vedno sem s teboj
tvoj veter
tvoji oblaki
tvoje nebo
tvoj molk
tvoja bolečina
vedno sem s teboj
glasba v tvoji duši
čutiš jo
kakor objem poletja
na plaži tvojega morja
pozimi
vedno sem s teboj
ko se bojiš
te božam po laseh
skozi dolge noči
ob ognjišču sna
varujem tvoje sanje
vedno sem s teboj
na toplih poteh spominjanja
v žarkih zahajajočega sonca
včasih ugledaš moj obraz
takrat se (skoraj nevede)
tiho nasmehneš predse
in tako se učiš
živeti naprej
© Aleks 2007
(to my someone special: ker sva se našla skozi bolečino... a najino prijateljstvo je svetlo)
Narcis se igra.
Razposajeno, igrivo, nagajivo se žoga
z globokimi pogledi ponosnih grških bogov,
gol pleše v tolmunih iz mesečine,
v svoje naročje vabi najlepše junake,
visoke, možate in temnih oči.
Pod brokatnim obokom neba nad Olimpom
se jim predaja z zanosom prvih naslad.
Narcis utrujen obstane.
Zleknjen na obali
zelenega morja poletnih trav,
z daljnim, neznanim hrepenenjem
opazuje mehko drsenje časa v neskončnost.
V zlatem zrcalu sončnega vzhoda
za hip ugleda odsev svoje duše
in se zaljubi vanj.
Nikoli več ne bo popolnoma srečen.
Narcis ljubi.
Dušo, ki je in ki ni njegova,
ustvarjeno iz poezije, z mačjo gracioznostjo
vrvohodca na žici, razpeti iz teme v temo,
skrivnostno in neulovljivo.
Išče jo z otožno bolestjo vrbe žalujke,
nevidno jo zapeljuje s smehom rumenega metulja
nad rožnatimi poljubi dišečih cvetov oleandra.
Narcis umira.
V bledi lepoti alabastra žari njegovo telo,
kot izklesano iz žgočega poželenja,
ko se potaplja v globine ekstaze
snidenja s svojo podobo.
Obdan s čarobnim mirom
je našel svojo ljubezen med valovi reke,
stkane v njem iz žuborečega šepeta sanj.
© Aleks 2007
svet brez mojega imena bo izpisan s srečnimi črkami,
ne kakor moje besede.
moje besede so naplavine z razbitin sanj,
polne zgrešenih pomenov
v mračnem lesketu žalosti zapuščajo moje življenje
in zamolklo vstopajo v pesem.
svet brez mojega imena bo božal z blago milino,
ne kakor moje ljubezni.
moje ljubezni nosijo žig vroče krvi zmajev,
moške, opojne in neizprosne,
v samoti grobih poljubov, dotikov, teles
kradem pramene duš z brezdanjim poželenjem srca.
svet brez mojega imena bo pretkan z nežnostjo hrepenenja,
ne kakor moji spomini.
moji spomini mrazijo,
zmrzal se gosti na vekah časa
z vsakim čarnim pogledom
teh izgubljenih oči.
svet brez mojega imena bo odet z mehkobo poletja,
ne kakor moje telo.
moje telo trga ranjeni smeh demona,
ki sledi prividu ene same zvezde
od prvega dneva
skozi vso večnost.
svet brez mojega imena bo neomadeževan
kakor belina vdiha novorojene duše.
svet brez mojega imena bo prav,
kot še nikdar doslej, in za zmeraj.
svet brez mojega imena bo tvoj -
ga hočeš?
© Aleks 2007
veter sem
brez domovine
brez korenin
brez obstanka
le ljubezen je v meni
bežim
ko me je strah besed
bežim
ko me je strah tišine
bežim
ko me je najbolj strah
sebe
ko sem
in ko me ni
le hrepenenje je v meni
nihče me ne more ujeti
nihče me ne more imeti
sem samo svoj
talec bolečine
jetnik temnih ječ
ki jih gradim zase
v obupih noči
le bridkost je v meni
razpete duše
niham
proti svetlobi
proti temi
tja in spet nazaj
vedno znova
z bojnimi barvami na obrazu
si v dlan vrezujem smrt
za tisti dan
ko bom končno srečal
ko bom končno našel
ko bom končno spoznal
samega sebe
© Aleks 2007
konec poti.
osuto listje se vrtinči
v barvah bolečine.
novembrski dež.
jok izgubljenih poljubov
z ustnic ljubljenih.
dotik minulih smehljajev.
milina spominov greje
premrle dlani.
© Aleks 2007
najbolj tuja tišina je molk.
včasih jokam besede v veter
in slišim samo njihov mrzli odmev.
včasih nihče ne poljublja brazgotin
s poti mojega časa.
molk je najtemnejša noč duše.
zlomljen, v dežju negiben,
objemam svojo izmučeno žalost.
odčaran, svet pada s tečajev
in vsako novo jesen je slutnja smrti ostrejša.
duša je kakor otrok, ki išče bližino.
med belimi sohami izgubljenih ljubezni
lovim odseve pokopanih sanj,
da bi s sencami spominov obarval temo,
da bi pretkal s toplino korake, onemele v samoti.
© Aleks 2007
ko bodo vse pesmi v gozdu ubite padle na tla,
prestreljenih src in okamnelega pogleda,
ko bodo vse ljubezni izginile
v sveti tišini praznine razbitih sanj,
ko bom z mehko okrutnostjo
daroval vso svojo objokano žalost,
ko bo iz cvetnih čaš mojih užitkov
do dna posrkana vsa razuzdana izprijenost grešnika,
ko bom s svojo krvjo izmil vso bolečino sveta
in ne bom več ječal pod baldahinom krivde,
ko bom izkričal vse osamele besede
in bom slišal le še molk violine na robu poti,
ko se bom izglodal iz večnosti,
da se niti pekel ne bo spominjal te pogubljene duše,
me boš tedaj pustil umreti?
