vedno sem s teboj
tvoj veter
tvoji oblaki
tvoje nebo
tvoj molk
tvoja bolečina
vedno sem s teboj
glasba v tvoji duši
čutiš jo
kakor objem poletja
na plaži tvojega morja
pozimi
vedno sem s teboj
ko se bojiš
te božam po laseh
skozi dolge noči
ob ognjišču sna
varujem tvoje sanje
vedno sem s teboj
na toplih poteh spominjanja
v žarkih zahajajočega sonca
včasih ugledaš moj obraz
takrat se (skoraj nevede)
tiho nasmehneš predse
in tako se učiš
živeti naprej
© Aleks 2007
(to my someone special: ker sva se našla skozi bolečino... a najino prijateljstvo je svetlo)
Narcis se igra.
Razposajeno, igrivo, nagajivo se žoga
z globokimi pogledi ponosnih grških bogov,
gol pleše v tolmunih iz mesečine,
v svoje naročje vabi najlepše junake,
visoke, možate in temnih oči.
Pod brokatnim obokom neba nad Olimpom
se jim predaja z zanosom prvih naslad.
Narcis utrujen obstane.
Zleknjen na obali
zelenega morja poletnih trav,
z daljnim, neznanim hrepenenjem
opazuje mehko drsenje časa v neskončnost.
V zlatem zrcalu sončnega vzhoda
za hip ugleda odsev svoje duše
in se zaljubi vanj.
Nikoli več ne bo popolnoma srečen.
Narcis ljubi.
Dušo, ki je in ki ni njegova,
ustvarjeno iz poezije, z mačjo gracioznostjo
vrvohodca na žici, razpeti iz teme v temo,
skrivnostno in neulovljivo.
Išče jo z otožno bolestjo vrbe žalujke,
nevidno jo zapeljuje s smehom rumenega metulja
nad rožnatimi poljubi dišečih cvetov oleandra.
Narcis umira.
V bledi lepoti alabastra žari njegovo telo,
kot izklesano iz žgočega poželenja,
ko se potaplja v globine ekstaze
snidenja s svojo podobo.
Obdan s čarobnim mirom
je našel svojo ljubezen med valovi reke,
stkane v njem iz žuborečega šepeta sanj.
© Aleks 2007
