.


Akcijski popust

Na železniški postaji grem kupit karto.

Za kam, me vpraša blagajnik.

Za nikamor, zamrmram potihoma. In za vsak primer rečem še enkrat, za nikamor, gospod.

Blagajnik me ne razume. Za kam, ponovi tudi on. Glas se mu obarva z nestrpnostjo.

Izberem prvo postajo, ki mi pade v oči na voznem redu, izobešenem ob okencu. Sava, izgovorim komaj slišno. Pravi naslov za moje temne namene.

Za dijake je popust, reče blagajnik. Pokažem mu dijaško izkaznico. Niti opazi ne, da imam rojstni dan.

Karta stane 1,99 evrov. Nehote se zasmejim. Smej se, dokler ti ne zmanjka solz, mali klovn, smrt je nocoj na voljo po akcijski ceni.


In v reki pleše luna

Sedem na podrto deblo ob nabrežju reke, ki jo zaradi teme bolj slutim kot vidim. Pijem. Vodka miri, umirja, pomirja. Z roko strgam lubje z drevesa in ga mečem proti reki. Poskušam zadeti, a mi vsakokrat spodleti. Ne vem, ali se mi ne da, sem preveč neroden ali preveč pijan. Ali pa je reka preprosto predaleč.

Ampak s seboj ne bom zgrešil.

Napolnim si žepe s kamni in se začnem spuščati po bregu. Potisnjen v kot svoje teme, neviden in brez sence sanj.

V reki odsevajo zvezde in luna v njej pleše tango z njimi. Začutim jo, kakor dušo, ki se privija k meni: topla in prijazna je in ljubila me bo. Kakor ljubica... ali kot mati. Samemu sebi se posmehnem, ali ni to svetovna ironija? Zrem v skoraj nevidne brzice pod sabo in se tiho zahihitam: na koncu bom imel vse, ljubezen, žensko, mater. Popolnost. Sanjski tris. Jaz pa hočem le moškega, v katerega sem se zaljubil.

Ta misel me naenkrat spravi v glasno, porogljivo režanje. V krohot. Tisti prazni, osameli krohot bolečine.

To bo še hec, pomislim z zveriženim nasmehom, ko zdrsnem navzdol v temo.

© Aleks 2008

oświęcim / auschwitz

rožnati trikotnik za vse prepovedane ljubezni rumene zvezde kakor žgoča sonca namesto svobode oblaki in morje v barvah črt na oblačilih ljubljene oči narisane z ogljem na stene barak oslepele od solz rožni venec iz kruhovih drobtin podgane trgajo upanje z mladeničevih mrtvih dlani krohot starke s koso v koračnicah orkestra vlak smrti maršruta do niča obešen ustreljen umrl od lakote in tisti plinski tuši voda objema premrle ude gole in bose na dvorišču sredi zime glej delo osvobaja vsak dan preizkus strahu in poguma moja duša je noč le ime moškega zapisano v moji krvi nosi moč preživetja

a pink triangle for all forbidden loves yellow stars like burning suns instead of freedom the clouds and the sea in the colors of the stripes on the clothes beloved eyes drawn with charcoal on the walls of the sheds blinded from tears a rosary of crumbs rats are tearing hope from a youngster’s dead palm laughter of the lady with a scythe in the marches of the orchestra a railway of death a line to nothingness hanged shot starved to death and those gas showers water is embracing the stiffed limbs naked and barefoot in the yard in winter look work makes one free every day a test of fear and courage my soul is a nightfall only a name of the man written in my blood bears the strength of survival

© Aleks 2008

nekega dne

Saksofon v osamljeni noči,
zaprta knjiga
in pepel cigarete na tleh,
iskanja poti v tvoji duši,

toda nekega dne -
tistega praznega dne -
te ne bom imel rad.

Moje oči v očeh drugih moških,
snežinke na tvoji koži,
plešoče moj ples,
želja po neki daljni bližini,

toda nekega dne -
tistega trpkega dne -
te ne bom imel rad.

V hladu večera,
utrujen od potovanja,
božaš spomine
na toplino dotikov,

toda nekega dne -
tistega težkega dne -
te ne bom imel rad.