© Aleks 2007
veš.
jaz sem zate.
moja dlan.
v nežnost ovita jedkanica življenja
odplavlja grenkobo minljivosti v tebi.
ni je strah sprejeti tvoje bolečine,
vanjo lovim bridko roso tvojih deževnih noči,
vpijam jo vase in jo spreminjam v pesem.
vem.
ti si zame.
tvoja dlan.
z mehkobo barv jesenskega listja
briše melanholijo meglenega popoldneva.
zaprta varuje smisel obstoja mojih besed,
odprta se z nasmehom daruje tišinam
mojega lačnega nemira.
roka v roki.
magično srečanje sanj
na križišču golih poti obstoja,
kot ples v temi.
dotik topline,
poljub ljubezni.
bližina v samoti.
dva,
a vendar eno.
samota v bližini.
eno,
a vendar dva.
© Aleks 2007
(zanj, ki je navdihnil te stihe)
poljubil si ga,
s preklanim jezikom kače
si omrtvičil njegove besede,
strup na njegovih ustnicah
si brezskrbno obrisal s hrbtom svoje dlani,
režal si se njegovemu molku
s pijanim posmehom krvnika,
temnega krvnika
ljubezni.
mrtve sence tvojega diha
so pogasile žar
njegovih mehkih objemov,
počrnele ostanke pravljic
z oskrunjenega ognjišča sanj
si raztrosil na rob sveta, brez milosti,
s spačenim nasmehom krvnika,
temnega krvnika
ljubezni.
z nedolžnostjo otroka,
z nežnostjo angela
je zaupljivo zdrsnil v tvoje naročje
(pustil si mu),
izkljuval si mu oči,
da ne bi več videl poletja,
izpljunil si njegov slepi pogled
z mračno kletvijo krvnika,
temnega krvnika
ljubezni.
ostro kakor strah
si zarisal trpljenje na njegovo telo,
iztrgal si mu srce
in ga zmagoslavno dvignil v zrak
(kakor novorojeno dete),
s krvavimi prsti si v noč izpisoval znamenja pogubljenja,
pel si njegovo smrt
z brezumno bolečino krvnika,
temnega krvnika
ljubezni.
© Aleks 2007
(moji Grčiji)
moja dežela gori.
ogenj golta sledi
nekega davnega potepanja,
ko sem se zaljubil
v vrtoglavi objem tvojih oči,
v vročico tvojih zanosnih poljubov,
v mehkobo tvojega jezika,
v tvoj s'agapo.
rekel si mi,
dal ti bom to deželo,
položil ti jo bom v srce,
da je ne boš nikoli pozabil,
in dal si mi jo za vedno,
njeno dušo,
njeno svetlobo,
njeno moč.
s poezijo svojega telesa
si v steze mojega spominjanja
zarisal slano modrino njenega neba,
pogum njenih pesmi,
ponos njenih moških,
lepih in temnih kot bolečina ljubezni,
ki ni mogla obstati,
čeprav sem bil tvoj (in ti moj),
ko sva gorela midva,
na belih ranah zgodovine,
kjer si zame oživljal stare legende,
v senci oljk,
kjer sem se skozi tvoje dlani dotikal oblakov,
med zgodbami in junaki tvoje domovine,
ki je postala moja,
ki je ostala moja,
kot tisto noro poletje,
ko sva vso svojo strast
vžgala v mlečni soj plamenov
nekega pozabljenega svetilnika,
ki še vedno odseva naju
na najlepšem otoku sveta.
nocoj jokam tvojo žalost.
ne zameri mi.
ničesar nočem od tebe.
samo moje solze vzemi,
naj pogasijo rdeče zublje
in ugasnejo tvoje gorje
v temi.
© Aleks 2007
my country is burning
(to my Greece)
my country is burning.
fire is devouring the trails
of a distant journey
when i fell in love
with the dizzy embraces of your eyes
with the fever of your passionate kisses
with the tenderness of your language
with your s'agapo.
you said,
i'll give you this country,
i'll put it into your heart,
so you'll never forget it,
and you gave it to me for good,
its soul,
its brightness,
its strength.
with the poesy of your body
you wrote down into the paths of my remembrance
the salt blueness of its skies,
courage of its songs,
pride of its men,
beautiful and dark as the pain of love
that couldn't survive
albeit i was yours (and you were mine),
when we were burning
on the white wounds of history
where you resurrected the old legends of the past,
in the shadow of olive trees
where i touched the clouds through your palms,
amidst the stories and heroes of your homeland
that has become mine
that will always be mine
as that deranged summer
when we burned our passions
into the milky flames
of a long-forgotten lighthouse
that is still reflecting us
on the most beautiful island in the world.
tonight i'm crying your sorrow.
don't take it amiss.
i don't want anything from you.
just please take my tears,
let them extinguish the flames
and switch off your grief
in the dark.
© Aleks 2007 
nocoj
si moja edina pesem,
vanjo so položene vse tvoje besede
(davna svetloba večne modrosti se preliva v njih),
vabijo me, da zaspim,
za zmeraj zapreden v mehkobo nemira
tvojih bleščečih zvezd, ki se lesketajo na mojem nebu,
kadar zaprem oči.
kadar zaprem oči,
si moj edini pogled,
poljubljam ga s svojim življenjem
(vroči pesek časa me nosi v neskončnost),
v večernem mraku prihajaš k meni s šepetom vetra,
v črni žamet noči
tkem zlate niti sonca,
ko objemam tvoje sanje.
ko objemam tvoje sanje,
si moje edino vesolje,
prepletaš se z menoj
(vse pomene sveta lahko sestavim iz tvojega imena),
nosim te v sebi,
moj je krik tvoje bolečine v temi in smeh tvoje duše je moj,
za vedno,
tako kot ti.
