samota

nekdo je.
vedno.

v tvojih dlaneh,
samo najti ga moraš.
duša angela
se skriva
v kaplji dežja.

v tvojih očeh,
samo prepoznati ga moraš.
iz melanholije somraka
v zalivu barv
se tiho bližajo koraki.

v tvojih besedah,
samo izpisati jih moraš.
nihče ti ne more iztrgati ognja,
nihče ti ne more izpeti pesmi,
nihče ti ne more ukrasti sveta.

in če zaslišiš
odtekanje časa,
prisluhni,
kako ti bije srce.
v njem se rojeva zora.

in bližina je.

(to someone special)

© Aleks 2007

in tvoja duša je iz vrtnic

veš, kako rišem tvoje oči?
vroče in mehke
kakor žamet sipin v puščavi,
jasno nebo se boči nad njimi,
jaz sem sonce na njem
(tisto veliko, rumeno sonce).
tam, kjer skrivaš sanje,
poljubljam tvoje solze,
iz nežnosti spletam mavrico,
in ti si zaklad.

veš, kako te sanjam?
nagajivi mladenič, z rokami globoko v žepih
žvižgajoč postopaš po lunaparku,
z nabritim nasmehom,
da fantje medlijo,
sedeš za klavir in improviziraš ljubezen.
mali klovn z velikim rumenim balonom v roki
zajoka od lepote,
primeš ga za roko in ga odpelješ v hišo strahov,
z dotikom ustnic jo začaraš v hišo naslad.

veš, kako se ljubiš z menoj?
tedaj nisi plah, ne obotavljaš se,
prižgeš me z vso svojo mogočno moško močjo,
da zagorim z velikim rumenim plamenom.
kakor svetilnik na morju samote
gorim samo zate.
zvijaš se v ognju,
v žaru mojih strasti iščeš pristan,
dogorim, ko najdeš mir v meni.
in moj stenj je večen.

vidiš, vse vem o tebi.
čeprav te ni tu.
in ti vse o meni.
ker vsako noč, ko za tvojimi vekami
zazveni glasba vrtnic,
blagoglasni spev vsega, kar si,
vsega, kar pomeniš meni,
majhen rumen metulj, utrujen od iskanja,
zdrsne na tvoje rame, zadrhti
in umre z vso tvojo žalostjo v sebi.

© Aleks 2007

mesto tisočerih imen

mesto tisočerih imen
nosi njegove črke,
a izpisuje mene.
objemam luno,
in jo lovim,
razbiti angel,
povrnjen v prah,
izgubljena lupina
na naplavinah želja.

mesto tisočerih poti
nosi njegove stopinje.
po njem potujeva skupaj.
ko se stemni,
kradoma sledim
zvokom njegovih korakov,
gibkim korakom zveri,
ki se pne nad menoj.

mesto tisočerih obrazov
nosi njegovo obličje.
z njegovim pogledom
žgem moške, ki hodijo mimo,
ustavljam njihove misli
in jih poljubljam,
ječe.

mesto tisočerih predaj,
v njem je skrita noč,
tista čarobna noč,
ena,
edina,
ko se ljubim z njim.

in naenkrat je zid.

© Aleks 2007

amado mio

(fantazija ob glasbi, v molu)

Nur wer die Sehnsucht kennt, weiß, was ich leide!
(le kdor sam hrepeni, ve, kaj je z mano)
J. W. Goethe, Mignon

kuća za ptice

već sedmi dan je kišilo,
ko sa mnom da je čitav svijet zaboravljen…

Sovražim dež, veš, izjavi zlovoljno, sredi pogovora, brez prave zveze s tistim, o čemer sta ravnokar govorila, pojdiva od tod. Rad bi šel k tebi domov, pristavi, mirno, hladno, brez zadrege, brez obotavljanja. Njegov zadnji stavek ni ne prošnja, ne vprašanje, ne zahteva, je zgolj gola trditev: res bi rad šel k njemu domov. Ker bi rad vedel, kakšen je njegov dom. Kajti dom ni samo dom, je tudi svet. Tisti svet, ki ga vsak človek nosi v sebi. Ali vsaj njegov odblesk.

Ko prideta iz pivnice, se razvedri. Med smehom ga zadrži, ko hoče odpreti dežnik. Po dežju se moraš sprehajati brez marele, mu razloži. Pridi, naučil te bom, saj ni težko. Enostavno greš ven, in potem hodiš, hodiš, hodiš, naprej in naprej, dokler se ne naveličaš. Hočeš reči, dokler ne prideš na cilj, ga skuša popraviti. Še en naval smeha, tistega drobnega, zvenečega, samo njegovega, srečnega… včasih se svetovno zabava ob njem. Odkima, da ga poškropijo dežne kapljice z njegovih las. Kjer se naveličaš, je cilj, pojasni. Suvereno, kakor da zanj na svetu ni nobene skrivnosti več.

Mogoče je malo tudi zaradi filma, pripomni med potjo (prej sta bila v kinu) in se namrdne, ampak tista pesem mi je bila pa všeč. Amado mio, zapoje z zvonkim glasom moški ob njem, love me forever, and let forever begin tonight… Nekoliko je presenečen. Nikoli ni njegovega glasu povezoval s petjem. Lepo poješ, ga pohvali, lahko bi bil operni pevec... On pa se namuzne, a misliš zoprni pevec? Spogledata se in prasneta v smeh, da odmeva od starih hiš. Zvezde se za hip nehajo poljubljati in se zadovoljno zableščijo. Luna jima veselo pomežikne.

Po toplem pomladnem dežju vsa premočena prispeta do njegovega stanovanja. Tu sva, se zareži (med potjo se je nalezel njegove dobre volje, čeprav je moker do kože), je to že cilj? On ga prime za roko, povleče skozi vrata in se v veži narahlo stisne k njemu. Je in ni, odvrne, to je raziskovalna ekspedicija, pojdiva raziskovat naprej.

Pusti mu, da ga raziskuje, kakor se ni dovolil raziskovati še nikomur.

… a ti si se nasmiješio,
i nebo se nasmiješilo
u isti tren…

Kaj bi rad poslušal, ga vpraša, ko vstopita v dnevno sobo. Čeprav se mu zdi, da sluti, kaj bo izbral. Skoraj že poseže za cedejem, a ga preseneti njegov odgovor. Spet. Ali bolje, kot vedno. Znova in znova.

Kuću za ptice, mu odvrne, z glasom, ki je nežen, sanjav in krhek kakor pesem, ki si jo je zaželel.

Zdrzne se. Sredi giba se ustavi, obrne k njemu in ga ostro pogleda v oči, ki so nepredirne kot najtrša tema. Kadar hoče, z njimi pove vse, kadar noče, molčijo kot sveta skrivnost. Kako veš, da jo imam, vpraša, dosti bolj rezko, kot je nameraval. Kdaj pa kdaj mu bere misli in tega ne mara, ker se mu zdi, kot da ima nad njim neko nenavadno moč, moč, ki ga včasih prestraši. Kakor da bi ves čutil z njim. Kakor da bi vedel, kako je biti on. Kakor da bi bil on sam.

On pa se mu samo nasmehne – s tistim svojim zaupljivim, napol fantovskim napol moškim smehljajem, ki se mu zdi tako poseben, ki mu je tako drag. Vem, da jo imaš, reče z nasmehom pesnika, ki mu razjasni obraz, oči pa se mu svetijo kot ulične svetilke v decembru, ko pada sneg. Vedno vidi snežinke, ki plešejo bele vrtnice v njegovih očeh, kadar je srečen (in preidejo v snežni tornado, kadar zavlada bolečina). Vendar njegov pogled ni hladen, topel je kot ogenj kamina, ob katerem bi morda opazoval prvo naletavanje snega v novem letu, in se potem ljubil z najlepšim fantom (z njim, recimo).

In ga razoroži do konca, ko doda tiho, ti imaš vse.

… i život svoj si listao,
i zvijezde su svjetlucale
u život moj…

Rad bi znal skladati glasbo, zategne zasanjano, rad bi znal brez besed povedati vse. Napol zleknjen na tla, s kozarcem sladkega vina v rokah, nadaljuje, s komaj zaznavno sledjo obžalovanja, a znam pisati samo pesmi. Eno sem napisal… o nekem drugem Odiseju, o nekem drugem morju, jo hočeš slišati? Ne da bi počakal na odziv, začne recitirati.

nekega dne, v večernem mraku, bom prišel na neko drugo itako. izkrcal se bom na najbolj samotni plaži, sedel k tebi na skale in ti naslonil glavo na ramo. ti me boš objel, in nekaj časa bova samo uživala bližino drug drugega. zvezde nad nama bodo počasi padale v morje, ki bo mehko božalo čeri pod nama.

me sovražiš, boš vprašal.
ne, bom odgovoril, še vedno te imam rad.
kljub vsemu, boš vprašal ti.
seveda, bom odvrnil, saj razumem. razumem tvojo žalost in tvoj nemir… vse, kar te bega… celo tvojo mržnjo in tvoj prezir. celo tvojo ljubezen.
ljubezen? boš začuden.
prizadeneš lahko samo nekoga, ki ga imaš rad, bom rekel tiho, z očmi, uprtimi v tla. vem, ker sem tudi jaz prizadel tebe.
zato si mi odpustil?
zato sem prišel, bom dejal, z neizmerno nežnostjo in milino v glasu, pogledu, kretnjah, besedah.

jutranja zarja ti bo prinesla mir in pozabo in naselila otožnost v moje drobno srce.

dotik tvojih slanih ustnic me bo žgal za vedno.

Tudi on sede na tla, posluša ga in se smehlja, nikoli te ne bi mogel sovražiti.

Ti še ne veš, pomisli z nekakšno brezupno okrutnostjo, ne da bi misel izrekel na glas, ti še ne veš, kaj vse počnemo, kadar boli.

… a onda si me ljubio
ko ptice što su kucale
na prozor tvoj…

Kretnje se podvajajo: tiste iz njegove pesmi odmevajo v resničnosti, ali morda tisto, kar se dogaja v resničnosti, odmeva v njegovi pesmi, kdo ve. Kajti ko je pripovedi konec, zamrmra skoraj neslišno, zakaj sanjam tvoje poljube na svojem golem telesu? in iz ogledala strmijo vame tvoje oči? Glasno pa, nenadoma, čisto nepričakovano, poljubi me. In ga pogleda, hrepeneče, željno, z obljubo raja v očeh, samo poljubljajva se… malo… Glas se mu zlomi v izgubljen šepet. Ker mu je preveč lepo, ko sta skupaj.

Še preden mu utegne odgovoriti, se on obrne k njemu in mu ovije roke okoli vratu. Ponudi mu svoje sladke, vroče, rahlo razprte ustnice. Pogled njegovih oči spominja na otroka, ki na božično jutro napol plaho napol pričakujoče stopa proti božični jelki. Preplavi ga silovito poželenje. Se boš znal ustaviti, ga vpraša, ker ve, da se mora zaustaviti, tako kot mora on odgovoriti na njegovo željo po poljubih. Ja, pravi odločno, in čez nekaj trenutkov, negotovo in rahlo zasoplo, ne… ne vem… Na koncu preloži svoje breme v njegovo naročje. Ti se moraš zaustaviti, zašepeta, z zaprtimi očmi, medtem ko se še bolj privija k njemu, saj ti zapeljuješ mene.

Jaz zapeljujem tebe, se vpraša grenko in z ljubeznijo hkrati, preden utone v njem.

In se zaustavi. Ker ga ima tako zelo rad, da ga ne more prizadeti. Morda tudi zato, ker sluti – ker ve – da ga ne more obdržati, da ga niti izgubiti ne more, ker ga nikoli ni – ne bo? - imel zares, tega pesnika, za katerega se mu kdaj zdi, kot da sploh nima duše, in potem spet, kakor da ima dve, angelsko in demonsko, tako neranljiv in ranljiv je obenem. Včasih je videti, kot da nima pojma o življenju, potem pa se zazre vanj, brez besed in v globine, za katere še sam komaj sluti, da so v njem. In takrat začuti, da razume vse.

Tedaj mu pripoveduje. Pripoveduje mu o času dvomov in iskanj, pripoveduje mu o svojih potovanjih, o moških, ki jih je srečeval in o svojih ljubeznih, in potem, čisto na koncu, ko se stemni, mu pripoveduje o svojih drhtenjih in o svojih bolečinah in o svojih najintimnejših sanjah. V teh trenutkih bližine, ko samo zanj igra svojo najbolj edinstveno glasbo, v njem ni ne samote ne otožnosti, nekako… spokojen je, skoraj srečen, ko sta skupaj, ko je ob njem, ta očarljivi fant, ki v sebi nosi toliko življenja in hkrati toliko žalosti, ker je tako izgubljen v svojem začaranem vrtu, tako razpet med dve ljubezni, med dva moška, kakor tisto čarobno mesto, razpeto med dva svetova, med dve celini, kamor odhaja.

S fantom, za katerega trdi, da ga ljubi.

Prosim, ne pojdi -

i don't want to say goodbye

i don't want to say goodbye
let the stars shine through
i don't want to say goodbye
all i want to do is live with you…

Nocoj boli vse. Celo ljubezen.

