izpovedi: pesmi in zgodbe

ta veseli dan, ali...

2012-02-03T23:59:00.001+01:00

pri britju se urežem, utrujen od prekrokane noči.
pod črne podočnjake si iz kapljic krvi izrišem
rdeče ustnice bolečine nasmejanega klovna.
kakor v cirkusu grenko se zarežim
ranjencu v ogledalu.

čez dan se pretvarjam, da je vse v redu, četudi ni
(v tem se mojstrim skoraj od prve sekunde).
Gospa mi sporoča, kaj si želi,
drugega nič...
se že na smrt krohotam.

zvečer izginjam v smaragdni pogled neznanega moškega.
nenadoma vsenaokrog
The Ramones, What a Wonderful World.
ah, ti prekrasni moj svet...
skoraj slabo mi postane, tako me zvije od smeha.

v darkroomu pa je temno
(tu se samo rahlo nasmehnem),
nekako tako kakor v meni.
na vročih valovih užitka zapiram oči.
bežim, in nočem vedeti, kdo.

na poti k novemu jutru,
nimam pojma, zakaj
(najbrž zaradi tistih Ramonesov),
se navsezadnje spustim navzdol
po belih progah spominov.

nekdo je nekoč dejal,
tebe ni moč pozabiti.
to me tako nasmeji, da me oblijejo solze,
poslednji izliv smejočih draguljev
v nizu šegavih štiriindvajsetih ur.

bil je zares
hecen dan,
smešen za umret,
tako noro zabaven,
ta dan za crknit od smeha.

© Aleks 2012

ljubavna pjesma za dušu s drugod kraja života

2012-01-15T23:11:00.009+01:00

(obnovoletna pesem)

ne
ničesar ti ne jemljem nocoj
ne dotikam se
ne telesa ne duše
niti srca
z vrhovi prstov narahlo drsim
božam
samo zid
razpraskan s spomini...
... na mene?
... na tebe?
... na čas
ki je bil
je
~~ne bo~~ nebo---
prgišče ukradenih nebes

no
i am not crying tonight
there's only ice in my eyes
sparkling
blurring my vision
a heartbeat before i stumble
high and drunk and despised and full of regrets
upon a random man
not out of lust but out of despair
longing
not for a nameless cock
but for a soothing hand
telling me that i'm worth...
... staying
... breathing
... being alive
that i... want to laugh...
... want to dance in the sun
once more

ne
noćas ne ostavljam trag
ovu noć samo snevam
sjenama sjećanja
ljubavnu pjesmu za dušu s drugog kraja života
kao da jašem
na dugi tuge i bola
voleo bih da znam
da li blizina
stvarno postoji u svjetu izvan mojih ledenih ruku
kojima grlim sebe
poslije
jer u čežnjama
na koljenima bludnih poljupca
odjekuju muzike
žutih cvjetova mora

© Aleks 2012

drevo in spomin

2011-12-11T00:00:00.449+01:00

zanj,

ki je njegova bolečina (p)ostala moja.

ker ljubezen je.

so jutra, ki se ne prebudijo,
so dnevi, ki ostanejo noči,
ko v grozi besede onemijo,
ko misel izgubljeno zaječi.
razbito upanje leži na tleh
kakor umrli angel, strtih kril,
nad njim razlega grenki se posmeh
spoznanj, da čas svetlobe je minil.
obup zagrize kakor kislina
v roke, ki več zavest jih ne kroti,
splašene kot starec brez spomina

drhtijo, ker ne najdejo poti.

.....včasih se ne stemni, ko pade noč,

.....ob duši, ki nje stisk blaži nemoč.

vse je drugače, ker ostal je sam,
nasedli brodolomec brez moči,
prazen pogled, usmerjen kdove kam,
boji se srečati druge oči.
v črno nebo brez zvezd odet je svet,
in kot pošast steguje kremplje mrak,
med trnje ščip ugasli je ujet,
zastane soncu slepemu korak.
zdaj eden je zgolj polovica dveh,
ter ena le, namesto dveh sledi,
v naenkrat praznih, odvečnih dlaneh
zadnji dotik ljubeči še lebdi.
.....in sladki spomini se zbudijo,
.....ni sram solza, da se zableščijo.

v zrcalu tujec lastni je obraz
svetli blišč pisanega življenja
maska nasmeha spreminja v poraz
izza gostih trepalnic trpljenja.
ne ve, kako prebije se čez dan,
(ne)znancev prijazna skrb ga bega,
raje kot govori, molči. razklan
po nepoznanih telesih sega.
naročja niso topla, vendar so.
vedno še kje je kdo, ki si želi,
da za trenutek vsaj ga poneso
užitki onkraj vsega, kar boli.
.....kot on, ki je iz raja bil izgnan,
.....ve, kje je dom, kje varen je pristan.

