pitalice

pitam tebe

da li me ikada grliš u onoj blistavoj zoni sumraka,
da li je voditi ljubav u snovima grijeh ili patnja,
da li moj ples stvarno podsjeća na vruće jecaje leptira,
koliko dugo traje posljednji otkucaj srca,
da li su zvijezde padalice duše umrlih anđela.

pitam sebe

zašto zvuci klavira postaju talasi na žalu najtužnije priče,
zašto se još uvijek sjećam svih bola njegovih riječi,
zašto usprkos čežnji jastuk ne poprima oblik njegova tijela,
zašto se mrak odijeva u boje požude,
zašto ne mogu opet zalutati u neko davno, nedostižno vrijeme.

pitam se, da li i on katkad čuje zov zalaska sunca,
poželi svući samoću i potonuti gol u tminama mog oceana.
odlučio sam napokon otvoriti vrata u ljeto,
plaža je već napuštena, svi su dječaci otišli kući,
vjetar miluje pijesak jer ja ne postojim više.

i pitam te, sasvim na rubu kraja,
koliko života ima u kapi vode,
je li to more ili osjećam suze na licu,
da li znaš da te vidim
zauvijek

volim te

© Aleks 2007

zvezde vedo

Samo morje bi bil rad zate.
Globoko, neskončno in večno
kakor najslajša predaja v senci cvetočih dreves,
toplo, mehko in varno
kot tolažeča roka matere na vročičnem čelu otroka,
temno, silovito in mogočno
kakor nežna otožnost moškega,
ki te vsega oprede in ovije s svojo bolestjo.

Samo valoval bi rad zate.
Drzno in neukročeno
kakor vitez brezdanjih pogledov,
ki razume jezik severnega, južnega, vzhodnega in zahodnega vetra,
ki zna šepetaje izbrisati bolečino,
ki pozna neizgovorljive verze začaranih balad,
porojene le v najčistejših srcih,
ki skozi čas živi hrepenenje.

Samo pesem bi bil rad zate.
Vroča in svetla kakor nemir morskega dečka,
ki v najglobljem očesu svojega vesolja nosi tvoje ime,
divja in samotna
kakor ognjeni zmaj,
ki s svojimi poljubi golta telesa,
ki s svojimi strastmi sežiga srca,
ki s svojimi dotiki drobi duše.

Vendar nisem… ne znam biti tak.

Samo na to sveto noč
sem za droben trenutek
morje na tisti tuji obali,
izgubljeni val v melanholiji večera,
začarana pesem pinij,
ki šumijo skozi somrak
v sozvočju s tvojo najbolj tiho,
tvojo najbolj skrito glasbo.

Iz dveh duš ena, nocoj poje himno ljubezni.

© Aleks 2007

(pesem sem napisal v dar prijatelju, ki ga imam zelo rad)

predsmrtna balada

moja bela smrt
je samo spanje.
nenehno spanje.
v njem je mir, brezmejni mir,
v njem je pozaba, neskončna pozaba,
v njem ni teme, niti koščka teme ni,
v njem ni obupa, niti kaplje obupa ni,
v njem celo pravljic ni, tistih lažnivih pravljic,
ki bi obljubljale, česar ne morem imeti
(niti tistega, kar imam, ne),
v njem ni ničesar.

in nič je vse.

neusmiljeni vrtinci spominov, stvarnosti, sanj,
tiste črne reke,
ki slepo butajo
ob stene mojih žil,
ki tulijo mene,
molče,
a na ves glas,
pečejo,
trgajo,
davijo,
morijo,
ubijajo.

nemir se razteza skozi večnost.

biti
je strup,
je kislina,
je sla,
ne umirja,
muči me,
razjeda,
žge,
opominja.

poti se izgubljajo,
končujejo,
veter v drevesih je onemel
in moja mala tiha duša
ne more več šepetati pesmi.
samo spal bi,
od groze razžrt,
tam, kjer me ni.

pokrij me
(kdo? ne vem),
samo toplo naj mi bo.
umiri moj strah,
moj težki strah
(prosim),
usmili se me,
skrij me,
izpoj moje stihe,
in nikdar več me ne prebudi v življenje.
predvsem ne s poljubom.

ne ločijo naju gore,
ne ločijo naju morja,
samo zvezde so preblizu.

© Aleks 2007

nagelj z angelovega groba

Črni slavec igra na prazne dupline lobanje,
tam, kjer se je zlomila moja poslednja skrivnost.
Na kaj je mislil moj zadnji pogled,
ki je zaplesal v pološčeni gladini morja,
na Njegovo naročje ali na dolgi pohod v temo?

Črni trni klijejo iz molčečih ust angela,
tam, kjer je nebo pokleknilo pred čustvi človeka.
Katera beseda se je zganila v moji zadnji tišini,
ko so nemirne dlani, ki so spoznale samoto,
z nepredirno kopreno zastrle moja obzorja?

Črni konjenik z ledenim dihom bdi nad menoj,
tam, kjer je življenje umrlo pred mano.
Koga sem sanjal v svojem zadnjem objemu,
ko sem padal v mehka krila pozabe,
da se ne bi še enkrat dotaknil dna?

Nisem se bal črnega glasnika smrti,
slutil sem, da je bel,
bel za obsojenega na smrt brez zločina,
bel in nedolžen kot čipke na mojih vekah
na najbolj turobno jutro prekletih.

Zdaj vem, kaj sem opeval v smrtno zoro sanj,
močan in krhek obenem,
v trenutku, ki mi je dal in vzel vso bolest,
temo in svetlobo in jok in smeh in strah in pogum,
sem pel o ljubezni… samo o ljubezni.

Luna je mrtva in sonce ne bo več vzšlo iz valov.

© Aleks 2007

angel

ljubil ga je,
kot lahko ljubi le angel,
vse zvezdne noči,
tudi tedaj,
ko ni bilo nikogar,
ko je trepetal
v naročju samote.

ljubiš me,
je rekel moški,
a ne daš mi srca,
zakaj mi ne daš srca?
stopi iz teme,
daj mi srce,
če me ljubiš.

a kadar angel
podari srce,
izgubi krila,
postane človek.

moški ga je vzel
(bilo je zabavno)
in ga na koncu raztrganega odvrgel,
kakor zavržeš stare cunje,
ko jih ne maraš več.

pljuval je vanj
in ga ubijal,
počasi in s slastjo,
ker je mislil,
da angeli ne odidejo,
ker ni razumel,
da lahko
umre samo duša.

res, ni bil križan,
a je trpel,
dal je svoje življenje
moškemu, ki ga je ljubil.

tisto angelsko telo
zdaj berači za ljubezen,
opoteka se
od naročja do naročja,
od samote do samote,
od pekla do pekla,
in išče, česar ni moč najti,
napoj pozabe,
pozabljeno tišino,
tiho smrt.

vzemi ga še enkrat,
pljuni še enkrat vanj,
še enkrat ga ubij,
samo ne šepetaj mu,
da angeli
ne morejo ljubiti.

© Aleks 2007