Tako zelo si želi biti z njim… kot kakšen najstnik, zatreskan totalno, noro, ful… do ušes in še čez. Samo sanjaril bi. Pletel zgodbe brez konca. Kako ga zapeljuje, kako se predajata drug drugemu, kako pripadata drug drugemu, nekje daleč, u kući za dvoje, v kateri sta na svetu sama, sama, sama. Le glasba ostaja z njima. In pesmi, seveda.

Ko je dan, je enostavno ne misliti nanj. Takrat je s fantom, ki ga ljubi. Sprehajata se po vročem soncu ob morju, ližeta sladoled, se šalita in smejita… iz srca, tudi on. Slonita na obali, tik ob valovih, ki nežno poljubljajo droben pesek na plaži, pijeta kavo in klepetata… ali molčita in se napajata s pogledi, dokler poželenje ne postane neukrotljivo. Na poti domov se ustavita na samotnem brezpotju in v avtu se ljubita, dolgo, divje, strastno, nepozabno.

Ko se znoči, se zdi, kot da je pozabil srečo v nekem vzporednem svetu, ker v njegovem je temno in obup se je zavlekel v vse pore njegove duše. Kajti njega ne zna, noče, ne zmore pustiti od sebe. Vsaj ne še zdaj… ne, ne še zdaj… Čeprav se boji, da bo na koncu dragocene bisere njegovega smeha spremenil v ničvredne kristale ledu in bo namesto poletja v njegovem srcu pustil zmrzal. Njemu pa bo ostala praznina. In bridki pekel (ne)doživetega.

Tako samega se počuti, ko pade noč. Tako zapuščenega. Tako mrtvega. Sredi ljubezni.

Fant, ki ga ljubi, mirno spi zraven njega na svojem koncu postelje in nima pojma, da je on buden in misli… na… nekoga... Do konca razgaljen pred samim seboj se sovraži, ker ju ima rad, oba, najraje bi bil z obema, in se gnusi samemu sebi, ker ve, da je njegov greh bolj nizkoten od najbolj podle izdaje… ker ga sanja, ker ga bo zasanjal do konca, in potem bo spomin na te sanje skušal zakopati v druge dlani, v druge nežnosti. Še nikoli ni bil tako zelo potreben njegove ljubezni, njegovih objemov, njegovih poljubov, njegovih dotikov, njegovega naročja, njegove bližine, njega vsega… samo tam je pozaba. Ker hoče ostati njegov. Ker hoče ostati z njim.

Kajti s fantom, ki ga ljubi, še vedno živi peti letni čas, tisti letni čas, ki je samo njun, ki sta ga nekega poletnega večera, ko je sonce zašlo samo v resničnosti, ne pa tudi v resnici, na solinah ustvarila zase. To je čas smeha, to je čas življenja, to je čas cvetočih češenj, tudi tedaj, ko pada sneg. To je čas svetlobe, tudi tedaj, ko je tema, in čas smisla, tudi tedaj, ko ga tesnoba skuša pogubiti. To je njegov najbolj brezskrben, najbolj igriv, najbolj poln, najbolj popoln čas. To je čas, ki je poezija.

Le da ga zdaj lahko tke še z nekom.

A se vseeno vrača nadenj, da ga preplavi, zalije, utopi v sebi.

Ker ga ljubi, verjame.

Prosim, pojdiva -

amado mio

amado mio
love me forever
and let forever
begin tonight…

Zvoki pesmi prerežejo smeh
v pritličju prodajalne sredi tujega mesta.
Za hip obstane, z raztrgano dušo
se s pogledom zateče v objem fanta, ki ga ljubi.

Ovit v jantarne oči, v katerih odsevajo
nebeške modrosti velikih vezirjev
(ali morda smaragdne skrivnosti sultanov?)
skuša pozabiti, česar se ni nikoli spominjal.

Kasneje, v poltemi bara nedaleč stran,
naslonjen na zid, kakor na pranger, trdno zamiži.
Dlan pohotno spolzi navzdol, tiger je pripravljen na skok.
Tukaj lahko ljubi oba.

Vendar mora oditi.
Izpraznjen zapira vrata, tavanje se končuje.
S steklenico v roki slavi...
Preteklost je prihodnost.

ce soir c'est plus la peine

…nous n'irons plus jamais,
ce soir c'est plus la peine...
…nous n'irons plus jamais,
plus jamais, plus jamais…

Tiho brnenje motorja zarisuje neme pokrajine na zemljevidu srca. Preveč zaljubljen. Preveč ljubljen. Preveč osamljen. Preveč sam.

Zastrmi se v morje, ki narahlo valovi. Mrzel veter prežene s krova vse potnike razen njega. Tako mu je prav, zdaj noče nikogar ob sebi. Ker je to zbogom, ker je to slovo, ker… nikoli več nič ne bo tako, kot je bilo, kot pravi fraza. Ne svet, ne dom, ne on.

Kakšna bedasta ironija, pomisli trpko, da se je odločal prav tukaj. Kot bi mu nekdo ponudil, Evropa ali Azija, zdaj pa izberi. Navidez preprosto vprašanje, a s tako zapletenim odgovorom… z milijoni podtonov, odtenkov, podvprašanj… z neskončnimi matricami odhajanj, odpovedi, bolesti.

Ker še vedno bi rad oboje. Le eno ima lahko.

Minute tečejo. Napetost v njem postane skoraj otipljiva. Diha hitro in plitvo in kadar mu zmanjka zraka, pritajeno zavzdihne. V sozvočju s kriki galebov nad ladjo. Zdi se mu, da ga bo pobralo od bolečine, da ga bo silno koprnenje po njem zadušilo. Pa je samo želja. Ne tudi ljubezen (vsaj ne še. Tega, ve, ne bo odkril nikoli – in to je skrivnost, ki boli najbolj.). Zaradi njega je za trenutek zahrepenel biti nekdo drug - ali vsaj drugačen, svoboden… a ni in ne more biti, nikdar. Ker ljubezen, verjame, je drugje.

Saj bo samo malo umrl, skrit pod tančicami žalosti. Saj to zna. Saj je ta konec zapisal v pesem že nekoč davno prej. Zdaj ga s tresočimi rokami - zaradi zibanja ladje komaj razloči črke - piše še enkrat, na mobilca.

Čeprav ostajam na drugem obrežju, te bom imel vedno rad. Celo tedaj, ko bo spomin name v tebi dogorel do konca, ko se ne boš več zavedal, da sem sploh kdaj bil, natipka trepetaje, in zašepeta, komaj slišno, samote ni, dokler angel bdi nad teboj. Besede zvenijo kakor zaobljuba in dve snežno beli vrtnici iz njegovih oči zdrkneta v vrtince Bosporja. Za dva moška, ki sta tako zelo njegova. Ena bo potonila nekje na obalah Črnega morja, druga...

Ko odda sporočilo, še enkrat poišče njegovo ime. Poskusi zbrisati njegovo številko, a se mu zalomi. Drhtečim, prepotenim prstom (kot bi se hoteli ljubiti z njim) trikrat zdrsne na tipkah. Ne morem ga izbrisati, obupano zakriči v veter. Namesto odgovora začuti samo slane kapljice na svojem obrazu.

Za trenutek okleva, a ker je trdno odločen, se obrne in z vso silo zaluča telefon čez ramo. Plop, reče morje, in potem je samo še tišina. Telefonska številka je nedosegljiva, on je nedosegljiv. Ker življenje, verjame, je drugje.

Nebo nad ožino se zapre.

Do konca plovbe obsedi na ograji in prazno, brez misli, brez čustev otopelo opazuje pristajanje. Ko se ladjica dotakne brega, vstane in se z dolgimi koraki usmeri proti stopnišču, ki vodi na pomol. Vrača se v Evropo. Vrača se domov.

In vendar, ko se njegov pogled še zadnjič, za večnost dolgo, pomudi v Aziji in zdrsne naprej proti neznanim daljnim obalam, ki ga spominjajo na izgubljeno, preden za vedno zaklene en prekat svojega srca, preden del sebe pokonča za zmeraj, pomisli, lepo je vedeti, da si.

In se nasmehne.

© Aleks 2007

Zgodba je seveda izmišljena in kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je nenamerna in zgolj naključna.

Glasbena spremljava: Rita Hayworth: Amado mio, Gabi Novak: Kuća za ptice, Teddy Thompson: I don't want to say goodbye, Hervé Vilard: Capri c'est fini.

moja molitev

Če boš še enkrat iz gline gnetel moje telo,
moj Bog,
me ne oblikuj po svoji podobi,
ustvari me takšnega, kot si me nekoč.

Naj znova drhtijo zame, tista popolna telesa,
naj bodo znova moje, tiste opojne ustnice,
naj znova okusim vrtoglavo naslado moških,
najdenih in izgubljenih v ognjih mračnih predaj.

Ne obžaluj, če bom moral trpeti,
naloži mi križ
in odvrni pogled, moj Gospod,
ne trepetaj, ko bom padal pod njim.

Samo dušo mi vzemi,
mojo prekleto dušo,
ne dopusti, da bi imel še kdaj rad,
da bi še kdaj čutil ne biti jaz.

Izbriši odvečne besede,
v brezčutni samoti naj se dotaknem
le svoje bolečine,
le svoje teme.

Prosim, ne daj mi srca,
naredi me slepega, gluhega,
brez tolažečih dlani za solze drugih.
Ali mi prvo jutro z nasmehom zatisni oči.

© Aleks 2007

ko zaprem oči

v mračnih pokrajinah sanj
mi sledijo oči -
neznane,
vroče in lačne,
v barvah uganke,
polne temnega poželenja -
tiste otožne oči moškega,
ki me slači brez dotika,
ki me krade brez srca.

v mračnih pokrajinah sanj
potne dlani potujejo po moji goloti,
rišejo zemljevide mojega bivanja,
tavajo po mojih odsotnih mislih,
z razbeljenimi kretnjami
ustvarjajo besednjak nemih obljub,
sežigajo me z besedami,
ki jih ni moč najti
v nobenem slovarju tega sveta.

v mračnih pokrajinah sanj
me zaznamujejo
odsevi poljubov,
kot objemi vetra drhtijo na mojem obrazu,
božajo me.
čutim življenje samo,
dokler ne ostane le želja,
biti imeti dati
vse.

ne rečem ničesar (kaj pa naj bi?),
samo ljubim,
to predrzno telo,
s soncem,
z luno,
z zvezdami,
z vsem vesoljem
mojih neskončnih noči
brez sna.

kakor prazne sence spominov, ki jih ni v meni,
gorim
na drugi strani ničesar.
solze umirajo zadnje,
ker drsijo
po mojih licih
celo tedaj,
ko so v meni ubite
poslednje kaplje dežja.

raztelešen na oltarju,
duša, pribita na križ,
v pogledu prekipeva molk.

jaz…
hočem domov…

hočem domov?

© Aleks 2007

biti jaz

Samo jaz vem,
kako težko odmevajo koraki
v temi brezpotij,
kjer spletajo svoje zgodbe
le ugašajoče zvezde
in kjer molčeči gozdovi
šumijo melanholijo.

Samo jaz skrivam sanje
(stkane v mesečini
za mavričnimi obzorji)
v svojih hrepenečih dlaneh,
in jih varujem
pred smrtonosnim ugrizom obupa,
kadar poraz doseže dno.

Samo jaz poznam
bolečino objema
v naročju ognjev
lažnih ljubezni,
ki so le prebeg
iz samote sebe
v samoto drugih.

Samo jaz slutim mir
neke druge Itake,
kjer je glasba morje
in kjer je morje glasba,
uglašena z bitjem srca.
Kjer obstaja bližina tudi tedaj,
ko nikogar ni.

© Aleks 2007

nikad neću zaboraviti način na koji si zatvorio vrata za sobom

riječi se malo pomalo brišu kako ih čitaš.
plivajući na lukovima mržnje,
izgubljen u dugim kišama mojih postojanja,
zaboravljaš me.

sjećanje na pjesme,
koje se bude nad napuštenim gradovima
u magli snova.

sjećanje na sjene,
okružene poljupcima samoće
u krevetu tamnih zagrljaja ljubavi.

i možda, možda ću jednog dana,
šetajući stubištima boli
i očajnički tražeći šutnju,
stvarno znati kako nije biti ti.

© Aleks 2007

samo bližina naju razdvaja

ko me je strah življenja,
kje je zavetje sanj?

v tvojem objemu molčim.
svoj pogled skrivam
pod mračni pajčolan težkih vek.
hočem, da se tvoj smeh skozi noč
lesketa do zore.

vsak dan je bolj črn in z vsakim dnem me je manj.

ne morem ti dati svoje teme.
pretemna je.
ne morem ti dati svoje bolečine.
preveč boli.
ne morem ti dati svoje groze.
preveč se bojim.

ne morem te prijeti za roko,
da ne bi vztrepetala,
z menoj,
zame.

ne morem ubiti pesmi v tvojih poljubih.

v naročju nemih iskanj
sem samo privid,
hiša iz kart, zgrajena na pesku,
moram se potopiti vase,
v nič,
kjer so misli
le drobni črni metulji
v votlini brez izhoda.

sam sem.
čisto sam.
sam s svojim divje razbijajočim srcem.

vse je tako kot zmeraj.
samo bližina naju razdvaja.