© Aleks 2007
(to someone special)
dolgi zeleni kodri alg sargaškega morja,
dlani mladih žab,
plavutke, ki jih ne morem sezuti,
vonj sončnega vzhoda ribičev iz suqueta,
raskavi smeh viharja,
ogrnjen v barve otožnega žada,
ostudni mož,
povodni mož.
gledam te
oblečen le v svoje belo telo
se v nočeh brez sna
ljubiš z valovi mojih kraljestev,
dotikam se te s pogledi,
ti me slutiš v globinah,
bojiš se moje podobe
strašnega moža,
povodnega moža.
želim si te
s srebrnim zvenom harfe te vabim
v grad iz rdečih koral
(med školjke na dnu morja sem ga skril),
tedaj potoneš v temo mojih rek,
v katedrale mojih strasti,
zgrajene na pesku neskončnega hrepenenja
zaljubljenega moža,
povodnega moža.
imam te
držim te v naročju, zaprtih oči,
drhtiš, ker ne moreš živeti,
s poljubom bi te začaral,
a vrnem ti dih in te zapustim
na belem produ sveta tvoje lepote,
med zakladi s potopljenih galej,
žalostni mož,
povodni mož.
ljubim te
kot te ni še nihče.
v cvetove lokvanjev lovim tvoje sence,
vnebovzetje vstaja v meni,
ko odhajaš, ovit v mojo ljubezen,
besneče šumenje naraslih voda so moje solze,
v njem utripa vsa bolečina
osamljenega moža,
povodnega moža.
© Aleks 2007
rad te imam,
molče.
a moje oči...
... živijo tebe.
kaligrafi moje ljubezni
z vetrovi noči klešejo ostro moč tvoje lepote
v skale nad vrelce mojega poželenja,
kakor neukročeni mladi konji
v odsevu slonokoščenih sledi letala na nebu
lovijo mehkobo prividov tvojih podob.
... gorijo zate.
srebrni zvezdni utrinki na temni gladini sanj
božajo tvoj pogled,
v ognjih pradavnih moških obredov
divji vrači sle
tetovirajo moje ime
na posvečene templje tvojega telesa.
... se darujejo tebi.
ranljive varujejo ritem tvojih dolgih korakov
na romanjih po samotnih poteh starih zgodb,
plešoč mojo pesem
skozi slepe ruševine časa,
z nenasitno nežnostjo bolečine,
samo zate.
© Aleks 2007
kako govoriti ljubezen samo skozi svoje oči?
navdihnila me je Matevževa pesem Angelske oči: čeprav se lahko izgubim samo v prelepih moških očeh, sem najbolj pretresljive oči videl enkrat na orientu; ženska, popolnoma zakrita, le oči so se ji videle na obrazu; za trenutek sva se ujela s pogledom, dva človeka - in bilo je, kot da vsa njena duša govori skoznje.
to je moj poskus.
spi, mili moj, spi.
ne govori več.
onkraj ni besed.
spi, mili moj, spi.
ne imej več rad.
onkraj ni bolečine.
spi, mili moj, spi.
ne pribijaj se več na križ.
onkraj ni hrepenenja.
spi, mili moj, spi.
ne umiraj več v sebi.
onkraj ni upanja.
spi, mili moj, spi.
ne rani več.
onkraj ni ljubezni.
zakaj ne zaspiš, mili moj?
bojiš se sanjati?
(poboža me po laseh)
ne boj se, mili moj.
onkraj ni sanj.
© Aleks 2007
padam
brez konca
v temo sveta
kisli dež
živosrebrne kaplje
dežujem
kužne klice smrti
trosim
bolim
ker sem
s svinčenimi zobmi trgam
jutranje sanje vetrov
z zastrupljenim rezilom solz obglavljam
prve ljubezni kačjih pastirjev
drevesa umirajo
žejna
a ta sivi oblak ihtenja
je le hrepenenje -
brezumno, brezupno (vem) -
biti mavrični smeh neba…
© Aleks 2007
šel sem za teboj v čas,
federico garcia lorca,
pijan od dotikov tvojih besed,
lačen tvojega poželenja,
drzni jezdec tvojih mračnih ljubezni,
ki si jih skril
v tišino sanj,
pod oboke verzov,
da bi te ljubil,
da bi me ljubil,
sledil sem glasu vročega sonca,
da bi na tvojih sladkih ustnicah našel
elegije najbolj trpkega vina,
opojno dišečega po kodrih tvojih las,
temnih in težkih
kakor črni molk oleandra,
ki je vzcvetel iz tvojih oči
na poslednje jutro granade.
šel sem s teboj v času,
federico garcia lorca,
od koride do koride,
tvoja žrtev,
tvoj meč,
gorel sem zate na zlatih valovih sipin,
blodil skozi pekoče trave puščav,
rojena iz pene andaluzijskih noči
sva pila strast neodkritih rek tvoje divje dežele,
dva potepuha grobih dlani,
dva kralja,
ponosna in svobodna
kakor zora, ki vstaja nad zidovi trdnjave,
lepa v silovitosti želje krvi,
ki je vrela v naju,
ki naju ni bilo strah ljubiti
ne dežja, ne zvezd,
ne najinih golih teles.
šel bom za teboj v čas,
federico garcia lorca,
potonil bom s tabo v večnost,
toliko sanj sem imel in toliko solz
je pokopanih za vedno
v breznih neizpolnjenih smrti,
ki so se odprla v meni,
ko si odšel,
moja samota se prebuja v grenki svetlobi meseca,
ki objema okamnine mojih spominov,
ki te ljubi,
ki te poljublja,
ki se ljubi s teboj,
namesto mene,
zame,
vedno, povsod,
tam, nekje, daleč,
kjer pač si.
© Aleks 2007
Pogum junaka je beg duše.
Vsaka pot je omama,
vsak bojni pohod odrešitev,
vsaka uganka poslanstvo,
vsak odhod cilj.
Ne vem, kaj je strah.