Ugasli pogled
na prašni cesti pozabe
poljublja sence
minulih ljubezni,

toda nekega dne -
tistega temnega dne -
te ne bom imel rad.

© Aleks 2008

dež v meni / raining inside

dež v meni
raining inside

dež v meni

kaplje besed
nerazvozlani vzorci časa
na neskončni paleti
izgubljenih življenj
zamirajo v barvah odhoda

moj motni obraz
bledi
v zrcalu umazane luže
razblinjam se
na pragu noči

kaplje tišine
osuto cvetje dreves
hočem ti dati sonce
a padajo tja
kjer si ti

ko postajam
tiha molitev groze
ujet v udarcih
najbolj zaželenih dlani
in si pišem

drobce ledu v srce
ker ne vem
kje naj prezimi duša
sredi brazgotin
vame zalučanih kletev

© Aleks 2008

raining inside

drops of words
unraveled patterns of time
on an endless palette
of lost lives
are dying away in colors of leaving

my vague face
is fading
in a mirror of a dirty puddle
i'm disappearing
on a threshold of the night

drops of silence
fallen blossoms of trees
i want to give you the sun
but they are falling
on you

while i'm turning
into a quiet prayer of fear
captured in strokes
of most wanted palms
and i'm writing

splinters of ice into my heart
for i don't know
where can my soul pass the winter
in the middle of scars
of the curses called down on it

© Aleks 2008

v objemu jutra

na krilih vetra
duša angela
varuje let ptice

© Aleks 2008

ko se znoči

v zatonu sonca
temnijo misli
sanje so zate

© Aleks 2008

autumn leaves

(padajo zate)

tvoje besede
(besede duše)
izpisane
izsanjane
izdolbene
iz tišine
samo za moje oči

tvoje besede
(besede srca)
kakor nektar noči
se vračajo vame
zvoki poletja
shranjeni v kelihu
najinega časa

tvoje besede
(besede ljubezni)
v slutnji minljivosti
ostajajo z mano
z njimi si še enkrat
z njimi si za vedno
moj

© Aleks 2008

v belih nočeh

V belih nočeh se prepletajo poželenja,
tam oživljajo sence davno pokopanih ljubezni,
pojejo mi pesmi v izgubljenih jezikih moških,
ki so s poljubi nekoč igrali name.

V belih nočeh so skrita pozabljena upanja,
položil sem jih v jutranjo zarjo najbolj nedolžnih otroških sanj,
da bi se znova vrnila v plimi večera,
ko se s tišino teme priplazi strah.

V belih nočeh je vsaka beseda dotik,
plahe deževne kaplje in vonj po cvetovih jasmina
me ovijajo vase kakor jantarni plamen opojnega vina
iz najslajših duš demonov.

V belih nočeh segam po nedosegljivem,
on je kapitan moje ladje med zvezdami.
Ko ne morem več nositi teže hrepenenja v dlaneh,
zaprem oči... in se ljubim z njim.

© Aleks 2008

belina teme

Nomad na leteči preprogi časa,
skrit v zlatih pramenih
otožne melanholije zvezd,
z milino prosojne svetlobe zrelega žita
v jeziku noči piše poletje zate.

Pod vročim soncem ponosnih sinov puščave
z zastrtim pogledom boža tipke klavirja,
koncert za dve duši in smeh
je zložen v notah neizrekljive radosti življenja,
in tvoje srce poje z njim.

Zapeljan v tisočere odtenke čudes,
ki jih slutiš v njegovih svetovih,
z radovednim pogumom mladega orla
na jugu njegovih oči
odkrivaš nesmrtnost sanj.

V ognju teme ti daruje nemir ljubezni,
lepoto zanosa telesa, ki mre... mre od želje po tebi,
njegov ples s teboj je poezija brezdanjih globin oceana,
razkrit do dna te ponese v nebo,
da se dopolnijo hrepenenja.

(veš zdaj, kako diši pesem pod robovi uspavane lune?)