(umri me nocoj.)

© Aleks 2007

veš, da včasih ne umreš, četudi se ti ustavi srce?

Danes vse zveni črno.
Drobne otožne krizanteme v meni opojno cvetijo.
Besede, ki jih ni, pišejo tišino.

Moje oči nimajo oken.
V dežne kaplje skrivam vesolja samote.
Zvezde ponoči ugašajo molče.

Teci, mali, teci, da te ne ujame tema…

© Aleks 2006

zmaji umirajo sami

Svet je radoživ vrtiljak,
že od nekdaj
brbota,
čeblja,
žlobudra,
čenča,
klepeta,
brblja,
kramlja,
se hahlja.

Drobna senca berača
v plaščku iz hermelina
se opoteka v tišini
med zaprtimi vrati
pohabljenih duš.
V črno-belem blodnjaku
se igra čisto sam
slepe miši
in skrivalnice
z ogledali brez odboja.

Prosi.
Ječi.
Moleduje.
Roti.
Daj mi besedo.
Eno samo besedo.
Tisto besedo.
Edino besedo.
Najlepšo besedo.
Čarobno besedo.

Črna mačka
porogljivo bolšči
krohot nabrušenih nožev
biča obraz rezko kot zlati dež.
Dam ti besedo.
Mrzlo besedo.
Strupeno besedo.
Kačjo besedo.
Besedo za bedo.
Besedo za smrt.

Smej svoje solze,
poj svojo bol,
dokler ti ne zmanjka srca.
Samo ne stiskaj se k meni, fantič,
nikar ne sprašuj,
zakaj ti je tesno,
zakaj ti je hladno,
zakaj se je nocoj
tako hitro stemnilo.
Zmaji umirajo sami.

Svet je razposajen lunapark,
brbota,
čeblja,
žlobudra,
čenča,
klepeta,
brblja,
kramlja,
in se hahlja,
skozi večnost.

© Aleks 2006

pozabljenje

Nekega davnega dne,
ko bom na drugi strani življenja
miren in tih negibno objemal samoto,
bo moj odsev v tvojem pogledu zbledel.
Podobe mojega smeha
se ne bodo več poigravale s teboj.
S tvojih dlani bo izbrisan okus
dolgih potovanj po mojem telesu.
Tvojih ustnic ne bodo več žgali
vihravi ognji mojih strasti.
Ne boš več znal izgovoriti
nekdaj tako ljubega imena.

Morda te bodo tisto noč
kakor sence izgubljenih sanj
obiskale moje besede,
burne, razvnete, polne želja,
in hkrati sladke, nedolžne, ganljive,
ki sem jih šepetal, ves zardel,
ko si me ljubil.

Morda se bo za trenutek
nekje globoko v tebi
zganil objem pozabljenega fanta,
ki si mu neke slane noči
s svojim poljubom,
s svojim prvim plahim poljubom,
vdihnil življenje.

Morda se boš takrat
sam pri sebi nasmehnil,
zabrisano, komaj opazno,
s sledjo otožnosti v jantarnih očeh,
ko boš zrl v dogorevanje sveč
nad neznanim mestom
nekje daleč, daleč proč.

© Aleks 2006

aleks v ogledalu

Nocoj zrem v zrcalu svoj resnični odraz.
V njem se zvija moja temačna podoba.
Iz črne sence prihaja z nasmehom
(seveda zbuja zaupanje),
a je preklet,
preklet je za zmeraj,
ta moj aleks v ogledalu.

Sočne rdeče ustnice na njegovem bledem obrazu
so zastrupljeni sadeži hudobne čarovnice.
Pomorijo vse,
ki ugriznejo vanje.

Smrtonosni neznanec,
ti, ki ne znaš imeti rad,
ki se skrivaš za svoje telo,
vroče in postavno,
zapeljivo in strastno,
ali si upaš do konca dati
sebe?
svojo ljubezen?
svoje srce?

Vse, ki jih ljubiš, pribijaš na križ,
na svoj križ bolečine,
zbit iz tvojih lastnih peklov,
izrezljan s tvojimi krvavimi rokami
morilca duš.

Rad bi ga objel,
rad bi ga vzel v naročje,
rad bi ga ljubkoval,
rad bi ga naučil vsega,
kar potrebuje za življenje.
A se mi izmika,
beži,
sovraži -
sebe,
samo sebe,
vedno samo sebe,
prekletega -
ta moj aleks v ogledalu.

Tistega usodnega dne se popkovina
ni ovila okrog njegovega vratu.
Ni ga zadrgnila.
Kljub silni želji po smrti.

Zato to noč nazdravi z menoj,
pij iz presladke čaše opojnost,
ki ti jo darujem z vso svojo naslado
(saj se ne bojiš trobelike, kajne?),
moj otožni tujec,
moj mračni tujec,
moj temni aleks v ogledalu.

© Aleks 2006

odhod

Tvoj pogled v barvah zaspanega morja
(mehek kot žamet in trpek kakor prvo vino)
osramočeno prosi poljubov.

Divje krike solza
v strahu skrivaš
za spevi slapov v daljavi.

Most iz mavrice povezuje samo dve daljni obali,
ne pa tudi dveh duš.
Vez med njima se trga,
lomi,
izginja,
razblinja,
v nič.

Boli, a ne morem ostati
(oči iz jekla, ki niso poznale ljubezni,
nemirno lovijo usodo zmeraj daleč na robu obzorja).

Moje srce je manjše od srca netopirja,
tvoje mogočno kot reka in gore
in skrito indijansko pokopališče,
kjer ponoči zame opevaš stare legende.
In vendar nisi dovolj močan,
da bi me zadržal v njem.

Z razpokanih ustnic
oblački žalosti padajo v mrak.
Črne so črke besed.
Bridkost ne izbriše izdaje
in usmiljenje ne bolečine.
Ker se poslavljam,
ker odhajam,
ker te zapuščam,
zavit v droban pršec slanih brzic.

Tvoj nasmeh
mi ne pomeni ničesar.
Nikdar več ne boš odkrival
mojega poželenja
v svojih žejnih, osamelih dlaneh.
Le vonj mojih sanj
lebdi na tvoji verandi,
kadar zapreš oči.

Dlje kakor večnost si iskal odsev moje podobe
na vseh obrazih po svojih mračnih poteh.
Ni ga bilo.
Pa si se počasi odpravil še ti.

Morda si verjel,
da se bom smejal v sonce,
s peklenskim odbleskom v očeh,
ko si bežal v smrt.

A sem poraženo tulil v temo
in si razklal srce
(s krivdo, ki ni bila moja),
tisto prekleto noč v samici na dnu moje duše,
ko sem te izgubil za vedno...

© Aleks 2006

alhambra

Moj kralj,
obdan s strašnim šepetom zmagovalca,
s srcem tigra se vračaš,
med škrlatnimi prapori vzravnano jezdiš svojega konja,
z napetimi stegni objemaš mogočno telo živali.
Bojevnik in konj sta eno.

Vitki cvetovi tvojih haremov,
zrasli v opojni vonj mladih devic,
se odpirajo v prvem pričakovanju.
Okopani v čistem mleku levinje
se vzpenjajo v nedolžni ljubezni,
ki je ne najdeš na vročih tleh koride.

Vate je vžgana neustavljiva ljubezen ognja,
ljubezen drznih junakov pred Trojo,
ljubezen bikoborcev in pesnikov,
ljubezen ponosnih teles in molčečih poljubov,
ljubezen, ki se rodi med zmajem in tigrom
ponoči, ko pravičnost spi.

Bele roke polagajo
bele sadove
pred tvoje prašne sandale,
a tvoj urni korak jih ne sliši.
Puščavski vihar je hitrejši
od pisanih kril ciganke.

Temna zvezda
te vodi
naravnost pred moje obličje.
V najvišjem stolpu Alhambre
čakam tvoje pohlepne oči,
skrit pred razpeli sodnikov.

Črna noč pleše flamenko,
koketira z gibi opalov z obal zlatih rek.
Kot serenada v večernem somraku
z nežnostjo virtuoza počasi zaigraš name,
dokler ne utoneva v penečem vrtincu nesmrtnosti.
Jutro prinese mir.

Ko luna zapre oči,
zamre plimovanje smehljajev.
Mehke rdeče ustnice
dozorijo v kamniti dih
in neobrane umrejo
na tleh med solzami.

© Aleks 2006

melanholija dežja

Topel poletni dežek nežno škreblja na streho.

z nemočnim pogledom
spreminjam živosrebrne kaplje
v težko kačo sivega niča,
ki polzi v mojo notranjost.
toča drobnih svinčenk
v barbarskem plesu prebija moje okope.

Tiha molitev klavirja negibno obvisi nad kaminom.

ubijam samega sebe.
neusmiljeno tolčem
po zastrupljenih tipkah duše.
sozvočje disharmonije.
razglašenost moje biti.
vulkanski izbruhi nerazvozlanih bolečin.

Samota poletne noči me zaspano ovija v vonj slanega morja.

zaprem se v školjko.
ni sanj.
prazne misli se lovijo skozi temo
kot radioaktivne kresnice.
kot britev rezko režejo v moje luskine.
ranjeni zmaji tulijo v polno luno opolnoči.

Na drugi strani zrcala klečim pred teboj, ki te ljubim.

rotim te, razbij moj oklep.
ne daj mi, da poniknem vase.
ne pusti, da me moja trpka otožnost
z bridko slastjo izjoka
v ničvredni biser norosti,
med grenke meglice melanholije.

© Aleks 2006

na obalah guadalquivirja

Na obalah Guadalquivirja ležim,
na svoje zaprte veke pišem
pesem o ljubezni,
ki jo reka vzneseno plivka
ob mojih utrujenih stopalih popotnika.

Gobav sem.
Zavrženi sin človekov.
Naj me kdo odpelje iz tega vesolja.
Svetloba boli.
Hočem temo.
Sem res obsojen na smrt,
ker dajem telo
in slepo ječim za vsaj kanček duše?

Za trenutek zasanjam tebe,
tvoje oči s spomini na prihodnost,
ki nočejo razpeti šotora v moji puščavi,
med sipinami žalosti,
kjer kraljujejo slonokoščeni maliki,
kjer igram,
igram čustva, ki jih nisem še nikdar našel v sebi.
Tvoje telo je trpka, a klena zemlja Krete,
ti plešeš sirtaki
med mrtvimi dušami na podiju iz cenenih ekstaz,
v Hadu, kjer nikdar ne umolknejo bobni Dies Irae.

Nasmehnem se tvoji lepoti.
Oh, da, seveda odvrneš pogled.
Ozrem se za njim.
Lovim ga po stenah, po stropu, po vseh kotih,
poskušam ga ujeti in zagrebsti vase za zmeraj.
Pri tem se spotaknem ob svojo otožnost,
ob svojo praznino.
Padem.
Ujamem se na svetlobni pramen razbitih steklenic.
Stekleni smehljaj na moji krvavi roki rodi mojo pesem.

Tedaj se zazreš vame in zašepetaš,
s skrbjo, ki mi je tuja,
naj pazim, ker je življenje dragoceno.
Čeprav slutiš, da moje ni vredno veliko.
In vendar te ni strah niti kaplje moje krvi
(vedeš se, kot da je sveta),
izmiješ mi rano in iz nje odstraniš
kalejdoskope iz stekla.
Raztrgaš rob svoje srajce,
bele, s pretanjeno rdečo črto,
(še vedno ga hranim),
moj dobri Samaritan,
prevežeš mi dlan,
kot da je ptica, ki bi hotela vzleteti,
pretrganih peruti,
da bi se ubila na zlatem oknu svoje kletke,
ko bi iskala svobode.

Pelješ me v moje stanovanje.
Ranjen ne moreš voziti, pojasniš.
A oba dobro veva,
da bi lahko odšel sam,
čisto sam,
ali vsaj osamljen, kot vedno.
Tvoje slovo opazujem v zrcalu:
vidim samoto, kako vstopa v moj dom,
in sanjam, da tvoj poljub –
en sam mehki poljub –
ustavi moje najgloblje drhtenje.

Tisti trenutek
se nesmrtno,
brezmejno,
in brezupno (tako se bojim)
zaljubim vate.

© Aleks 2006

tebi, ljubezen moja

kadar sem srečen,
ne znam pisati pesmi.

takrat rišem.

z rdečo barvico sonce na strop
in spodaj oranžne zvezde.

tvoje sladke poglede
izrisujem s slastjo
(kajti tvoje oči dišijo po medu)
na hladilnik,
na omaro,
na televizor.
z drobnimi pegicami,
ki se hudomušno lesketajo,
me spremljajo,
kamorkoli odplešem.

na okna lepim tvoje smehljaje.

na tla naslikam zlate ribice
in čarobne pikapolonice
(take, ki ti izpolnijo želje:
da jih lahko ujameš,
kadarkoli hočeš,
si kaj zaželiš,
in jih izpustiš
v svobodo).

odtise tvojih dlani
ulivam
v majhne bronaste kipce.
(tvoje dotike nosim s seboj,
kamorkoli grem.)

obrisom tvojih stopal
sledim z drhtečimi prsti,
počasi… nežno…
da mi ne zbežiš.

le tvoje poljube,
zaljubljene,
mehke,
igrive,
strastne,
grobe,
pohlepne,
v mojih laseh,
na mojem obrazu,
na mojih ustnicah,
na mojem vratu,
na moji goli koži
prekrijem
z nevidnim črnilom,
da trepetajo
kakor vroč zrak pred poletno nevihto
samo zame.