Za zajtrk si postrežem z glavo Meduze,
iz oči baziliskov si ukrojim pas,
okrog vratu si privežem ogrlico s kremplji orla,
ki je na Kavkazu kljuval Prometeja.
Drhtim le sam pred seboj.
Obračam si hrbet,
vsa zrcala sem skril,
vse odseve razbil,
svoj motni pogled prekrivam z ebenovino.
Zreti vase je vstopati v hišo duhov.
V mojih omarah so okostnjaki,
resnične pošasti rjovijo v meni,
prebujajo se znotraj obzidja srca
ponoči, ko ostanem sam.
Brez kompasa blodim od zgodbe do zgodbe.
Na smrt obsojeni ubežnik
v začaranem krogu življenja,
ki nikdar ne bo našel
Itake.
© Aleks 2007
s prsti počasi igram
na tvojo golo dušo.
ti zadrhtiš...
z vsemi strunami svoje biti
drhtiš tik ob meni.
ne boj se, moj dragi,
predaj se mojim dotikom
voljno kakor galeb,
ki se ljubi z valovi morja
na vroč poletni dan.
plaho razpreš svoje misli.
z ustnicami drsim po tvojih besedah,
moj jezik požrešno okuša
sladkost tvojih sanj.
kakor topel dež v avgustu
padam
v tvoje brezdanje globine,
iščem te,
kakor zaljubljena pesem išče pesnika
na vroč poletni dan.
s svojo nežno dlanjo razdvajaš strani moje knjige.
za hip zaječim,
potem prosim... in moledujem,
da me prebereš do konca,
izgubljam se...
tedaj postaneš junak vseh mojih epov,
tedaj ti darujem vse svoje svetove,
kot se metulju daruje cvet
na travniku, ki diši po opojnem vinu,
na vroč poletni dan.
© Aleks 2007
je vsako jutro enkrat večer?
je vsaka luna enkrat mlaj?
je vsak nikoli enkrat zdaj?
kako nežno me ljubkuje smrt
ko kakor mogočen plaz
radiraš mojo dušo
ko kakor orkan divje
pogubljaš moj mali svet
ko kakor veter med praznimi zidovi
tulim od bolečine
© Aleks 2007
I.
Dance funèbre apokalipse na bojnem polju.
Poblaznela koreografija nesmiselnih kretenj,
grmenje praznih koračnic topov.
Moški vonj vojne.
Votli blišč nemira kraljev.
Vlažne dlani,
groza, zaprta v očeh,
pogum na popolnih ustnicah,
potna telesa fantov,
ki umrejo na ukaz.
Materam v zaledju ledenijo duše.
Obledele fotografije
v družinskih kronikah
se brez besed odevajo v črno.
II.
Danes bojno polje spi,
ovito v molk morja.
Samo jaz stopam po njem.
Droben, temen, neviden,
prestrašen...
eden od njih.
Buden sanjam ubite ljubezni vojakov,
nikdar podarjene nasmehe in potopljene poljube
mrtvih kmetov na šahovnici miru.
Jok nikoli rojenih otrok odmeva v meni.
Čas je rdeče barve.
Med mojimi prsti polzijo kaplje krvi,
ko se dotaknem
zgodovine.
© Aleks 2007
pitam tebe
da li me ikada grliš u onoj blistavoj zoni sumraka,
da li je voditi ljubav u snovima grijeh ili patnja,
da li moj ples stvarno podsjeća na vruće jecaje leptira,
koliko dugo traje posljednji otkucaj srca,
da li su zvijezde padalice duše umrlih anđela.
pitam sebe
zašto zvuci klavira postaju talasi na žalu najtužnije priče,
zašto se još uvijek sjećam svih bola njegovih riječi,
zašto usprkos čežnji jastuk ne poprima oblik njegova tijela,
zašto se mrak odijeva u boje požude,
zašto ne mogu opet zalutati u neko davno, nedostižno vrijeme.
pitam se, da li i on katkad čuje zov zalaska sunca,
poželi svući samoću i potonuti gol u tminama mog oceana.
odlučio sam napokon otvoriti vrata u ljeto,
plaža je već napuštena, svi su dječaci otišli kući,
vjetar miluje pijesak jer ja ne postojim više.
i pitam te, sasvim na rubu kraja,
koliko života ima u kapi vode,
je li to more ili osjećam suze na licu,
da li znaš da te vidim
zauvijek
volim te
© Aleks 2007
Samo morje bi bil rad zate.
Globoko, neskončno in večno
kakor najslajša predaja v senci cvetočih dreves,
toplo, mehko in varno
kot tolažeča roka matere na vročičnem čelu otroka,
temno, silovito in mogočno
kakor nežna otožnost moškega,
ki te vsega oprede in ovije s svojo bolestjo.
Samo valoval bi rad zate.
Drzno in neukročeno
kakor vitez brezdanjih pogledov,
ki razume jezik severnega, južnega, vzhodnega in zahodnega vetra,
ki zna šepetaje izbrisati bolečino,
ki pozna neizgovorljive verze začaranih balad,
porojene le v najčistejših srcih,
ki skozi čas živi hrepenenje.
Samo pesem bi bil rad zate.
Vroča in svetla kakor nemir morskega dečka,
ki v najglobljem očesu svojega vesolja nosi tvoje ime,
divja in samotna
kakor ognjeni zmaj,
ki s svojimi poljubi golta telesa,
ki s svojimi strastmi sežiga srca,
ki s svojimi dotiki drobi duše.
Vendar nisem… ne znam biti tak.
Samo na to sveto noč
sem za droben trenutek
morje na tisti tuji obali,
izgubljeni val v melanholiji večera,
začarana pesem pinij,
ki šumijo skozi somrak
v sozvočju s tvojo najbolj tiho,
tvojo najbolj skrito glasbo.
Iz dveh duš ena, nocoj poje himno ljubezni.