© Aleks 2008

kavarna na koncu dneva

čutnost pianistovih dlani
blagi opoj cigaretnega dima
moj ples v zenicah tvojih oči

na jamborih davno potopljenih galej
po brezpotjih med zvezdami
v poletnih serenadah jelševih gozdov

kakor drobne snežinke sanj
gnezdim ob tvojih cestah
samo gledaš me

gejzir ljubezni
rojen v slutnji topline tvojih objemov
na rezilu melanholije

© Aleks 2008

tema beline

razbijam solze
ledeni drob mojih sanj
brišem svet
porojen iz trnov zbeganih misli pesnika
ki se je obsodil na molk

(ne ustavljaj me)

drevo umira stoje v tišini
veje slačijo liste
nad brezizhodnim zrcalom reke
v nepredirni črnini izpraznjenega pogleda
vidim cvetove rumenih sonc rasti iz mojih dlani

ne ustavljaj me

na temni strani duše
metulji plešejo z vetrom
svoboden sem
v samotnem miru poletnega jutra
bo dež izpral težo mojih sledov s peščenih sipin življenja

samo ne ustavljaj me

© Aleks 2008

bijele noći

čarolijom bijelih noći,
dani su mi obojeni žudnjom
za još neotkrivenim riječima,
koje tražeći lutaju
stazama mojih najdivljih snova.

nedužan u divnim muževnim očima,
spavam u naručju ljubavi
i tješim se snažnim rukama čežnje
za ljetima, potonulima
u tamnim dubinama dugih zima.

okružen šutnjama beskrajnih šuma,
moj plač je krik novorodjene zvijezde,
koja ne donosi svjetlosti sunca,
samo tugu boli biti blizu...
i usprkos tome sam.

© Aleks 2008

haiku za dva

(mojemu dragemu prijatelju, v dar)

drevo in ptica
duši se dotakneta
na robu teme

© Aleks 2008

Datum objave: 16. 6. 2008

sprašujem te vse o tebi

(za naslov je zaslužna Svetloba (hvala!), pogled je pa moj)

Vstopil si vame iz teme kot samorog na pravljično jutro,
videl sem tvojo senco kakor obris svoje duše,
stal sem tam in drhtel, uročen od besed
in se obrnil v njegovo varno naročje, kajti bal sem se umreti.
Sprašujem te vse o tebi, kadar sem z njim.

Spuščam v nebo bele zmaje, ki so oblaki,
pesek in školjke in zvezde in dež in pomlad,
bosih nog tečem v neskončnost njegove topline,
smeje se z mano, a veter na mojem obrazu prinaša z morjem tvoj smeh.
Sprašujem te vse o tebi, kadar sem z njim.

 

 Njegove dlani, tvoji prsti.
Zamolklo kakor skrivnost dolbejo večnost v čas, ki ga ni.
Vrtoglavo razvnet se prepuščam njegovim poljubom,
z njimi žge vame sledi tvojih ustnic.
Sprašujem te vse o tebi, kadar sem z njim.

Listi njegove jeseni na straneh mojih pesmi,
barva tvojih oči med vrsticami najinih sanj.
Tvoji spomini na mojih pozabljenih stezah
in v mojem pogledu njegova samota.
Sprašujem se vse o sebi, kadar sem sam.

© Aleks 2008

Datum objave: 5. 6. 2008

po karnevalu

razcefrana maska
v slepi ulici
s pogledom na most vzdihljajev
obesim svoj ponarejeni nasmeh
na ožgane korenine podrtega drevesa
sredi zapuščenega vrta

obraz
nosi bledo barvo duše
ustnice
(drugače kot v gledališču)
so izrezane iz sanj o bližini
dež riše solze

moj moški
bil je mornar
postaven in drzen in ranil je s smehom
s krhko milno kačjega pastirja
sem plesal zanj
brez odmeva

ni hotel ne besed ne poljubov
samo temno lepoto
grobih predaj
in brezčutno ječanje
v potni vročici strasti
golih teles

težka bolečina
velikih kamnov
v žepih črnega domina
morje me vabi na zmenek
še zadnji valček
v plimi karnevala

in glasbe ni več

© Aleks 2008

 