© Aleks 2006

utrujen na smrt

Utrujen na smrt
zatemnim svoj pogled.
Praznina za mojimi vekami.

Preplašen na smrt
otrok v meni ugaša brez solz.
Noč je gluhonema.

Žalosten na smrt
z dlanmi poljubim zid.
Obrne se proč.

Obupan na smrt
se stisnem v kot.
Ne vzame me v naročje.

Zavržen na smrt
zdrsnem v bleščeča slepila niča.
Kristalne krogle mojih peklov se zaprejo kot past.

Za vso dolgo večnost.

© Aleks 2006

big cities, bright lights

v slovenščini

Velemesta sijejo.
Divje se vrtijo njihovi vrtiljaki. So moj absint (zelene oči, ki nimajo konca). Noč in dan luči (nikoli ne utihnejo). Noč in dan glasovi (nikoli ne ugasnejo). Noč in dan vonji (rožnati jastogi, posuti z bleščicami in smetišča nedoživetih sreč). Vse se sproti razblinja. V atome. V nič. Božanski občutek neobstoja. V vesolju neskončnih teles. Nihče se ne zmeni zame. Nikogar ne briga, da sem. Ali da me ni.

Velemesta so mikavna.
Ponoči blodim po tekočih trakovih avenij. Temne sence igrajo razvaline minulih krajev. Naskrivaj prisluškujem. Škripajočemu cviljenju, ko se trgajo osi življenja. Tuljenju izgubljenih kompasov za bivanji, ki jih ni več. Mogoče pa je samo rap črnega božanstva na zadnji postaji podzemne.

Velemesta so vroča.
Prve ljubezni. Zadnje ljubezni. Prepovedane ljubezni. Smrtonosne ljubezni. Komaj rojeni poljubi. Pogledi, ki se držijo za roke. Ah, srečne roke… Zmagoslavje čutnosti. Pohotni ples divjega jemanja in dajanja. Vodometi strasti. Skrivni orgazmi ljubimcev v tunelu noči: koža, ki se blešči od neustavljivega poželenja. Blagoslovljena radost popolnih predaj.

Trepetaš? Se bojiš? Saj ni praznine. Saj ni lupine. Vedno si obdan. Z nekom. Vedno je kdo. Velika mesta so kakor mogočna reka. Kjer se vsakič zliješ z drugo množico. Saj ne umreš. Samo ne veš. Kdo stoji za teboj. Kdo se s slastjo naslanja nate v nabitem vagonu metroja. Postaven fant? Poletno dekle ali starka s koso? Ne veš. In se zapreš. In greš. In izgineš. Ti je tesno? Ti je hladno?

Velemesta pišejo svojo poezijo.
Tu in tam ne razumem besed drugega predmestja. Z raskavimi toni opevajo ljubezni in hrepenenja po prostranstvih puščav. Samo sanjam lahko.

Velemesta so dobrotljiva.
Svoboden sem. Živim. Ko se utapljam, pojem. Močan sem. Možat. Diham s polnimi pljuči. Čutim bitje srca v sozvočju z rjovenjem sveta. V sozvočju z milijoni drugih ljudi. Vsi drugačni, vsi enaki. Vsi ljudje so ustvarjeni enaki: vsi so ranljivi.

Velemesta so moje ekstaze.
Na vseh celinah jih imam, popotnik skozi prostor in čas. Sem kot stari mornar z ljubicami v vseh pristaniščih. Jokam, ko moram proč. A že ko odhajam, se vračam. Čutim, kako me zapeljujejo. Z omamnimi stihi siren me vabijo nazaj, da znova padem v njihovo naročje. Ker sem ves njihov. Za vedno.

in english

Big cities gleam.
Their carousels whirl wildly. They are my absinthe (green eyes with no end). Lights, day and night (they never become silent). Voices, day and night (they never extinguish). Day and night, scents (tinsel-spangled pink lobsters and dumps of abandoned happinesses). Everything vanishes at once. In atoms. In nothingness. In a universe of never-ending bodies. I am nobody's business. Nobody cares about me. Whether I exist. Or whether I don't.

Big cities are alluring.
In the night I ramble on endless tapes of the avenues. Dark shadows play the ruins of bygone places. I listen secretly. To the creaky whimpering, when the axes of life tear apart. To the lost compasses that wail for beings that are gone. But maybe it's just a rap of a black god at a subway terminus.

Big cities are hot.
First loves. Last loves. Forbidden loves. Lethal loves. Scarcely born kisses. Gazes that walk hand in hand. Oh, fortunate hands… A triumph of sensuality. A lewd dance of ferocious taking and giving. Fountains of passions. Clandestine orgasms of lovers in a tunnel of nights: skin that glistens because of an infinite lust. A blessed gaiety of total surrenders.

You are shivering? Are you scared? But there is no emptiness. No shell. You are always surrounded. By somebody. There is always a body. Big cities are like mighty rivers. Where you always flow into a different crowd. You do not die. You only don't know. Who is leaning against you in a crammed carriage of a subway. A shapely lad? A summer girl or the old woman with her scythe? You do not know. So you close up. And go. And disappear. Are you anxious? Are you cold?

Big cities write poetry of their own.
Sometimes I do not understand the words of other suburbs. They chant of loves and longings for vastness of deserts with coarse tones. I can dream only.

Big cities are benevolent.
I am free. I live. When I am drowning, I sing. I am strong. I am virile. I breathe deeply. I feel my heart beating in harmony with the roar of the world. In harmony with millions of other people. All different, all equal. All the men are created equal: they are all vulnerable.

Big cities are my ecstasies.
There they are, on every continent, for me, a traveler through time and space. I am like an ancient mariner, having a mistress in every port. I always weep when I have to leave. But when I am leaving, I am already coming back. I can feel their seduction. With fascinating verses of the sirens they invite me to fall into their arms again. Because I am all theirs. For good.

© Aleks 2006

moja božanska ljubimka

Pisal sem tvoje ime z repatico na zvezdno nebo,
zate sem tkal leteče preproge vse prazne noči,
nisem si želel nikogar drugega kakor tebe,
moja božanska ljubimka
dolgih črnih las, ki so ti objemali vrat
kot prepleteni prsti iz ebenovine,
spominjam se črnih žametnih oči,
ki so v drznih pogledih nosile pozabo,
navidez mrzle, uprte nikamor,
v resnici tople, božajoče, vabeče
v neznane vrtove ledenih palač in blodnih korakov.
Svarili so me pred teboj,
jaz pa sem hrepenel po tebi, ko se je zvečerilo
in sem ostal sam s svojimi težkimi mislimi,
sam s svojim razvnetim telesom, ki je moralo ljubiti.

Bila si zapeljivo hladna
ali hladno zapeljiva, ne vem,
razodela si se mi v tihem večernem mraku,
plaho kot moja nevesta na poročno noč
in hkrati zahtevno, kakor da veš, kaj je ljubezen,
neslišno si legla v posteljo in me objela,
lepa, polnih prsi in bokov, ki so vabili v greh,
vsa v črnem, prosojna in obrobljena s čipkami,
skrivnostna in nedoumljiva,
nevarna in čutna,
edina ženska, ki sem jo kdajkoli ljubil,
edina ženska, ki sem si jo kdajkoli želel,
moja neskončna smrt,
plesala si z mano na valovih luninih žarkov,
in mi tiho pela na uho kakor ljubeča mati,
mirno zaspi, moj otrok, si mrmrala,
izsanjal boš svoje nečiste sanje, ne da bi kdo vedel zanje,
tako lep v svoji puhasti srajčki,
tako spokojen v svoji beli krstici.

Z dolgimi nohti si risala zemljevide na mojem hrbtu,
izvabljala si iz mene vse moje mogočne strasti,
z brezčutnim nasmehom na obrazu si mi šepetala,
da znaš zarezati bridko, s svojo ostro koso
tja, kjer najbolj boli,
da bi me očarala, da bi delil s teboj vse svoje vroče naslade.
Bila si tolažnica, ko sem nosil najtežji križ,
in vendar ti hočem vladati,
hočem, da si ponižna sužnja pri mojih nogah.
Sam hočem izbrati trenutek,
ko bom ujel tvoj obraz med svoje potne dlani,
sam hočem biti tisti,
ki se bo pokončal z zastrupljenim poljubom
na tvoje mehke ustnice, trpke kot tvoje poslanstvo,
in tedaj, šele tedaj
ti bom dovolil, z milostno kretnjo vladarja,
da me sprejmeš vsega,
da me vzameš vsega,
da me zapredeš vsega vase za vedno.

(c) Aleks 2006

loving him / ko se ljubim z njim

loving him

i am dying
just watching you
coming out of the mist
thick and white
(reminding of a seduction)
slowly
sleazily
lasciviously
(the stirrups are broken)
you stop for a moment
on your journey
from one hell
to another
(or so they say)

you are staggering
you are drunk
(but just with a tip of your tongue)
of your lust
of your need
of your wish
of me
they say
you are a hunter
looking for a prey
but your soft gaze
is talking to mine
kindly
tenderly
full of hunger
full of thirst
full of love

i am admiring your torso
hot
virile
self-confident
you look straight
oh so straight
but you are weak
oh so weak
when i sob
at your feet
but your tears
are as pure
as my fire
(i am a dragon)
i want you so
that i am shaking
within myself
under the smiling
moon

i want to be sacrificed
this very night
flirting sensualy
with your sharp blade
stab me
on the altar
of your passions
mean (so they are called)
but I want them so
wild
eager
dirty
endless
dim
i want your body
next to mine
to give
to fulfil
desires
i want to cease
to exist
in your moans

i am feeling
as you have got
one million arms
one million lips
one million eyes
one million thighs
one million gestures
inviting
caressing
challenging
having
my body
tender as a willow
strong as a wind
hard as a friendship
mad as life
on a treshold
of death

don't be gentle
spur me
(you are my knight)
kiss me tough
be rough
be rude
bite me
burn me
destroy me
conquer me
enjoy me
imprison me
into the darkness
of oblivion
i'm not scared
i'm just trembling
because of my
deepest demands
because of my most basic
instincts

i don't give a damn
if i never
find peace
on this world
again
(they say i am an outcast)
i don't care
if they condemn me
to wander
through all circles of the damned
from this moment on
(they say that i sin)

just take me
quickly

now
right now

please

come

my love

ko se ljubim z njim

umiram
ko te opazujem
izvijaš se iz megle
goste in bele
(kot zapeljevanje)
počasi
spolzko
pohotno
polomljenih stremen
za trenutek se ustaviš
na svoji poti
iz enega pekla
v drugega
(tako pravijo)

opotekaš se
pijan si
(a le s konico jezika)
svojega poželenja
svoje potrebe
svoje želje
mene
govorijo
da si lovec
prežeč na plen
ampak tvoj mehki pogled
se pogovarja z mojim
prijazno
nežno
lačno
žejno
in z veliko ljubezni

občudujem tvoj torzo
vroč
možat
samozavesten
izgledaš strejt
oh tako strejt
a si šibek
tako šibek
ko hlipam
pred teboj na kolenih
a tvoje solze
so čiste
kot moj ogenj
(zmaj sem)
tako silno te želim
da trepetam
sam v sebi
pod luno
ki se smehlja

žrtvuj me
prav to noč
ko z naslado ljubimkam
s tvojim ostrim nožem
da bi me zabodel
na oltarju
svojih strasti
podlih (jih imenujejo)
a hočem jih take
divje
pohlepne
umazane
neskončne
mračne
hočem tvoje telo
ob svojem
da bi dal
in izpolnil
želje
hočem prenehati biti
v tvojem ječanju

zdi se mi
kot bi imel
milijon naročij
milijon ustnic
milijon oči
milijon stegen
milijon kretenj
vabečih
ljubkujočih
izzivalnih
ki imajo
moje telo
nežno kot vrba
močno kot veter
trdno kot prijateljstvo
noro kot življenje
na pragu
smrti

ne bodi nežen
spodbodi me
(moj vitez si)
poljubljaj me divje
bodi grob
bodi robat
grizi
zažgi me
uniči me
osvoji me
uživaj me
zakleni me
v temo
pozabe
ne bojim se
drgetam le
zaradi svojih najglobljih
potreb
zaradi svojih najbolj prvinskih
nagonov

ni mi mar
če ne bom
nikdar več
našel miru
na tem svetu
(kličejo me izobčenec)
ne briga me
če bom obsojen
na blodnje
po vseh krogih prekletih
od zdaj naprej
(ker menda grešim)

samo vzemi me
urno

zdaj
takoj zdaj

prosim

pridi

ljubezen moja

(c) Aleks 2006

v vročih nočeh / in the heat of the nights

v vročih nočeh

uklet sem
v ognjenem risu
plešem
odet v svinčeno belino
vrtoglavo odsevam
vse barve
svoje teme

začaran sem
mlada noč
diši opojno
kot golo telo
kot jasmin v polmraku
kot rad te imam
kot hlad v mojem srcu

uročen sem
grobi ugrizi tujih ustnic
(tolažijo)
trdi dotiki neznanih dlani
(vznemirjajo)
potna naročja režejo vame
(do bolečine)

kdo jezdi nocoj z menoj na vlaku smrti?

zaklet sem
padam a zvezde so lažne
neukročeno ječanje razbija
srebrna zrcala vse naokrog
raztrgaj moje drobovje samo skrij se
za trenutek ves v moj prazni šepet
po uporabi odvrzi

preklet sem
zato se pretvarjam do bridkega konca
samo oči
moje ugasle oči
me izdajajo
a nihče se nikoli
ne zagleda vanje

prepovedan sem
prepovedan planet
prepovedano mesto
prepovedan pogled
prepovedan sad
ampak le ob njem pri njem v njem
bi rad izgorel

in the heat of the nights

under a spell
in the igneous magic circle
I dance
dressed in white lead
I dizzily reflect
all the colors
of my darkness

I am enchanted
the young night
tastes sweet
as a naked body
as a jasmine in the twilight
as I like you
as the coldness in my heart

I am bewitched
rude bites of unknown lips
(they solace)
hard touches of strangers' palms
(they stir)
sweaty arms cut into me
(until it hurts)

who is riding with me on a rollercoaster tonight?