© Aleks 2007
(pesem sem napisal v dar prijatelju, ki ga imam zelo rad)
moja bela smrt
je samo spanje.
nenehno spanje.
v njem je mir, brezmejni mir,
v njem je pozaba, neskončna pozaba,
v njem ni teme, niti koščka teme ni,
v njem ni obupa, niti kaplje obupa ni,
v njem celo pravljic ni, tistih lažnivih pravljic,
ki bi obljubljale, česar ne morem imeti
(niti tistega, kar imam, ne),
v njem ni ničesar.
in nič je vse.
neusmiljeni vrtinci spominov, stvarnosti, sanj,
tiste črne reke,
ki slepo butajo
ob stene mojih žil,
ki tulijo mene,
molče,
a na ves glas,
pečejo,
trgajo,
davijo,
morijo,
ubijajo.
nemir se razteza skozi večnost.
biti
je strup,
je kislina,
je sla,
ne umirja,
muči me,
razjeda,
žge,
opominja.
poti se izgubljajo,
končujejo,
veter v drevesih je onemel
in moja mala tiha duša
ne more več šepetati pesmi.
samo spal bi,
od groze razžrt,
tam, kjer me ni.
pokrij me
(kdo? ne vem),
samo toplo naj mi bo.
umiri moj strah,
moj težki strah
(prosim),
usmili se me,
skrij me,
izpoj moje stihe,
in nikdar več me ne prebudi v življenje.
predvsem ne s poljubom.
ne ločijo naju gore,
ne ločijo naju morja,
samo zvezde so preblizu.
© Aleks 2007
Črni slavec igra na prazne dupline lobanje,
tam, kjer se je zlomila moja poslednja skrivnost.
Na kaj je mislil moj zadnji pogled,
ki je zaplesal v pološčeni gladini morja,
na Njegovo naročje ali na dolgi pohod v temo?
Črni trni klijejo iz molčečih ust angela,
tam, kjer je nebo pokleknilo pred čustvi človeka.
Katera beseda se je zganila v moji zadnji tišini,
ko so nemirne dlani, ki so spoznale samoto,
z nepredirno kopreno zastrle moja obzorja?
Črni konjenik z ledenim dihom bdi nad menoj,
tam, kjer je življenje umrlo pred mano.
Koga sem sanjal v svojem zadnjem objemu,
ko sem padal v mehka krila pozabe,
da se ne bi še enkrat dotaknil dna?
Nisem se bal črnega glasnika smrti,
slutil sem, da je bel,
bel za obsojenega na smrt brez zločina,
bel in nedolžen kot čipke na mojih vekah
na najbolj turobno jutro prekletih.
Zdaj vem, kaj sem opeval v smrtno zoro sanj,
močan in krhek obenem,
v trenutku, ki mi je dal in vzel vso bolest,
temo in svetlobo in jok in smeh in strah in pogum,
sem pel o ljubezni… samo o ljubezni.
Luna je mrtva in sonce ne bo več vzšlo iz valov.
© Aleks 2007
ljubil ga je,
kot lahko ljubi le angel,
vse zvezdne noči,
tudi tedaj,
ko ni bilo nikogar,
ko je trepetal
v naročju samote.
ljubiš me,
je rekel moški,
a ne daš mi srca,
zakaj mi ne daš srca?
stopi iz teme,
daj mi srce,
če me ljubiš.
a kadar angel
podari srce,
izgubi krila,
postane človek.
moški ga je vzel
(bilo je zabavno)
in ga na koncu raztrganega odvrgel,
kakor zavržeš stare cunje,
ko jih ne maraš več.
pljuval je vanj
in ga ubijal,
počasi in s slastjo,
ker je mislil,
da angeli ne odidejo,
ker ni razumel,
da lahko
umre samo duša.
res, ni bil križan,
a je trpel,
dal je svoje življenje
moškemu, ki ga je ljubil.
tisto angelsko telo
zdaj berači za ljubezen,
opoteka se
od naročja do naročja,
od samote do samote,
od pekla do pekla,
in išče, česar ni moč najti,
napoj pozabe,
pozabljeno tišino,
tiho smrt.
vzemi ga še enkrat,
pljuni še enkrat vanj,
še enkrat ga ubij,
samo ne šepetaj mu,
da angeli
ne morejo ljubiti.
© Aleks 2007
nekdo je.
vedno.
v tvojih dlaneh,
samo najti ga moraš.
duša angela
se skriva
v kaplji dežja.
v tvojih očeh,
samo prepoznati ga moraš.
iz melanholije somraka
v zalivu barv
se tiho bližajo koraki.
v tvojih besedah,
samo izpisati jih moraš.
nihče ti ne more iztrgati ognja,
nihče ti ne more izpeti pesmi,
nihče ti ne more ukrasti sveta.
in če zaslišiš
odtekanje časa,
prisluhni,
kako ti bije srce.
v njem se rojeva zora.
in bližina je.
(to someone special)
© Aleks 2007
veš, kako rišem tvoje oči?
vroče in mehke
kakor žamet sipin v puščavi,
jasno nebo se boči nad njimi,
jaz sem sonce na njem
(tisto veliko, rumeno sonce).
tam, kjer skrivaš sanje,
poljubljam tvoje solze,
iz nežnosti spletam mavrico,
in ti si zaklad.
veš, kako te sanjam?
nagajivi mladenič, z rokami globoko v žepih
žvižgajoč postopaš po lunaparku,
z nabritim nasmehom,
da fantje medlijo,
sedeš za klavir in improviziraš ljubezen.
mali klovn z velikim rumenim balonom v roki
zajoka od lepote,
primeš ga za roko in ga odpelješ v hišo strahov,
z dotikom ustnic jo začaraš v hišo naslad.
veš, kako se ljubiš z menoj?
tedaj nisi plah, ne obotavljaš se,
prižgeš me z vso svojo mogočno moško močjo,
da zagorim z velikim rumenim plamenom.
kakor svetilnik na morju samote
gorim samo zate.
zvijaš se v ognju,
v žaru mojih strasti iščeš pristan,
dogorim, ko najdeš mir v meni.
in moj stenj je večen.
vidiš, vse vem o tebi.
