odisej

Pogum junaka je beg duše.
Vsaka pot je omama,
vsak bojni pohod odrešitev,
vsaka uganka poslanstvo,
vsak odhod cilj.

Ne vem, kaj je strah.
Za zajtrk si postrežem z glavo Meduze,
iz oči baziliskov si ukrojim pas,
okrog vratu si privežem ogrlico s kremplji orla,
ki je na Kavkazu kljuval Prometeja.

Drhtim le sam pred seboj.
Obračam si hrbet,
vsa zrcala sem skril,
vse odseve razbil,
svoj motni pogled prekrivam z ebenovino.

Zreti vase je vstopati v hišo duhov.
V mojih omarah so okostnjaki,
resnične pošasti rjovijo v meni,
prebujajo se znotraj obzidja srca
ponoči, ko ostanem sam.

Brez kompasa blodim od zgodbe do zgodbe.
Na smrt obsojeni ubežnik
v začaranem krogu življenja,
ki nikdar ne bo našel
Itake.

© Aleks 2007

barvam svet (mavrični haikuji)

otožnost besed
skozi pogled ljubezni
pesem na nebu

nebo je morje
igriva pahljača barv
veselje biti

najina radost
najina bolečina
splet prijateljstva

nasmeh čez nebo
solze v objemu sonca
obarvam ti svet

vse barve teme
žarek svetlobe srca
most med dušama

(igra spominov na mavrično popoldne)

© Aleks 2007

na vroč poletni dan

s prsti počasi igram
na tvojo golo dušo.
ti zadrhtiš...
z vsemi strunami svoje biti
drhtiš tik ob meni.
ne boj se, moj dragi,
predaj se mojim dotikom
voljno kakor galeb,
ki se ljubi z valovi morja
na vroč poletni dan.

plaho razpreš svoje misli.
z ustnicami drsim po tvojih besedah,
moj jezik požrešno okuša
sladkost tvojih sanj.
kakor topel dež v avgustu
padam
v tvoje brezdanje globine,
iščem te,
kakor zaljubljena pesem išče pesnika
na vroč poletni dan.

s svojo nežno dlanjo razdvajaš strani moje knjige.
za hip zaječim,
potem prosim... in moledujem,
da me prebereš do konca,
izgubljam se...
tedaj postaneš junak vseh mojih epov,
tedaj ti darujem vse svoje svetove,
kot se metulju daruje cvet
na travniku, ki diši po opojnem vinu,
na vroč poletni dan.

© Aleks 2007

unplugged

je vsako jutro enkrat večer?
je vsaka luna enkrat mlaj?
je vsak nikoli enkrat zdaj?

kako nežno me ljubkuje smrt
ko kakor mogočen plaz
radiraš mojo dušo
ko kakor orkan divje
pogubljaš moj mali svet
ko kakor veter med praznimi zidovi
tulim od bolečine

© Aleks 2007

bojno polje

I.
Dance funèbre apokalipse na bojnem polju.
Poblaznela koreografija nesmiselnih kretenj,
grmenje praznih koračnic topov.
Moški vonj vojne.

Votli blišč nemira kraljev.
Vlažne dlani,
groza, zaprta v očeh,
pogum na popolnih ustnicah,
potna telesa fantov,
ki umrejo na ukaz.

Materam v zaledju ledenijo duše.
Obledele fotografije
v družinskih kronikah
se brez besed odevajo v črno.

II.
Danes bojno polje spi,
ovito v molk morja.

Samo jaz stopam po njem.
Droben, temen, neviden,
prestrašen...
eden od njih.

Buden sanjam ubite ljubezni vojakov,
nikdar podarjene nasmehe in potopljene poljube
mrtvih kmetov na šahovnici miru.

Jok nikoli rojenih otrok odmeva v meni.

Čas je rdeče barve.
Med mojimi prsti polzijo kaplje krvi,
ko se dotaknem
zgodovine.

© Aleks 2007