I am cursed
I fall but the stars are false
tameless sobs smash
the venetian mirrors all around
tear my entrails only hide
for a moment completely into my empty whisper
throw away after use

I am damned
therefore I pretend until the bitter end
only the eyes
my extinct eyes
betray me
but no one is ever
lost in them

I am forbidden
the forbidden planet
the forbidden city
the forbidden gaze
the forbidden fruit
but only with him by him in him
I want to burn out.

(c) Aleks 2006

igra za dva / a game for two

Igra za dva
(poetična fantazija)

Ti si moj beli kralj in jaz sem tvoja črna kraljica.

Prevezal ti bom oči.
S črnim žametnim trakom bom zastrl tvoj pogled.

Saj se ne bojiš teme, ljubezen moja?

V mojem naročju trepetaš.
Drhtiš kot Narcis v zrcalu iz vodne gladine.
Ker si me tako silno želiš.

Ali pa se bojiš teme, ljubezen moja?

Pod tvojimi dlanmi se preobražam.
Postajam neukročen panter.
Prihajam iz neznanih globin pragozda.
Zagrizel se bom v tvoj beli vrat laboda, željno, in te umiril.

Zakaj se bojiš teme, ljubezen moja?

Poigravam se s teboj, s tvojo dušo in tvojim telesom se igram.
Zelo dolgo. Počasi. Mehko. In potem nenadoma zelo divje.
Tebi dovolim poljube, pohlepne in težke.
S pogoltnimi dotiki slaviš moje telo kakor slepi pesnik.
Sem Odisej, ki se ne bo nikdar vrnil na Itako.

Se še bojiš teme, ljubezen moja?

Jaz sem tvoja zvezda vodnica.
Tvoja Amerika. Tvoj Novi svet.
Ves tvoj svet.
Poznaš stezo, po kateri te vodim?
V rajski vrt, poln naslad in užitkov.
V globine strasti, ki žarijo od ljubezni.

Ne boj se teme, ljubezen moja.

Kar ti dajem, je življenje samo.
Moja preteklost in moja prihodnost v mojem zdaj.
Moje lažnive sanje, moja sanjska resničnost.
Moje resnične laži.
Začaran sem.
Moja predaja je sladka kot črna lilija.
Na mrtvem obrazu najlepšega fanta.

Sončna svetloba naju je pozlatila, ljubezen moja.

Šah-mat za dva.
Smrt in vstajenje.
Šampanjec na najinih ustnicah.
Odprem ti oči.
Tvoj pogled je blag, v njem odmevajo spomini na daljne poti.
Mavrska katedrala in beli stolp.
Morje, ki buta ob skale in briše najino ime na pesku.
Ljubiš me, tudi tedaj, ko sem tvoj rabelj.

Jaz sem tvoj beli kralj in ti si moja črna kraljica.

A Game for Two
(a poetic fantasy)

You are my white king and I am your black queen.

I will blindfold you.
With a black velvet ribbon I will veil your gaze.

You are not afraid of darkness, my love?

In my arms you are trembling.
You are quivering like Narcissus in a mirror of a spring.
Because you want me so madly.

Or are you afraid of darkness, my love?

Under your palms I'm altering.
I'm becoming an untamed panther.
I'm arriving from the unknown depths of the jungle.
I will bite into your white swan's neck, eagerly, and soothe you.

Why are you afraid of darkness, my love?

I am playing with you, with your body and your soul I am playing.
For long. Slowly. Softly. And then suddenly very wildly.
I am conceding you kisses, avid and heavy.
With greedy touches you are celebrating my body as the blind poet.
I am Odysseus who will never return to Ithaca.

Are you still afraid of darkness, my love?

I am your guiding star.
Your America. Your New world.
Your whole world.
Do you know the path where I am leading you?
Into the garden of Eden, full of pleasures and bliss.
Into the depths of passions that glow with love.

Don't be afraid of darkness, my love.

What I am giving you, is life itself.
My past and my future in my present.
My lying dreams, my dreamy reality.
My real lies.
You enchanted me.
My surrender is sweet as a black lily.
Flourishing on a dead visage of the most beautiful lad.

Sunshine has gilded us, my love.

Checkmate for two.
Death and resurrection.
Champagne on our lips.
I open your eyes.
Your gaze is gentle, memories of distant voyages are echoing in it.
A Moorish cathedral and a white tower.
The sea that is dashing against the cliffs, wiping away our name in the sand.
You love me also when I am your hangman.

I am your white king and you are my black queen.

(c) Aleks 2006

to my other half

You say you can be wrong.
You say you can be mistaken.

But that's only
When you stand alone
When you face this world
All by yourself
Far far away from me, my love.

Cause when we are together
You are perfect.

You make me feel alive and gay.

Your smile makes my world orange and warm.
Your eyes make my world green and young.
Your cheeks make my world red and bright.
Your gestures make my world blue and innocent.
Your arms make my world white and secure.

When I fear darkness you are my light.
When I am scared your body is my shelter.
When I need someone to hold me you are my lover.
When I wish to die you inspire me to stay.

Laugh, my love, with your lips and your gaze,
Touch me, my love, with your hands and your palms,
Love me, my love, with your body and soul.

Without you I'm not myself anymore.
Without you I don't know how to breathe, how to smile, how to sing anymore.
Without you I do not live anymore.

When you are somewhere else, everything fades into shades.
Cold and black and dead.
And then there is nothing.

So stay with me, my love (please, please, please),
Be my other half
Forever.
And again.

I love you.

© Aleks 2006

to the love that haunted me

v slovenščini

Zažgite zgodovinske knjige,
uvrstite jih
na svoj
index librorum prohibitorum
ker vam lažejo,
da bi vas zasužnjile
v ozki malomeščanski morali.

Hladnega zimskega dne
1875
sta se v Nemčiji srečala, še enkrat,
Rimbaud in Verlaine
in tedaj
na novo izumila ljubezen.

Razkačenost.
Gnev.
Strastna gorečnost.
Koprnenje.
Poželenje.
Naslada vseh čutov.

Ko se je polegla brutalnost besed
in sta omahnila, do konca izčrpana,
se je Paul
nagnil naprej,
skoraj sramežljivo
(čeprav sta že marsikaj doživela skupaj),
dotaknil se je njegovega angelskega obraza
in ga plaho
poljubil
na razžarjeno čelo,
na demonske oči,
na pohlepne ustnice,
sestradane ljubkovanja.

Družno sta odrinila,
na pijanem čolnu,
za soncem.
Medtem je v Parizu
lahno padal dež
in srca pesnikov so se smehljala
skozi solze.

Šla sta naprej in naprej in naprej,
in živela pustolovščine iz otroških knjig.
Gola sta lovila zvezde v puščavi,
ljubimkala s sirenami sredi oceanov.
Pogosto sta legla, tesno objeta, na obalo,
in zaspala povsem pijana – od lepote, najbrž – kdo ve?

Bila sta si angel in demon,
mož in žena,
ljubimec in ljubimka,
bila so nebesa
in bil je pekel.

Verlaine je rojeval pesmi,
poredne
(in včasih otožne),
blagoglasne,
polne žlahtnih melodij.

Iz globin Rimbaudove biti
je kipela
poezija samoglasnikov,
lahkotno, brez napora
vse dni,
vse noči.

Paul
jo je poslušal,
srečen
kot otrok v času nedolžnosti,
in jo zapisal v veter
s krvjo srca.

Ko sta se postarala,
sta se vrnila v Pariz,
držeč se za roke.

Še danes bi ju lahko videli
v kotu kakšne kavarne,
ko srkata absint,
se pogovarjata z očmi,
z dlanmi,
z ustnicami,
z dotiki,
in smeje uživata
v šalah, ki so samo njune.

A ker v resnici
nista bila s tega sveta
sta nekega dne
preprosto
zdrsnila v večnost
ki sta jo že nekoč prej odkrila
tam, kjer
sonce
poljublja morje.

in english

Burn the history textbooks
put them
on your
index librorum prohibitorum
because they lie,
they want to enslave you
to the strait bourgeois morals.

On a cold winter day
in 1875
Rimbaud and Verlaine
met in Germany, once more,
and then
reinvented love.

Anger.
Rage.
Passionate zeal.
Yearning.
Lust.
Bliss of all senses.

When the savageness of their words died away,
and they staggered, totally exhausted,
Paul
lent forward,
almost shyly
(although they shared many strange experiences)
touched his angel face
and timidly
kissed him
on his red-hot forehead,
on his demonic eyes,
on his greedy lips,
starving for affection.

Together they set out
on the drunken boat
to follow the sun.
Meanwhile in Paris
it rained gently
and the hearts of the poets smiled
through the tears.

They went on and on and on,
and lived adventures from children's books.
They chased the stars in the desert, naked,
they flirted with sirens in the midst of the oceans.
Often they stretched out on a shore, in a tight hug,
and slept, totally drunk – of beauty, likely - who knows?

To each other, they were an angel and a demon,
a husband and a wife,
a lover and a sweetheart,
there was heaven
and there was hell.

Verlaine was giving birth to many poems,
naughty
(and sometimes melancholic),
sweet-voiced,
full of noble melodies.

From the depths of Rimbaud's existence
seethed
the poetry of vowels,
with ease, without any strain,
every day,
every night.

Paul
hearkened to it,
happy
as a child in the age of innocence
and wrote it down into the wind
with his heart's blood.

When they grew old,
they returned to Paris,
hand in hand.

You could have seen them this very day
in a corner of some café,
sipping the absinthe,
talking with their eyes,
their palms,
their lips,
their touches,
and laughingly enjoying
their private jests.

But since they were not
from this world, really,
one day
they simply slid away
into eternity
they found in the olden days,
there, where
the sun
kisses
the sea.

© Aleks 2006

my gay pride

in english

I'm not proud that I'm gay (I simply am),
just as I'm not proud of the color of my eyes,
of the color of my hair,
of the color of my skin,
just as I'm not proud of being left – or right-handed.

But I am not ashamed of it, either,
just as I'm not ashamed of the color of my eyes,
of the color of my hair,
of the color of my skin,
just as I'm not ashamed of being left – or right-handed.

But I am proud of my love,
my gay guy,
my angel,
my most handsome,
my most tender,
my most desired,
my most beloved
man.

Therefore, I demand:

that I'm not despised for not being straight,
because I love him so

that I may hold his hand whenever I wish,
because I want him so

that if I fall ill he will be allowed to be at my bed,
because I need him so

and if I die, that he will bury me
as I would scatter his ashes into the sea if he died
and then I would follow him into eternity.

v slovenščini

Nisem ponosen, da sem gej (preprosto sem),
kot nisem ponosen na barvo svojih oči,
na barvo svojih las,
na barvo svoje kože,
kot nisem ponosen na to, da sem levičar - ali desničar.

Ampak prav tako se tega tudi ne sramujem,
kot se ne sramujem barve svojih oči,
barve svojih las,
barve svoje kože,
kot se ne sramujem tega, da sem levičar - ali desničar.

Ampak ponosen sem na mojo ljubezen,
mojega gej fanta,
mojega angela,
mojega najbolj čudovitega,
mojega najbolj nežnega,
mojega najbolj želenega,
mojega najbolj ljubljenega
moškega.

Zato zahtevam:

da me ne prezirajo, ker nisem strejt,
saj ga tako zelo ljubim,

da ga lahko primem za roko, kadarkoli hočem,
saj si ga tako zelo želim,

da ga boste pustili k moji postelji,
če bom zbolel,
saj ga tako zelo potrebujem

in ko bom umrl, naj me on položi v grob,
kot bi jaz raztrosil njegov pepel nad morjem, če bi umrl on,
in potem šel za njim v večnost.