 
Datum objave: 31. 5. 2008

starry starry night

"la tristesse durera toujours"
(vincent van gogh)

na deževno nebo
namesto zvezd pripenjam pesem
iz tišine

© Aleks 2008

Datum objave: 20. 5. 2008

deževna impresija

gola pokrajina
napolnjena z zgodovino
motno vihranje zastav
(vse bolj krvavih)
in koračnice
ki odmevajo tišino
grobov na vojaškem pokopališču
neskončne vrste najbolj možatih imen
v knjigah mrtvih izpisane z drobnimi črkami
počasni ples dežnih kapelj na šipi avtomobila
barva pijače v kozarcu
igra vlogo sonca
pijan
od žalostink na cedeju
mislim na ljubezen
njegovo telo je ogenj
s poljubi potuje po meni
potepanja
odpirajo prostor sanjam

© Aleks 2008

Datum objave: 4. 5. 2008

dnevi, ko ne maram življenja

raztrgan z dežjem,
kakor starec v izsušeni strugi življenja
zaprtih oči stopam
proti izviru svoje mračne reke,
in se spominjam

obzidja kamnite terase nad morjem,
kjer sem v dolgih nočeh,
potopljen v neznane objeme,
sanjal dneve s teboj,
temnega vonja samote,
ko sem iskal tvojo senco po cestah, ulicah, barih,
ko sem te hotel,
ko sem te želel,
ko sem te imel,

v vročini od boga pozabljenih ruševin,
v požirkih vode, ki sva jo delila,
so se srečevale najine ustnice
samo na grlu plastenke,
ki je nenadoma dobila
obliko poljubov,

odtisov sledi v prahu -
stopal sem v tvoje stopinje,
da sva bila,
dva moška,
kakor en sam,

pogleda sivolasega taksista na nočni vožnji
skozi poletje nasmejanega mesta,
očarala ga je najina mlada ljubezen,
ko si me vprašal, ali se poljubljam,
izgnanec, ki sem padel v tvoje naročje
skoraj z drugega sveta
in prvikrat razumel,
da je mogoče biti ljubljen,

hrupa glasbe,
ki ni mogel preglasiti mojega poželenja,
bil si tako lep,
z mrtvo dušo izgubljenega sina,
zakopal si jo vame
in šepetal, da me ljubiš,
s pohlepom v dlaneh,

in tako brez konca...

vsaka združitev je pesem,
le imena je odnesel tok časa
(morda jih sploh niso imeli),
in v središču iskanja
sem ostal prazen
kakor odmevi besed z obledelih slik
v mrzli svetlobi umirajoče jeseni.

© Aleks 2008

Datum objave: 13. 4. 2008

orfej v podzemlju

skozi prazno pokrajino pobeljenih kosti brez senc
po brazgotinah trpljenj
kjer odmeva tišina
med oboki iz neizsanjanih sanj
gol in bos in razpraskanega telesa
stopa orfej
v zlato svetišče vladarja teme
da bi mu iztrgal ukradeno dušo

za moškega
ki je bil njegov beli vitez
na skrivnostnih stezah usode
tke orfej (z milino brezupa)
iz niti življenja
svojo pesem v letečo preprogo
pod okamnelimi očmi
nepremagljivega časa

angel smrti zapeljan vztrepeta
kakor začarana zvezda
v objemu žametne črnine besed
ponudi mojstru mogočne zaklade
neminljivega kraljestva
v rdeči zarji peklenskega jutra
zabaranta orfej svoj labodji spev
za eno samo srce

toda spomini srca
zapečateni z mračnim poljubom hudobca
z vražjo ukano za vedno ostajajo izgubljeni
globoko v osrčju podzemlja
mož s pozabljenjem v trudnih dlaneh
sledi zlomljenim stopinjam orfeja
z grozo na izsušenih ustnicah preklinja pevca
ki ga molče vodi k svetlobi
ker se nikoli ne obrne nazaj

© Aleks 2008














(Jean Marais v filmu Orphée (Orpheus) Jeana Cocteauja, 1950)


Datum objave: 1. 4. 2008

poznati tebe

poznati tebe je nositi v očeh
radost novorojene pomladi,
učiš me ljubiti prvinske poti zemlje,
prisluhniti izgubljenim himnam driad,
ki se skrivajo v krošnjah samotnih dreves,
in v črnih globinah med zvezdami
najti vse barve noči. 

 poznati tebe je pozabiti bolečino
in razbiti strah,
ne bojiš se poslušati,
kako mi bije srce v temi duše,
v mesečini otožnega plesa mojega dežja
žalostinke srebrnih kapelj
spreminjaš v nasmeh. 