čeprav te ni tu.
in ti vse o meni.
ker vsako noč, ko za tvojimi vekami
zazveni glasba vrtnic,
blagoglasni spev vsega, kar si,
vsega, kar pomeniš meni,
majhen rumen metulj, utrujen od iskanja,
zdrsne na tvoje rame, zadrhti
in umre z vso tvojo žalostjo v sebi.
© Aleks 2007
mesto tisočerih imen
nosi njegove črke,
a izpisuje mene.
objemam luno,
in jo lovim,
razbiti angel,
povrnjen v prah,
izgubljena lupina
na naplavinah želja.
mesto tisočerih poti
nosi njegove stopinje.
po njem potujeva skupaj.
ko se stemni,
kradoma sledim
zvokom njegovih korakov,
gibkim korakom zveri,
ki se pne nad menoj.
mesto tisočerih obrazov
nosi njegovo obličje.
z njegovim pogledom
žgem moške, ki hodijo mimo,
ustavljam njihove misli
in jih poljubljam,
ječe.
mesto tisočerih predaj,
v njem je skrita noč,
tista čarobna noč,
ena,
edina,
ko se ljubim z njim.
in naenkrat je zid.
© Aleks 2007
Če boš še enkrat iz gline gnetel moje telo,
moj Bog,
me ne oblikuj po svoji podobi,
ustvari me takšnega, kot si me nekoč.
Naj znova drhtijo zame, tista popolna telesa,
naj bodo znova moje, tiste opojne ustnice,
naj znova okusim vrtoglavo naslado moških,
najdenih in izgubljenih v ognjih mračnih predaj.
Ne obžaluj, če bom moral trpeti,
naloži mi križ
in odvrni pogled, moj Gospod,
ne trepetaj, ko bom padal pod njim.
Samo dušo mi vzemi,
mojo prekleto dušo,
ne dopusti, da bi imel še kdaj rad,
da bi še kdaj čutil ne biti jaz.
Izbriši odvečne besede,
v brezčutni samoti naj se dotaknem
le svoje bolečine,
le svoje teme.
Prosim, ne daj mi srca,
naredi me slepega, gluhega,
brez tolažečih dlani za solze drugih.
Ali mi prvo jutro z nasmehom zatisni oči.
© Aleks 2007
v mračnih pokrajinah sanj
mi sledijo oči -
neznane,
vroče in lačne,
v barvah uganke,
polne temnega poželenja -
tiste otožne oči moškega,
ki me slači brez dotika,
ki me krade brez srca.
v mračnih pokrajinah sanj
potne dlani potujejo po moji goloti,
rišejo zemljevide mojega bivanja,
tavajo po mojih odsotnih mislih,
z razbeljenimi kretnjami
ustvarjajo besednjak nemih obljub,
sežigajo me z besedami,
ki jih ni moč najti
v nobenem slovarju tega sveta.
v mračnih pokrajinah sanj
me zaznamujejo
odsevi poljubov,
kot objemi vetra drhtijo na mojem obrazu,
božajo me.
čutim življenje samo,
dokler ne ostane le želja,
biti imeti dati
vse.
ne rečem ničesar (kaj pa naj bi?),
samo ljubim,
to predrzno telo,
s soncem,
z luno,
z zvezdami,
z vsem vesoljem
mojih neskončnih noči
brez sna.
kakor prazne sence spominov, ki jih ni v meni,
gorim
na drugi strani ničesar.
solze umirajo zadnje,
ker drsijo
po mojih licih
celo tedaj,
ko so v meni ubite
poslednje kaplje dežja.
raztelešen na oltarju,
duša, pribita na križ,
v pogledu prekipeva molk.
jaz…
hočem domov…
hočem domov?
© Aleks 2007
Samo jaz vem,
kako težko odmevajo koraki
v temi brezpotij,
kjer spletajo svoje zgodbe
le ugašajoče zvezde
in kjer molčeči gozdovi
šumijo melanholijo.
Samo jaz skrivam sanje
(stkane v mesečini
za mavričnimi obzorji)
v svojih hrepenečih dlaneh,
in jih varujem
pred smrtonosnim ugrizom obupa,
kadar poraz doseže dno.
Samo jaz poznam
bolečino objema
v naročju ognjev
lažnih ljubezni,
ki so le prebeg
iz samote sebe
v samoto drugih.
Samo jaz slutim mir
neke druge Itake,
kjer je glasba morje
in kjer je morje glasba,
uglašena z bitjem srca.
Kjer obstaja bližina tudi tedaj,
ko nikogar ni.
© Aleks 2007
riječi se malo pomalo brišu kako ih čitaš.
plivajući na lukovima mržnje,
izgubljen u dugim kišama mojih postojanja,
zaboravljaš me.
sjećanje na pjesme,
koje se bude nad napuštenim gradovima
u magli snova.
sjećanje na sjene,
okružene poljupcima samoće
u krevetu tamnih zagrljaja ljubavi.
i možda, možda ću jednog dana,
šetajući stubištima boli
i očajnički tražeći šutnju,
stvarno znati kako nije biti ti.
© Aleks 2007
ko me je strah življenja,
kje je zavetje sanj?
v tvojem objemu molčim.
svoj pogled skrivam
pod mračni pajčolan težkih vek.
hočem, da se tvoj smeh skozi noč
lesketa do zore.
vsak dan je bolj črn in z vsakim dnem me je manj.
ne morem ti dati svoje teme.
pretemna je.
ne morem ti dati svoje bolečine.
preveč boli.
ne morem ti dati svoje groze.
preveč se bojim.
ne morem te prijeti za roko,
da ne bi vztrepetala,
z menoj,
zame.
ne morem ubiti pesmi v tvojih poljubih.
v naročju nemih iskanj
sem samo privid,
hiša iz kart, zgrajena na pesku,
moram se potopiti vase,
v nič,
kjer so misli
le drobni črni metulji
v votlini brez izhoda.
sam sem.