© Aleks 2006

dež v sahari

kje si?
v puščavi.
kaj počneš?
pijem čaj in gledam dež.
gledaš dež?
ja, gledam dež (nepotrpežljivo).
dežuje?
dežuje (naveličano).
v Sahari dežuje?
ja, v Sahari dežuje, moj dragi (neskončno nežno).

Seveda na koncu nisi rekel, moj dragi. Tudi neskončno nežno ne. Ampak jaz sem si želel, da bi.

Ker potem bi imel upanje. Vsaj upanje. Da boš. Moj. Nekoč. Nekje.

Ljubim te ljubim te ljubim te.

Ampak nekdo, ki je strejt, ne more biti moj, kajne?

Zato imam svoje izmišljije. Samo drobne, majhne, krhke izmišljije. Prosojne so kot tančica na poročni dan in prav tako nedosegljive.

Nikoli ne boš vedel.

Da te ljubim. Neizmerno. Strastno. Z vso dušo. Z vsem telesom. Vse moje bitje, vse moje življenje je ta ljubezen. (Mislim, da te tako močno nikdar ne bo ljubil nihče več.)

Pa tudi, če bi vedel. Saj ne bi razumel. Da fant lahko s tolikšno silovitostjo ljubi drugega fanta.

Debelo kepo začutim v grlu. Bodi moj bodi moj bodi moj, mi divje tolče srce. Spustim solze do roba vek. Ne naprej. Ne še. Najprej moram končati pogovor. Potem moram zasanjati tebe. Potem bom lahko jokal, od olajšanja. In malo me bo sram. Ker si te tako zelo želim.

in kaj delaš ti?
nič (mislim nate).
kako nič?
pač nič (samo nate mislim, ves čas).
no, potem pa še naprej lepo delaj nič (smeh: zabrisan, oddaljen).
ja (obup, žalost, in, skrito na dnu, poželenje. A čisto neslišno, brez odmeva, samo globoko v meni).

Nikdar nisi bil moj, nikdar ne boš, mislim…(1) Razen tedaj, ko zaprem oči in se moje dlani preobrazijo vate.

Zlomi Salomonov pečat in mi odkrij
Aladinovo votlino zakladov,
ljubil bom tvoje oči,
tiho bom zaspal v tvojih valujočih kodrih,
izmil bom svojo žalost
v zorah tvojih poljubov…

Rad bi, da bi bil tukaj. Z menoj, nocoj, na ta novoletni večer.

Rad bi, da bi stal tamle, v kotu, narahlo prikrit, napol naslonjen na steno, prekrižanih nog, glavo nagnjeno nekoliko postrani, v tesno oprijetih kavbojkah in majčki brez rokavov, z rokami v žepih. Božala bi te samo medla svetloba… Da bi bil črno-bel, kot zamegljena fotografija najlepšega fanta, ki je že davno mrtev. Kot da si onkraj sanj in budnosti, onkraj domišljije in resničnosti, onstran dobrega in zlega. Ne človek, ne demon. Samo angel. Moj angel.

Rad bi, da te ne bi zanimal noben drug fant. Da bi videl samo mene.

Rad bi, da bi me opazoval… naskrivaj, izpod čela, z rahlo priprtimi očmi. Kako pohlepno pijem. Kakor da je v kozarcu voda in ne vodka. Kako kadim… karkoli pač že. Kako se ravnodušno požvižgam na to, kaj si misliš. Kako prežim, požrešno kot ptica roparica, na moške, ki niso ti. Kako jih zapeljujem, te moške, ki niso ti, molče, a vendar zgovorno, poigravam se z njihovimi čuti, uprizarjam pantomimo, samo zanje, samo s kretnjami, samo s pogledi, skozi srebrnkasto zaveso dima iz cigarete, ki počasi dogoreva med mojimi dolgimi, vitkimi prsti. Kako predano odgovorim z vsem telesom, ko mi moški, ki ni ti, ovije svoje močne roke okrog pasu in mi nekaj zašepeta na uho. Kako plešem, očarljivo opit, zakopan v naročje moškega, ki ni ti. Kako se divje stiskam k njemu. Kako ga strastno objemam. Kako moje roke v ritmu počasne glasbe neustavljivo raziskujejo telo tega moškega, ki ni ti. Kako se željno poljubljam z njim. Grobo, trdo, globoko. Kako se prepuščam njegovim poljubom. Zahtevnim, kot dotik netopirjevih kril v gluhi noči. Kako mu opojno dišim. Si videl, zdaj s svojimi polnimi ustnicami drsi po mojem vratu. Veš, da je to moj point of no return, n'est-ce pas? Strmiš vame, ko odhajam. Vidiš, kako si ga poželim, kako me vzburi, ta moški, ki ni ti. Brez besed gledaš, kako se vročično privijam k njemu. Nocoj bom šel z njim. Z nekim moškim, katerimkoli moškim, to sploh ni važno. Samo da ni ti.

Rad bi, da bi te moj odhod prizadel. Kot mene rani vsako tvoje odhajanje. Rad bi, da bi čutil, da mi ni mar za tvojo bolečino.

Rad bi, da bi bil ljubosumen.

Rad bi, da bi si predstavljal, kako nezemeljsko lepo mi bo, ko bom z njim. Ko bom z nekom, ki ni ti. Ko bom s komerkoli, ki ni ti.

Saj ni res. Lažem. Tebi, sebi, vsemu svetu.

Rad bi, da bi čutil, kako te ljubim.

Rad bi, da bi me hotel imeti.

Rad bi, da bi bil tvoj.

Rad bi, da bi bili vsaj to noč vsi konci srečni.

Vendar te ni tukaj. Ni te tukaj, z menoj, nocoj, na ta novoletni večer. Zato odidem, obupano zadet, tako potreben tvoje ljubezni, tesno prižet k prvemu fantu, ki se zagrebe zame. Briga me, s kom. Pač z nekom, ki ni ti.

jutri pridem na Brnik.
že? (vem, ljubi. vem. vso pot sem s teboj, vsako sekundo tvojega potovanja doživim v sebi.)
a se ti da priti pome?
a nimaš nikogar drugega?
a mogoče ne moreš? (hočem, da prideš ti).
lahko.
torej?
nič. saj pridem. (oh, ja. ja. pridem. pridem, ljubi. seveda pridem. kadarkoli, kamorkoli, kjer si ti.)
priden fant.
(ljubim te.)
(a res?)
smeh, pretkan z zlatimi nitmi sreče, odzvanja v tvojem glasu.
(in jaz ljubim tebe.)

Čutim tvojo prisotnost. Natanko lahko napovem, kdaj se boš prikazal iz letala. Gledam te s terase, ko stopaš po stopnicah. Zadihano in z razbijajočim srcem. V meni vre. Brbota. Prekipeva. Malo se mi megli pred očmi.

Napotim se dol. Med potjo se dvakrat zavrtim okrog svoje osi in se spremenim kot fantomski superjunak. Ves se obdam z varnostnim ovojem. Zdaj delujem hladno. Svoja čustva zbašem v črno polivinilasto vrečko, jih vržem čez ramo in jih pustim ležati pod stopnicami, da bodo umrla in zgnila v temi.

Jaz je brezčuten.

Jaz je nekdo drug… (2) (ali je nekdo drug jaz?)

Ne planem ti v objem, ko spet stojim pred teboj, po neskončnih tednih tvoje odsotnosti. Niti te viharno ne pozdravim. Najino ponovno snidenje je bolj podobno zaspanemu srečanju dveh sošolcev na avtobusni postaji mestnega prometa. Mukoma vprašam samo, ti pomagam nesti prtljago? Ti pa izvlečeš roko iz žepa in mi pomoliš drobno škatlico. Nekaj sem ti prinesel, za spomin, se nasmehneš. Za srečo. Ko odvijem papir, se prikaže majhen skarabej. Moder, kot so modre tvoje pričakujoče oči. Takoj se umaknem. Tebi, tvojim jasnim, nedolžnim črnim zenicam. Hvala, zamrmram potihoma. Svoj glas ohladim do ledišča. Helija, ne vode. Skomigneš z rameni in zamahneš z roko, malenkost, kot da ni nič. Malenkost? Nikoli ne boš uganil, koliko mi pomeni. Moje pretvarjanje je popolno: imel ga bom pri sebi, vse dni, vse noči, in potem hočem, da me pokopljejo z njim.

Pridi, greva nekaj spit, predlagaš nato. Počasi se vzpenjam nazaj na teraso (moja čustva v polivinilasti vrečki še vedno ždijo tam, kamor sem jih odvrgel. Debela črna podgana se slastno pase na njih).

K skodelici vroče bele kave si hočeš prižgati cigareto. Posodi mi vžigalnik, zaprosiš. Iztegneš roko. Počasi ga spustim vanjo. Trenutek naslade, ko z blazinicami prstov zaplešem po tvoji dlani. Nehote. Ne, hote. Zapeče, kot bi se opekel. Pa ne z ognjem. Z dotikom. Tako mehka je. Lepo oblikovana. Drobnejša od moje. Čisto rahlo vlažna. Z majhnim žuljem pod sredincem. Z dolgo življenjsko črto, ki jo začutim, ko zdrsnem po njej.

Tvoje življenje v mojih rokah.

Ko bi se le lahko zares dotaknila… prepletla prste… se odpeljala skupaj na vlaku poželenja…

To je noro. Noro. Meša se mi. Od ljubezni, ki mi žge notranjost. Od želje, ki preti, da me bo raztrgala. Drhtim, kot bi bil na severnem tečaju in hkrati izgorevam od vročice, ki me ne izpusti več iz krempljev. Ko sediš tako blizu mene. In si hkrati tako zelo daleč, kot pravi fraza. Ki to ni. Skrivoma te pogledujem... Saj si ne želim ničesar drugega kot to, da bi se te smel samo narahlo dotakniti… Moji prsti bi se poljubljali s tvojimi. Ne… ne samo prsti, poljubil bi te tudi na ustnice, čisto in nežno… Ne…ne samo na ustnice, poljubljal bi te vsega, da bi v svojih poljubih skril vse tvoje telo in ga potem na novo odkril do zadnje temne skrivnosti. Potem ne bi nikdar, nikar več odšel od mene. Potem bi bil moj.

Kot sem tvoj jaz. Ves čas. Buden in v snu.

Poletni dan na travniku. Zrak okrog naju trepeta od vročine in dela sedanjost skoraj neresnično. Mimo teče reka, lenobno počasi drsi nekam naprej v večnost. Skrita sva med visokimi travami, ki naju varujejo pred radovednimi pogledi. Ležim na hrbtu in opazujem oblake, ki plujejo visoko nad nama, brezskrbni kot midva, ki sva tisti trenutek sama na svetu, ki naju tisti trenutek ne zanima nihče drug. S teboj gledam v nebo in živim poezijo. Verzi se sami od sebe rojevajo na mojih ustnicah.

Počasi postajam zaspan… Veke so težke in nenadoma me zmanjka. Ko se prebudim, najprej ugledam tvoje oči. Zasanjane. Mehke. Srečne. Sklanjaš se nadme, v rokah držiš izpuljeno travno bilko in se smejiš. Z ustnicami, z očmi, z vsem obrazom. Z vsem telesom izžarevaš radost, ker si. Ob meni. Z menoj. Nagajivo me požgečkaš po licu, da se zasmejim tudi jaz. Tako hecen si, ko spiš, praviš, malo v zadregi, in se smehljaš vame. In, čez čas, še zmeraj sramežljivo, povej mi kaj...

Potem ti pripovedujem. O svojem življenju, o svojih sanjah, o svojih željah, o svojih strahovih. O svoji ljubezni (ki je ti). Pripovedujem ti o vsem, kar čutim, in ne bojim se govoriti. Ne sramujem se ničesar in ničesar ne obžalujem. Vse je tako zelo prav.

In vroče kot gejzir je moje srce.

Z milino noči
bom segel k tvojim nogam,
zasanjani kačji pastir
v tvoji nemirni dlani,
ujel bom v sneg oleandra trenutek,
ko te ogenj zmaja prebudi v življenje…

Pospremim te do doma. Navdušeno mi pripoveduješ o svojem potovanju. Poslušam te, a se izgubljam, drgetajoč in zmeden, v tvojem glasu, v tvojih gibih, v tvojih pogledih, v svojih sanjah.

Nenadoma brez opozorila stopiš k meni in mi skušaš položiti roko na ramo. Iztrgam se ti in te grobo odrinem od sebe. O, fak, ponižano pomislim, ves zardel v obraz, samo še tega se je manjkalo. Da bi se me dotaknil in začutil moje žgoče hrepenenje po tvoji ljubezni.

Umaknem se k zidu in se ves zadihan naslonim nanj. Dlani porinem globoko v žepe kavbojk in jih skrijem pred tvojim začudenim pogledom. Ne smeš videti njihovega drhtenja.

What the fuck, mi vprašujoče poočitaš in se rezko zarežiš, saj nisem peder, no.

Naenkrat ne morem več. Zaprem oči in počasi zdrknem na tla. Sem na robu solz, na robu pameti. In kaj potem, si rečem, nenadoma vdan v svojo zatemnjeno usodo. Nevzdržna želja vodi moja dejanja.