poznati tebe je pisati pesem, tkem jo s teboj iz vseh tistih starih besed,
da se prebujajo kakor zvončnice v dlani otroka,
in pojejo, vsakokrat z novim zvenom,
vsakokrat z novim pomenom,
vedno z novo globino,
vedno z novo močjo.

poznati tebe je ustvarjati svet,
poseben in nikomur odkrit,
ki šepeta,
ki boža,
ki tolaži,
ki živi
v naju, samo zate in zame. 

tudi če boš odšel,
boš ostal z menoj
(dokler bom jaz) -
kakor sonce,
ki sije tudi tedaj,
ko zaide.
nekje. 

 (napisano zanj, ki je ptica v moji duši)

 © Aleks 2008

Datum objave: 21. 3. 2008

kaj je češnjev cvet?

kaj je češnjev cvet
v modrini neba
brez ljubezni?

© Aleks 2008

Datum objave: 10. 3. 2008

v dežju (haiku)

skrit v svojem svetu
temna otožnost neba
tvoj topli objem

© Aleks 2008

Datum objave: 7. 3. 2008

drevo itake

Ranjen si se zatekel
v kamnito pokrajino iz rdeče prsti,
rad imaš njeno trdoživo lepoto,
ne iščeš sence, ampak bližino,
ko poslušaš spomine
mojih korenin.
V objemu pomladnih vetrov
želim rasti zate
z vsako poro svojega telesa,
hočem se povzpeti do neba,
da bi mu ukradel
košček belega puha z modre odeje,
in te zapredel
v čarobne pravljice tisoč in ene noči,
v katerih ponoči drevesa
kakor mladeniči globokih črnih oči
pijejo nektar iz vrelcev strasti.
S poletnim vetrom lovim metulje,
obarvane s soncem,
ki srkajo med in se ljubijo z mojimi cvetovi,
da bi mogel podariti zlata jabolka,
zrasla iz njihovih ljubezni,
tebi,
ki božaš zeleno barvo mojih las
in poješ s srcem,
ko mi v tišini odkrivaš
svojo toplo ljubezen moža,
divjo samoto viharnika
in hrepenenje oblakov.
Veter jeseni
prinaša s seboj mehkobo melanholije
moškega iz tujega sveta,
sejalca besed,
ki v sebi nosi tvoje sanje.
Ne poznam ga,
a vem,
da je tvoja sramežljiva nežnost
zanj.
Tedaj,
na obali teme,
zaplešem v vetru zime
tango s tvojo dušo,
ker te ljubim.

(to my soulmate... za najino prijateljstvo)

© Aleks 2008

Datum objave: 14. 2. 2008

ostržek

izrezljano telo
kretnje marionete
v posmeh mimoidočim
namesto oči
dve črni luknji
lačni besed

toda modra vila je nema

v snežnem viharju
prezebla vila
izgubljena čaka na konec
leseni deček zaneti ogenj
stopi vanj in v njem izgori
v smrtni tišini

toda modra vila je slepa

zogleneli štrclji
ugasli kupček pepela
iz mrtve duše
na dlani pogorišča
le drobno srce lutke
še vedno tiktaka

toda modra vila je gluha

© Aleks 2008 

 

Datum objave: 11. 2. 2008

svet ostaja moj

bolečina je neizgovorljiva.
osamele dlani,
ubiti objemi,
pohojene pesmi,
smrt gnezdi v duši.

toda svet ostaja moj


© Aleks 2008

 

 


Datum objave: 3. 2. 2008

jezik itake

ob ognju
nekega drugega jezika
(ne morem zapisati tujega,
ker nič tvojega ni -
ne more več biti -
tujega zame)
svoje zgodbe
pripoveduješ drugače.

s prevodom izgubljam
odtenke,
tone,
barve,
neizgovorljive v jeziku,
v katerem zdaj govorim.
in vendar si vedno
ptica v moji duši.

včasih, ko pišem pesmi,
bi rad znal vse jezike sveta
(tudi jezik tišine),
a mogoče je vsaka pesem
najgloblje v sebi
izpovedana v svojem lastnem jeziku,
za eno samo dušo,
za eno samo srce?