čisto sam.
sam s svojim divje razbijajočim srcem.
vse je tako kot zmeraj.
samo bližina naju razdvaja.
(umri me nocoj.)
© Aleks 2007
Danes vse zveni črno.
Drobne otožne krizanteme v meni opojno cvetijo.
Besede, ki jih ni, pišejo tišino.
Moje oči nimajo oken.
V dežne kaplje skrivam vesolja samote.
Zvezde ponoči ugašajo molče.
Teci, mali, teci, da te ne ujame tema…
© Aleks 2006
Svet je radoživ vrtiljak,
že od nekdaj
brbota,
čeblja,
žlobudra,
čenča,
klepeta,
brblja,
kramlja,
se hahlja.
Drobna senca berača
v plaščku iz hermelina
se opoteka v tišini
med zaprtimi vrati
pohabljenih duš.
V črno-belem blodnjaku
se igra čisto sam
slepe miši
in skrivalnice
z ogledali brez odboja.
Prosi.
Ječi.
Moleduje.
Roti.
Daj mi besedo.
Eno samo besedo.
Tisto besedo.
Edino besedo.
Najlepšo besedo.
Čarobno besedo.
Črna mačka
porogljivo bolšči
krohot nabrušenih nožev
biča obraz rezko kot zlati dež.
Dam ti besedo.
Mrzlo besedo.
Strupeno besedo.
Kačjo besedo.
Besedo za bedo.
Besedo za smrt.
Smej svoje solze,
poj svojo bol,
dokler ti ne zmanjka srca.
Samo ne stiskaj se k meni, fantič,
nikar ne sprašuj,
zakaj ti je tesno,
zakaj ti je hladno,
zakaj se je nocoj
tako hitro stemnilo.
Zmaji umirajo sami.
Svet je razposajen lunapark,
brbota,
čeblja,
žlobudra,
čenča,
klepeta,
brblja,
kramlja,
in se hahlja,
skozi večnost.
© Aleks 2006
Nekega davnega dne,
ko bom na drugi strani življenja
miren in tih negibno objemal samoto,
bo moj odsev v tvojem pogledu zbledel.
Podobe mojega smeha
se ne bodo več poigravale s teboj.
S tvojih dlani bo izbrisan okus
dolgih potovanj po mojem telesu.
Tvojih ustnic ne bodo več žgali
vihravi ognji mojih strasti.
Ne boš več znal izgovoriti
nekdaj tako ljubega imena.
Morda te bodo tisto noč
kakor sence izgubljenih sanj
obiskale moje besede,
burne, razvnete, polne želja,
in hkrati sladke, nedolžne, ganljive,
ki sem jih šepetal, ves zardel,
ko si me ljubil.
Morda se bo za trenutek
nekje globoko v tebi
zganil objem pozabljenega fanta,
ki si mu neke slane noči
s svojim poljubom,
s svojim prvim plahim poljubom,
vdihnil življenje.
Morda se boš takrat
sam pri sebi nasmehnil,
zabrisano, komaj opazno,
s sledjo otožnosti v jantarnih očeh,
ko boš zrl v dogorevanje sveč
nad neznanim mestom
nekje daleč, daleč proč.
© Aleks 2006
Nocoj zrem v zrcalu svoj resnični odraz.
V njem se zvija moja temačna podoba.
Iz črne sence prihaja z nasmehom
(seveda zbuja zaupanje),
a je preklet,
preklet je za zmeraj,
ta moj aleks v ogledalu.
Sočne rdeče ustnice na njegovem bledem obrazu
so zastrupljeni sadeži hudobne čarovnice.
Pomorijo vse,
ki ugriznejo vanje.
Smrtonosni neznanec,
ti, ki ne znaš imeti rad,
ki se skrivaš za svoje telo,
vroče in postavno,
zapeljivo in strastno,
ali si upaš do konca dati
sebe?
svojo ljubezen?
svoje srce?
Vse, ki jih ljubiš, pribijaš na križ,
na svoj križ bolečine,
zbit iz tvojih lastnih peklov,
izrezljan s tvojimi krvavimi rokami
morilca duš.
Rad bi ga objel,
rad bi ga vzel v naročje,
rad bi ga ljubkoval,
rad bi ga naučil vsega,
kar potrebuje za življenje.
A se mi izmika,
beži,
sovraži -
sebe,
samo sebe,
vedno samo sebe,
prekletega -
ta moj aleks v ogledalu.
Tistega usodnega dne se popkovina
ni ovila okrog njegovega vratu.
Ni ga zadrgnila.
Kljub silni želji po smrti.
Zato to noč nazdravi z menoj,
pij iz presladke čaše opojnost,
ki ti jo darujem z vso svojo naslado
(saj se ne bojiš trobelike, kajne?),
moj otožni tujec,
moj mračni tujec,
moj temni aleks v ogledalu.
© Aleks 2006
Tvoj pogled v barvah zaspanega morja
(mehek kot žamet in trpek kakor prvo vino)
osramočeno prosi poljubov.
Divje krike solza
v strahu skrivaš
za spevi slapov v daljavi.
Most iz mavrice povezuje samo dve daljni obali,
ne pa tudi dveh duš.
Vez med njima se trga,
lomi,
izginja,
razblinja,
v nič.
Boli, a ne morem ostati
(oči iz jekla, ki niso poznale ljubezni,
nemirno lovijo usodo zmeraj daleč na robu obzorja).
Moje srce je manjše od srca netopirja,
tvoje mogočno kot reka in gore
in skrito indijansko pokopališče,
kjer ponoči zame opevaš stare legende.