Ne, zamrmram tako tiho, da še sam sebe komaj slišim, ti ne. Jaz sem. In zaljubljen sem vate. Že ves čas.

Stopam po ostrini britve in vem, porezal se bom in padel. Strmoglavil bom v pekel, sladostrastno, kot Rimbaud, kot to zmorejo samo obupanci.

Življenje odteka iz mene. Pravzaprav ne: vse moje življenje poje eno samo pesem. Na nič drugega se ne morem osredotočiti: ne na razkritje, ne na sramoto, samo na to, da bi bil moj. In misel nate je drzna in voljna kakor poezija.

Smrtna tišina je kot bobnenje bobnov pod žrtvenikom v primerjavi z molkom, ki leže na naju. Kot bi oba v trenutku okamnela. Kot bi ves svet v trenutku okamnel.

Nekje globoko v drobovju čutim tvojo zavrnitev. Vem, kaj bo sledilo. Gnus. Odvrnitev. Odhod.

Šel bo od tebe, ti idiot, niti prijatelja ne bosta več. Izgubljen bo zate, za zmeraj.

Prvi prekineš začaranost. Stopiš k meni. Poklekneš na tla. S konicami prstov mi nežno privzdigneš brado, da ti moram pogledati v oči. Ne upiram se ti. Vseeno mi je. Popolnoma vseeno. Tako ali tako bom umrl. Vem.

Rahlo zardiš. In zašepetaš, preprosto, rad te imam. Tisto prej sem rekel kar tako… Da te ne bi izgubil…Ko si se… tako čudno… zdrznil…

Konec je. Umrem. Še isti trenutek. Od sreče.

Zlezem v tvoje naročje. Nočem pojasnil. Nočem več besed. Hočem poljube, hočem dotike, hočem tisti najbolj zasanjani pogled.

Ko me trdno stisneš k sebi, se nečesa domislim in zamrmram vprašujoče, a res dežuje v Sahari? Pristavim, plaho, prvikrat na glas (a tolikokrat v mislih, da ne štejem več), ljubi?

Tik preden tvoje rahlo razprte ustnice končno najdejo moje, se za hip nasmehneš, ja, v Sahari zares pada dež. In dodaš, neskončno nežno, moj dragi.

In potem si moj, kajne, za zmeraj.

© Aleks 2006

(1) Konstantin Kavafis, Pol ure
(2) Arthur Rimbaud

zapleši z menoj

spisano za T., ki si je zaželel brati o osamljenosti v ljubezni

I.
Sanjam ga. Vsako noč ga sanjam. Zmeraj njega. Zmeraj samo njega. Zmeraj iste sanje. Moje sanje, ki so bolj resnične kot moje življenje.

Stojim na terasi hotela, malo majav v nogah, naslanjam se na ograjo in strmim v temo. Tla so globoko, globoko spodaj… V daljavi morski valovi nežno poljubljajo drobne kamenčke na obali, topel vetrič se poigrava z vejami dreves, le zvezde so bele in hladne in daleč.

Zadnji večer smo tukaj. Hrepenim samo po tem, da bi se nocoj zgodilo nekaj edinstvenega, nekaj čarobnega, da bi kot Pepelka očaral svojega princa in dobil svoj prvi pravi poljub. A vem, da se bom moral brez ognjemetov vrniti k domačemu ognjišču. Ostal bo samo grenak pepel spomina… in morda košček sanj, pretkan s koprnenjem.

Iz zadnjega žepa kavbojk potegnem ploščato stekleničko. Še en požirek vodke. Še en požirek pozabe.

Tihi koraki divje mačke na terasi. Ni mi treba obrniti glave. Vem, čigavi so. Kar pobira me. Od lepega in hudega hkrati. Kot sneženi mož, ki ga je obsijalo prvo pomladno sonce.

Vsak trenutek z njim je dragocen. To so edini trenutki, zaradi katerih je vredno živeti. Zaradi katerih se ne poženem v globino.

Stopi k meni in mi potegne steklenico iz rok. Ni vljudno piti sam, pripomni, in v dolgih požirkih pije iz nje.

Zvoki glasbe priplavajo do naju. The Last Waltz. Zadnja pesem, kot vsak večer. Narahlo se mi prikloni, kot bi se mi hotel rogati, in doda, z glasom, ki je resen in posmehljiv hkrati, daj, zapleši z menoj…

Njegove roke se oprimejo mojih bokov. Privijem se k njemu. Oklenem se ga okrog vratu. Čez nekaj časa zaprem oči in mu položim glavo na ramo.

Najlepši fant pleše z najlepšim fantom, mi zašepeta na uho. Nočem, da se ta ples kdaj konča. Tudi jaz ne, odgovorim.

The last waltz should last forever…

Ustavi se in me poišče v temi. Njegova vroča dlan objame moje ledene prste. Pridi, reče vabeče, nocoj nočem samo plesati, nocoj hočem poleteti s teboj.

Z lahkotno kretnjo preskoči ograjo terase. In jaz za njim. Nagne se naprej. In jaz za njim. Res znaš leteti, vprašam, bolj tako, iz radovednosti. Ničesar se ne bojim. Dokler me drži za roko, se ne bojim ničesar. Znam, odgovori, in se mi zaupljivo smehlja. Saj je čisto enostavno. Samo dovolj močno si moraš želeti.

Počasi padava… navzdol? navzgor? Ne vem.

Zvezde so oranžne, tople in čisto blizu.

Te je strah, me vpraša čez čas. Seveda me ni. Vseeno zavzdihnem, ja, ker vem (ne vem, kako, vendar vem zatrdno), da me bo potem objel in poljubil in pokončal za zmeraj.

On je moj neukročeni panter in jaz sem njegov ognjeni zmaj.

Zjutraj se prebujam osramočen in prestrašen. Umazan. Sovražim samega sebe. Svoje pregrešne misli, svoje izdajalsko telo, svoje lažnive sanje (čeprav se jih vsak večer, ko ležem v posteljo, trudim priklicati. In se zato še bolj gnusim sam sebi.). Samo eno željo imam, eno samo vročo željo. Da ne bi bil tak, kot sem. Da bi bil tak, kot so drugi. Da bi bil normalen.

Ali vsaj, da bi bil mrtev. Čeprav ne bi nihče jokal za menoj.

Ali si lahko mrtev in hkrati sanjaš življenje? Ali si lahko samo živ in hkrati sanjaš smrt?

Le kako dolga je večnost?

Prekratka, da bi v njej izsanjal vse svoje sanje.

Z njim.

Kajti njega, ki ga sanjam, ne morem sovražiti. Čeprav bi ga rad zradiral iz svojega spomina. Ne pa tudi izbrisal iz svojih sanj. Ker samo v teh sanjah sem jaz lahko jaz, samo v teh sanjah sem lahko njegov, samo v teh sanjah… se lahko… ljubim… z njim… brez vsakega sramu, brez težkega občutka krivde, in ne da bi se spraševal, kaj bo potem.

V resničnem življenju skupaj igrava v dramskem krožku. On je Romeo in jaz sem Mercutio. Se lahko učiva skupaj, mi predlaga neko popoldne, potrebujem nekoga, ki me bo poslušal in mi kaj… prišepnil… Zadnjo besedo izgovori s tako čutnim glasom, da se moram urno obrniti stran, ker zardim do ušes.

Nacejava se z vodko. Danes vadiva prizor z balkonom. Igrivo skoči na mojo posteljo in me za trenutek prime za roko, kot bi me hotel umiriti. Moral se boš pretvarjati, da si moja Julija, mi pojasni z izkrivljenim nasmehom na ustnicah. Potem se hitro odmakne in smukne v svojo vlogo.

Čista poezija njegovih besed me omamlja bolj kot vsa pijača, ki jo zlivava vase.

Jezik se mu že rahlo zapleta. Zleze čisto k meni. Za droben hip začutim njegov nežni, topli dih. K sm pijan, sm tko horni, se zasmeji, ampak njegov smeh je votel in počen, dej bod moj…

Ja, privolim, brez obotavljanja, a z zadrgnjenim glasom, ja. Vse moje življenje se strne v ta trenutek.

Poljubi me. Vrti se mi. Čutim njegove dlani, potne, negotove, trepetajoče, kako drsijo po mojem telesu, srce mi razbija in v ušesih mi šumi, kot bi se utapljal. A bom umrl, zadrhtim čez čas. Upam, zamomlja zadihano. Prepustim se mu, da me popelje onstran. Poletiva skupaj, kot v mojih sanjah. Le da je ekstaza smrti še lepša, kot sem si kdajkoli predstavljal.

Kadar zaklenem vrata svoje sobe, je moj. Čisto moj. Ves moj. Včasih se opijeva, včasih zadeneva. Kar počneva, ni prav, me uči, ampak k sm zadet te čm met… Jz pa tebe, ponavljam za njim, njegov pridni učenec, njegov zvesti črnošolec, sej drgač ne, lažem. Njemu in sebi. Predvsem sebi. Seveda ne, me s prstom krcne po nosu, glih tko kt jz… Nobena pedra nisva… Ne, takoj soglašam, oni se majo radi, midva pa mava sam seks… Pa še to sam k se vsujeva, doda, z nasmehom na ustnicah. Ne v očeh. Nikdar ne v očeh. (samo zakaj, zakaj se mi zdi, kot bi me brcnil v trebuh vsakič, ko mi govori o tem? zakaj ves čas mislim nanj? zakaj mi je njegovo ime dragoceno bolj kot najlepša pesem? zakaj se mi zdi, da sem živ le, kadar je on kje v bližini?).

A ko stopiva ven, se svet postavi na glavo. Tam sva zgolj kolega, ki se vidita dvakrat na teden v dramskem krožku. Niti prijatelja ne. Za to ima druge fante. Z njimi se pogovarja in smeji, z njimi hodi na pijačo in v kino in v gledališče, na koncerte in na žure… Druge fante, ki jih sovražim. Iz svojih najglobljih globočin.

Če se po naključju znajdeva skupaj, se pretvarja, da me komaj pozna.

Nikoli me ne pozdravi prvi.

V krožku nikdar ne prisede k meni.

Njegov pogled nikdar ne lovi mojih oči.

Včasih je na hitro celo videti, kot da mu grem rahlo na živce. Čisto mimogrede se mi posmehne ali ponorčuje iz mene. Ne tako, da bi lahko bil užaljen, čeprav me njegovo vedenje skeli… skeli, da bi tulil kot garjav pes v polno luno. Vse tiste lačne noči, ko si ga tako noro želim ob sebi.

Vrača se k meni, skoraj vsako popoldne. Govori mi, sej sam mal eksperimentiram s tabo… V življenju moraš probat vse, anede? Vse, se strinjam. Sej k nama ne bo več zanimiv… k nama bo ratal dolgcajt, bova pa nehala, ne?

Nikoli ni dolgčas.

Najina poslednja noč. Najina edina noč, pravzaprav. Odpelje me na izlet v Benetke. Nazdravljam mu z viskijem, požiram solze in ga vlačim po najbolj zakotnih ulicah, da bi ga lahko objemal in se poljubljal z njim. Prespiva v cenenem motelu blizu avtoceste. Zakaj samo ihtim v njegovem naročju? Ker vem, da bo zjutraj odšel, ne da bi se še kdaj ozrl nazaj.

Moški, ki ljubijo moške…?

Me bo sploh kdo kdaj imel rad?

Vedno bom zavržen, kajne?

Zapeljal bom smrt in jo poljubil na njene zastrupljene ustnice.


II.
Plešem. Z zaprtimi očmi. Sam. Kot da je glasba samo moja. Odvrgel sem srajco in drobne potne kapljice se lesketajo na moji porjaveli koži. Svetloba pisanih luči se blešči v njih, kot bi bilo moje telo še eno plesišče. Ki te vabi, zapleši z menoj.

Plešem. Da bi očaral. Da bi zapeljal. Da bi imel. Imel. Nekoga, ki bi me objel… stisnil… želel. Ki bi me imel rad. Čimbolj rad. In jaz bi imel rad njega.

Plešem. Da bi našel ljubezen.

Od nekdaj hočem najti ljubezen. Odprl sem številna vrata in pokukal noter, da bi videl, kaj je za njimi. Našel sem žgočo privlačnost. Našel sem grobe želje. Našel sem neukročene strasti. Našel sem mehke objeme in divje poljube. Našel sem trenutek topline drugega telesa. Našel sem spati z nekom. Našel sem medeni okus popolne predaje.

Ne, vrat v ljubezen nisem odkril. Nekateri pravijo, da ljubezni sploh ni. Da je ljubezen samo legenda, ki se predaja iz roda v rod, iluzija, s katero si odrasli lajšajo življenje. Podobna tistim o zmajih, ki si jih izmišljam jaz, da bi preživel.

Našel pa sem zaljubljenost. Zaljubim se lahko v karkoli. V trave, reko, drevo ali kamen, v knjige, ki jih berem, v pesnike, ki jih pišejo, v junake, ki živijo v njih. In celo v resnične fante, včasih.

Rad sem zaljubljen. Biti zaljubljen je božansko. Biti zaljubljen je, kot bi ves čas deskal na sreči.