(zanj, ki pozna jezik itake)

© Aleks 2008

Datum objave: 26. 1. 2008

kaplja časa

samo kapljico časa bi rad.
eno samo drobceno kapljo.
vanjo bi ujel trenutek večnosti,
zapisan s prvinsko poezijo vetra,
barve medene rose,
sladek kot nektar enodnevnice
v pelinu večera.

v njej bi izrisal vesolje.
moje telo,
grobo razvneti ogenj rezke ljubezni,
moja duša,
spev zvezd in glas, hripav od strasti,
moje besede,
krhki metulji nežnosti.

v njej bi ljubil.
z žgočo čutnostjo panterja
bi na vročih sipinah, razjedenih od poželenja,
v opojnem kaosu predaj daroval in prejemal
sebe
njega
skozi svileno neskončnost noči.

v njej bi se pogubil.
izpil bi jo, temno, bridko in grenko,
iz najbolj blagih moških dlani,
potepuški pesnik brez domovine,
izgubljen v vrtincih brezupa,
tujec na izpraznjenih razvalinah
zoglenelega sveta.

© Aleks 2008

Datum objave: 20. 1. 2008

tujca v mraku / strangers in the twilight

tujca v mraku
strangers in the twilight

tujca v mraku

srečava se,
v mraku tujca,
in vendar blizu,
kakor objem dveh lun
na gladini jezera
ob vznožju teme.

belina mehurčkov,
belina snega,
belina zvezd,
na vrtiljaku ekstaze uročiš moj pogled,
zapelješ me, da ti sledim,
kamor me vodijo želje.

polnočnica velemesta.
v megleni svetlobi zadnjega vlaka podzemne
ostaneva sama.
nasloniš se name,
razžarjena moškost tvojega poželenja
prebuja v meni pogoltnost zveri.

trdo me poljubiš
(vonj zgodnjih breskev v tvojem dihu),
v meni si,
ti najslajša noč,
moj ciganski angel
z ognjemetom v črnih očeh.

hočeš moje telo,
zato šepetaš,
da sem tvoj,
hočem tvoje telo,
zato zamrmram,
da si moj,

toda stkan si iz sanj,
ta večer je iz sanj,
tvoj obraz je iz sanj,
jaz sem iz sanj,
ljubim te
v snu.

razideva se,
v jutru tujca,
drug drugemu dlje
kakor objem dveh lun
na gladini jezera
ob vznožju teme.

© Aleks 2008
















strangers in the twilight

we meet
strangers in the twilight
and yet so close
as an embrace of two moons
on the surface of a lake
at the foothills of darkness

whiteness of the bubbles
whiteness of the snow
whiteness of the stars
on the carrousel of ecstasies you bewitch my gaze
you seduce me to follow you
wherever my desires lead.

a midnight mass of a big city.
in the misty light of the last train of the subway
we are left alone.
you lean on me
the white-hot virility of your lust
awakens the greediness of a beast within me.

you kiss me hard
(the scent of early peaches in your breath)
you are inside me
you sweetest night
my gipsy angel
with fireworks in your black eyes.

you want my body
so you whisper
that i am yours,
i want your body
so i murmur
that you are mine

but you are made of dreams
this evening is made of dreams
your visage is made of dreams
i am from a dream
i love you
in a dream

we split
strangers in the morning
farther
than an embrace of two moons
on the surface of a lake
at the foothills of darkness.

© Aleks 2008

Datum objave: 11. 1. 2008

enačbe srca

skupaj
je sam
most je zgolj privid
moje tavajoče duše

toplina
je mraz
iz krvi raztrganih sanj
je narisan moj smeh

svetloba
je tema
zvezde v mojih očeh
žarijo v obupu spominov

ljubezen
je sovraštvo
moje srce na razpelu
bije rekviem v tišini

ponižan do dna brez besed
ostajam tu
ker ne zmorem
umreti do konca

© Aleks 2008

Datum objave: 8. 1. 2008

silvestrski poljub

Poljub
je ostal na mojih ustnicah.
Zate.

(Skril sem ga med zvezde.
Poljubil sem nebo.)

© Aleks 2008

 

Datum objave: 1. 3. 2008