In vendar nisi dovolj močan,
da bi me zadržal v njem.
Z razpokanih ustnic
oblački žalosti padajo v mrak.
Črne so črke besed.
Bridkost ne izbriše izdaje
in usmiljenje ne bolečine.
Ker se poslavljam,
ker odhajam,
ker te zapuščam,
zavit v droban pršec slanih brzic.
Tvoj nasmeh
mi ne pomeni ničesar.
Nikdar več ne boš odkrival
mojega poželenja
v svojih žejnih, osamelih dlaneh.
Le vonj mojih sanj
lebdi na tvoji verandi,
kadar zapreš oči.
Dlje kakor večnost si iskal odsev moje podobe
na vseh obrazih po svojih mračnih poteh.
Ni ga bilo.
Pa si se počasi odpravil še ti.
Morda si verjel,
da se bom smejal v sonce,
s peklenskim odbleskom v očeh,
ko si bežal v smrt.
A sem poraženo tulil v temo
in si razklal srce
(s krivdo, ki ni bila moja),
tisto prekleto noč v samici na dnu moje duše,
ko sem te izgubil za vedno...
© Aleks 2006
Moj kralj,
obdan s strašnim šepetom zmagovalca,
s srcem tigra se vračaš,
med škrlatnimi prapori vzravnano jezdiš svojega konja,
z napetimi stegni objemaš mogočno telo živali.
Bojevnik in konj sta eno.
Vitki cvetovi tvojih haremov,
zrasli v opojni vonj mladih devic,
se odpirajo v prvem pričakovanju.
Okopani v čistem mleku levinje
se vzpenjajo v nedolžni ljubezni,
ki je ne najdeš na vročih tleh koride.
Vate je vžgana neustavljiva ljubezen ognja,
ljubezen drznih junakov pred Trojo,
ljubezen bikoborcev in pesnikov,
ljubezen ponosnih teles in molčečih poljubov,
ljubezen, ki se rodi med zmajem in tigrom
ponoči, ko pravičnost spi.
Bele roke polagajo
bele sadove
pred tvoje prašne sandale,
a tvoj urni korak jih ne sliši.
Puščavski vihar je hitrejši
od pisanih kril ciganke.
Temna zvezda
te vodi
naravnost pred moje obličje.
V najvišjem stolpu Alhambre
čakam tvoje pohlepne oči,
skrit pred razpeli sodnikov.
Črna noč pleše flamenko,
koketira z gibi opalov z obal zlatih rek.
Kot serenada v večernem somraku
z nežnostjo virtuoza počasi zaigraš name,
dokler ne utoneva v penečem vrtincu nesmrtnosti.
Jutro prinese mir.
Ko luna zapre oči,
zamre plimovanje smehljajev.
Mehke rdeče ustnice
dozorijo v kamniti dih
in neobrane umrejo
na tleh med solzami.
© Aleks 2006
Topel poletni dežek nežno škreblja na streho.
z nemočnim pogledom
spreminjam živosrebrne kaplje
v težko kačo sivega niča,
ki polzi v mojo notranjost.
toča drobnih svinčenk
v barbarskem plesu prebija moje okope.
Tiha molitev klavirja negibno obvisi nad kaminom.
ubijam samega sebe.
neusmiljeno tolčem
po zastrupljenih tipkah duše.
sozvočje disharmonije.
razglašenost moje biti.
vulkanski izbruhi nerazvozlanih bolečin.
Samota poletne noči me zaspano ovija v vonj slanega morja.
zaprem se v školjko.
ni sanj.
prazne misli se lovijo skozi temo
kot radioaktivne kresnice.
kot britev rezko režejo v moje luskine.
ranjeni zmaji tulijo v polno luno opolnoči.
Na drugi strani zrcala klečim pred teboj, ki te ljubim.
rotim te, razbij moj oklep.
ne daj mi, da poniknem vase.
ne pusti, da me moja trpka otožnost
z bridko slastjo izjoka
v ničvredni biser norosti,
med grenke meglice melanholije.
© Aleks 2006
kadar sem srečen,
ne znam pisati pesmi.
takrat rišem.
z rdečo barvico sonce na strop
in spodaj oranžne zvezde.
tvoje sladke poglede
izrisujem s slastjo
(kajti tvoje oči dišijo po medu)
na hladilnik,
na omaro,
na televizor.
z drobnimi pegicami,
ki se hudomušno lesketajo,
me spremljajo,
kamorkoli odplešem.
na okna lepim tvoje smehljaje.
na tla naslikam zlate ribice
in čarobne pikapolonice
(take, ki ti izpolnijo želje:
da jih lahko ujameš,
kadarkoli hočeš,
si kaj zaželiš,
in jih izpustiš
v svobodo).
odtise tvojih dlani
ulivam
v majhne bronaste kipce.
(tvoje dotike nosim s seboj,
kamorkoli grem.)
obrisom tvojih stopal
sledim z drhtečimi prsti,
počasi… nežno…
da mi ne zbežiš.
le tvoje poljube,
zaljubljene,
mehke,
igrive,
strastne,
grobe,
pohlepne,
v mojih laseh,
na mojem obrazu,
na mojih ustnicah,
na mojem vratu,
na moji goli koži
prekrijem
z nevidnim črnilom,
da trepetajo
kakor vroč zrak pred poletno nevihto
samo zame.
© Aleks 2006
Utrujen na smrt
zatemnim svoj pogled.
Praznina za mojimi vekami.
Preplašen na smrt
otrok v meni ugaša brez solz.
Noč je gluhonema.
Žalosten na smrt
z dlanmi poljubim zid.
Obrne se proč.
Obupan na smrt
se stisnem v kot.
Ne vzame me v naročje.
Zavržen na smrt
zdrsnem v bleščeča slepila niča.
Kristalne krogle mojih peklov se zaprejo kot past.
Za vso dolgo večnost.
© Aleks 2006