Vendar vem, da to ni ljubezen.

Temna senca za mojimi vekami. Nekdo prihaja… Ne ustavim se. Samo nasmehnem se, v svoji notranjosti. Pustim se ti ujeti, pomislim, samo ujeti me moraš ti. Ujeti me moraš sam. Nasloni se name, z vso težo svojega močnega telesa se nasloni name in sklene roke na mojih prsih. Diši omamno… čisto blago po sebi in zapeljivo po parfumu, ki ga v hipu prepoznam. Zadrgetam, ko se njegove potne kapljice pomešajo z mojimi. Všeč si mi, mali, zašepeta. Narahlo obrnem glavo in napol odprem oči. Postaven je in možat in smehlja se mi in njegove oči so eno samo dolgo poželenje. Vznemirjam ga, želi si me, gotovo me bo imel rad… in jaz mu bom dal vse, kar mu lahko dam. Svojo mladostno zaljubljenost. Svoje pesmi in svoje sanje. Morda celo svoje srce. Morda celo svojo dušo. Podpisano in zapečateno s krvjo.

Všeč si mi, zamrmra še enkrat, s hripavim glasom, nekam v moje lase. Tako prijazne oči imaš… S hrbtno stranjo dlani mi nežno zdrsne po desnem licu (in jaz mu nastavim še levega… pritajeno se zasmeji in ponovi svojo kretnjo, le da tokrat počasneje…kot bi se plazil po njem). S konico prsta se lenobno sprehodi po mojih ustnicah. Nezavedno jih rahlo razprem. Hočeš, da te poljubim, kajne, vpraša potihoma. Ali je bilo morda, hočeš, da te ljubim, kajne? Moje misli nebogljeno blodijo v koncentričnih krogih in lovijo same sebe za svoj lastni rep. Rad me ima. Ne bi mi mogel govoriti tako lepih besed, če me ne bi imel rad. In jaz? Všeč so mi njegovi pridušeni gibi divje zveri, a sladkosnedno požiram predvsem njegove besede… njegove sladke šepetane besede… Zaljubljam se vanje kot se novorojeni metulj zaljubi v sonce v prvem trenutku novega življenja.

Željno mu sledim v temo.

Zjutraj se prebudim v tuji postelji, s fantom, ki mu ne vem imena. Sinoči sva se ljubila in užival sem z njim, ampak potem se je prevalil na drugo stran postelje in molče zaspal. Jaz sem še dolgo strmel v temo in se počutil cenenega... ničvrednega… Zdaj pa ležim tukaj, v tuji sobi, poleg mene nekdo, ki bi moral biti najbolj moj. In jaz najbolj njegov. Pa mu ne vem niti imena. Gledam v strop in hočem umreti. Solze se tihotapijo v moje oči.

Z njim sem si želel deliti svoje življenje. Vse svoje srečne trenutke. Vsa svoja veselja. Vse lepo, kar čutim in kar doživljam in o čemer sanjarim, vse, kar me gane, se me dotakne, me osrečuje. Dokler bi le hotel.

Ampak on ni hotel.

Sanjaril sem, da bova z roko v roki skupaj raziskovala svet. Kajti svet je drugačen skozi njegove oči. On pa si je želel odkrivati samo mene. Moje telo, pravzaprav.

Ne mojega vesolja.

Zakaj mi vedno šepeta samo o svoji vročični sli?

Zakaj noče spoznati mojih notranjih življenj?

Zakaj jih ne razume?

Zakaj noče najti ključa, ki bi mu odklenil moje srce?

Ko pride domov, najprej prižge televizor. Ugasne ga šele, ko odideva v posteljo.

Praznina v meni ječi.

Bežim. V dolgih, neskončnih dnevih bežim. Ponoči se pretvarjam, da sem srečen. Še vedno verjamem, da me ima rad, na svoj čudni, omejeni način. In biti z nekom, ki te ima rad, je včasih tolažeče.

Bežim vase, ker v meni odmeva poezija. Moj svet je svet čarobnih besed in svet pesmi. Vse okrog mene je lahko pesem. Morje luči velemest. Ropot tovornih vlakov na ranžirni postaji sredi noči. Ukraden poljub v temi. Mavrica na nebu in divje zavijanje vetra na atlantski obali. Rimbaudove modre oči in melanholija pesnika iz Aleksandrije. Neskončne sipine puščave. Šampanjec z jagodami na peščeni plaži. Oh, ja, in tudi njegovo vroče, pohlepno telo.

Poglej… poslušaj… poskusi… mu govorim, on pa skomiguje z rameni in noče ne videti, ne slišati, ne okusiti ničesar.

Ko se sprehajam skozi poletno noč po mestu brez dežnika in pridem domov ves premočen, mi pravi, prehladil se boš.

Ko ga povabim na kapučino v Benetke, mi pravi, a v Ljubljani ni dovolj dober zate?

Ko se vržem v svež kup snega in delam snežnega angela, mi pravi, hitro vstani, preden te kdo vidi.

Ko hočem z njim loviti zvezdne utrinke, mi pravi, a ne veš, kako daleč so zvezde?

Ko se zvečer ovijem okrog njega in zašepetam, make love to me, si začne brez besed odpenjati zadrgo.

Bežim proč, ker se sam v sebi ne morem več umiriti.

Rad bi deskal na visokih valovih skozi zeleno sobo.

Rad bi dirkal po ulicah Monte Carla in okusil šampanjec zmagovalca.

Rad bi poletel v vesolje in se sprehajal po kanalih na Marsu.

Rad bi prvi dosegel južni tečaj in se ljubil pod južnim križem.

Rad bi znal pisati najlepše pesmi na svetu.

Sanje so svete. On pa bi jih potacal, če bi vedel zanje.

Nekega dne si kupim železniško vozovnico in se odpeljem na konec sveta. Severni sij je ubran z ledenimi rožami na oknih mojih misli. Ne smem več nazaj.

Ker mu kljub vsemu ne morem podariti ničesar.

Ker kljub vsemu ne zna ničesar vzeti od mene.


III.
Opazujem ga skozi priprte oči. Ne mara me. Vem, da me ne mara. Ves čas mi govori, zate je vse en sam ples. Zate je vse en sam smeh. Ne ve, da je to dostikrat ponižujoči ples dvornega norca. Ne ve, da je to pogosto obupani smeh klovna.

Nihče ne ve, da me je še vedno strah biti jaz. Nihče ne ve, da mrzim biti jaz. Nihče ne ve, da s svojimi nasmehi lahko prepričam ves svet, da mi je vseeno. Tudi kadar boli, da bi kričal do smrti.

Vedno si samo resen, se smejim nazaj žalostno in si želim, da bi me razumel. Tako rad se pogovarjam z njim. Lahko mu pripovedujem skoraj o vsem, čeprav me ne razume. Gleda me s svojimi prelepimi globokimi očmi, in morda se sprašuje, kaj mi bo ta fant, ki ne pozna ljubezni? Tako bizarne stvari mi govori. Tako nenavadne. Razume besede, ki jih izgovarjam, toda zložene skupaj mu ne dajo nobenega smisla.

Kadar nisem z njim, ga pogrešam. Hočem biti z njim. Samo z njim. Brez njega svet zveni kakor večna melanholija dežja. V vseh fantih, ki se mi približajo, iščem njegove poglede. V vseh fantih, ki se stisnejo k meni, iščem njegove objeme. Objeme, ki jih zasanjam vsako noč, preden zaspim. Sam. Ali pa tudi ne.

Še zmeraj plešem. Včasih sam, včasih s kom, saj ni pomembno. Želim si le, da bi on enkrat odplesal z menoj v noč. Da bi bila ta noč neskončna. Hočem odplesati z njim v to neskončno noč.

Zadet sem. Samo omamljaj se... Z vinom, s poezijo, z glasbo… z zaljubljenostjo… z divjo vožnjo proti nikamor… s plesom, s poljubi, z dotiki…

A nič ne ubije bolečine.

Stopim k njemu, ga objamem okrog ramen, mu zakopljem glavo v vrat. Nekaj časa sem tiho, samo diham ga vase. Prvikrat v življenju ne vem, kaj bi rekel. Prvikrat v življenju mi zmanjka besed. Sej veš da te mam ful rd in da se hočem ljubit s tabo, mu končno brezumno zdrdram na uho citat po spominu, ki ga vodi želja srca. Ker ne znam reči ljubim te? Ali ker ne vem, kaj je ljubezen? A prekleto dobro vem, kakšen bo odgovor. Ne… pravzaprav ne vem. Začutim, da si me želi. Zelo želi. Ampak kljub tej silni želji me počasi odrine od sebe. Težko, a zmore. On zmeraj zmore težke odločitve. Pogleda me v oči in vpraša, potrto, in to je edini način, da mi to lahko poveš? Ja, to je edini način, pomislim obupano, samo tako ti lahko povem. Ker se neskončno bojim tvoje zavrnitve. Obrnem se proč in hitro odidem. Pobegnem. Nikoli ne počakam, nikoli ne ostanem do konca. Vedno pobegnem. Stran. Čimprej stran. Da bi se še bolj napil. Da bi se še bolj zadel. Da bi umrl. Ker uničevati sebe znam odlično. Kadar je zares hudo, znam misliti samo na smrt. To je najlažje. Nič ni lažjega kot umreti, to dobro vem. Smrt je samo najbolj zadnji beg. In flirtati znam s smrtjo, ne z življenjem.

Zvoni, zvoni, zvoni. Ne v glavi. Na vratih. Ne vstanem in ne grem odpret. Vseeno mi je, kdo je zunaj. Odklenjeno je. Kdor hoče, naj vstopi. Če je tat, naj vzame, kar mu je všeč, in izgine. Če je naključni obiskovalec, naj se pobere. Če bi bil on – če bi bil slučajno on – naj gre proč. Nočem pridige. Ne, nobene pridige nočem. Hočem njega.

Mislim, da sem nevede našel vrata v ljubezen in jih odprl.

Vstopi in brez besed sede na rob postelje. Obrnem mu hrbet, se zvijem v klobčič, da postanem majhen skoraj kot otrok. Najraje bi bil neviden. Glavo skrijem v blazino in grizem vanjo. Ker ne morem jokati, kadar sem najbolj nesrečen. Nežno me poboža po laseh. Otresem se ga. Ne maram usmiljenja. Ne prenesem usmiljenja. Sovražim usmiljenje iz dna duše. Pust me, zarenčim skozi zobe, sam pust me.

Toda on ne odide. Ostane. Leže k meni, me trdno objame, se stisne k meni. Ne upiram se več. Njegovo naročje je nežno, močno, varno. Rd te mam, reče, ljubim te, sam ne morm bit s tabo kr si takšn.

Kakšn, vprašam, in zvije me v želodcu, ker natanko poznam odgovor. Vprašam vseeno.

Lej, reče, in zelo lepo zna govoriti, če hoče, življenje je resna stvar. Ves iz sebe odkimam. Oh ne, življenje ni resna stvar. Življenje je divja igra, je nori vrtiljak zmag in porazov, je ruska ruleta in enkrat se krogla zavrti zate. Drugega nič.

Če boš z mano, reče, bova samo midva, in verjeti moraš, da je za zmeraj. Midva. Kako lepa beseda, bi pomislil (če bi lahko mislil), kajti v tem neznanem domačem naročju tavam kot v vrtincu megle, kot v snežnem viharju, kjer ni ničesar, samo belina prazne zavesti. Tako zmuzljiva beseda. Beseda, ki poleti z vetrom, ki odplava z reko, ki odleti v nebo. Kdo lahko ujame nekaj takega kot midva? Kaj je midva? Kje je midva? Ne vem, nikoli nisem zares vedel. In kdaj je zmeraj? Poznam samo zdaj.

Vseeno rečem, seveda, ker mi je nekako toplo, čudno lepo, nekje globoko v sebi, nekje, kjer še nikdar nisem bil. Rečem ja, ker ga hočem imeti. Ja, rečem, in pomislim, saj ne bo za dolgo, saj ne more biti za dolgo, še nikoli ni bilo za dolgo, še najmanj je kdaj bilo za zmeraj.

Pa bi lahko bilo za zmeraj…?

Dal sem mu svoje srce in dajem mu vse svetove svoje duše. Samo poti v svoj črni labirint mu ne morem odpreti. V njegovem središču je skrit moj obup, moje žalosti, moje bolesti. Moji najbolj temni spomini, vse moje bojazni. V njem narahlo drema moja smrt. Paziti moram, da je ne prebudim.

Me bo res držal za roko, ko bom moral oditi?

Ali se bo odpravil prej in pustil, da me preraste mah in prekrije pozaba?

Ker sem tiho takrat, ko bi moral govoriti.

Ker vedno izginem vase tedaj, ko mi je najtežje.

Ker se takrat ogradim z visokim zidom in grebem v svojo ugaslo notranjost. Zaprem se v svojo lupino in nočem… ne znam ven.

Ker tedaj nikogar ne pustim do sebe.

Včasih me je tako strah, da moram molčati. Molčim in se preklinjam, ker ne zmorem reči, ljubim te, pridi k meni, zapleši z menoj.

© Aleks 2006