žgoča razvnetost udov opija,
nepotešljiva sla se razžari,
požrešno se strast ob strast privija,
ko izpolnitev išče vroča kri.
za hip poljub izbriše bridkosti,
odpro se vrata v globine naslad,
med belimi vrtinci sladkosti
v valovih sladostrastja ni pregrad.
če bi izginil v njih, se raztopil
lahko, pozabil... bi. ko zamiži,
se kdaj mu zdi, da se je umiril,
a to je le privid, in spet beži.
.....zgubljeni mož, ki je spoznal pekel,
.....kje bi izčrpan si spočiti smel?

vsak odhod zaklene vrata ječe,
pobeg je ogrinjalo iz laži,
leteča preproga, iz zvijače
stkana, mehka, a teme ne blaži.
daritev postaja pantomima,
niz brezčutnih, mehaničnih dejanj,
v odziv nasmehom le še prikima,
srečanj, ko govori, je zmeraj manj.
tesnobno se spopada sam s seboj,
da skril bi bol, s samoto se obda,
kjer v tihi osami išče spokoj.
kot samorastnik bi obstal. morda.
.....v zavetju, kjer v temačnih dneh drevo
..... boža težko, utrujeno glavo.

na pesku časa črni podobi,
glej, eno telo in ena senca…
sam je, v negibni sivi mrakobi,
jetnik noči, ki pada brez konca.
polagoma spreminja se v zmrzal,
s trdim oklepom srce obdaja,
med ostrimi robovi ogledal,
na pragu neobstoja, postaja.
bojazen pred zbližanjem prikriva,
strah, da bi dal del sebe, ga hromi,
kot v snu otrok z nasmehom počiva
le v glasbi vej, ki veter v njih šumi.
.....ogrnjeno v mehkobo jeseni
.....mir nosi mu listje v čas ledeni.

sredi kamnite puščave čudež
na vročih solznih kapljah je pognal,
stisk duše, njegov zdravilni sadež,
z močjo življenja zimo je pregnal.
z njim deli srečo, radost, veselje,
obraz brez senc svetlo odseva v njem,
smeh sončnih poljubov je obilje,
zvezde v očeh najlepši so objem.
in ko iskanja razžalostijo,
kakor dež iznad izsušenih strug
tolaži, ko vsi ga zapustijo,
boža, ko ne poboža nihče drug.
.....ljubezen tiho… najtišje cveti,
.....na veji, ki zanj vekomaj brsti.

včasih se ne stemni, ko pade noč,
in sladki spomini se zbudijo.
ob duši, ki nje stisk blaži nemoč,
ni sram solza, da se zableščijo.
kot on, ki je iz raja bil izgnan,
zgubljeni mož, ki je spoznal pekel,
ve, kje je dom, kje varen je pristan,
kje bi izčrpan si spočiti smel.
v zavetju, kjer v temačnih dneh drevo,
ogrnjeno v mehkobo jeseni,
boža težko, utrujeno glavo,
mir nosi mu listje v čas ledeni.
.....ljubezen tiho... najtišje cveti,
.....na veji, ki zanj vekomaj brsti.

© Aleks 2011

skomig

2011-11-30T07:59:00.002+01:00

lep moški,
gospod,
zlatolasi angel z gubicami okoli oči,
ne toliko zaradi let,
bolj od življenja,
s pogledom, v katerega padem, ko se ozre proti meni,
sladek in gost javorov sirup, topel medvedji objem.
za eno noč dotik mojih prstov očara njegov nasmeh
polnih in čutnih ustnic, beneško rdečih, ustvarjenih
za dolga srečevanja poljubov,
za kanec otožnih,
z okusom zadnjih češenj ob koncu poletja.
moj jezik oblizne njegovega
z zublji gorečega v ognju pekla.
zaplavam vanj.

lepo je drseti z njim v pozabo.
ne vem, zakaj,
toda z mano se ljubi.
tako nežno, tako pazljivo, tako predano,
kot bi bil zelo krhek in zelo dragocen
(in jaz za trenutek pozabim, da nisem).
kakor bi prvikrat zavrtel poželenje s strastjo,
zakoplje glavo v moj vrat,
zadihano zdrsne z roko pod pas,
zaječi, prosi,
potrebuje me povsem v sebi, globoko, globlje, najgloblje,
zlijem se z njim,
zajokam vanj,
v njegovem telesu zapolnim
svojo praznino.

potem si še malo pustim ostati ne sam.
v baru plačuje drago pijačo
za prgišče mojih cenenih trenutkov.
zunaj kadiva.
pijan od teme, ki se boči nad mano, od samote, od bolečine,
se gugam na zadnjem krajcu lune
in nizam besede kakor za pesem.
ne spominjam se zanj, a
všeč so mu oblike solz, ki jih puščajo za seboj
sledovi mojih spominov.
vpraša me, kaj počnem,
in rahlo zardi,
ko mi pove, da prihaja iz vojaške družine.
moje misli skomignejo -
tudi civili ubijamo
.
.
.
duše.

© Aleks 2011

bi...

2011-11-14T04:35:00.003+01:00

sezidal bi zid
kroginkrog sebe
vse do neba
za njim bi v srčiki svojih samot
počasi ubijal dušo

vse bi izrezal iz sebe
temo (in svetlobo)
osamljenost (in bližino)
strah (in pogum)
obup (in upanje)

in nazadnje
izpraznjen kakor oblak po dežju
prepustil telo ostrim kljunom
in skrivenčenim krempljem
mrhovinarjev

nekega dne bi nek moški naletel na ta zid
zid ki bi segal vse do neba
in ga podrl
za njim bi odkril
kupček snežno belih kosti

na katere bi veter
z mehkobo minulih sanj igral pesmi
in bi bile nad njimi
vse zvezde nebesnega svoda
cvetovi besed

mogoče bi jih zavrgel
ker mu ne bi dale ničesar
ali pa bi se mu zazdelo
da je našel zaklad
v nežni toplini pesnika

tedaj bi
prevzet od lepote sveta v kapljici jutranje rose
molče božal spomin
na ljubezen mojih dotikov
in me poljubil

© Aleks 2011

zate

2011-10-24T00:00:00.000+02:00

kriv sem
kakor da nisem
videl samote
v paru izgubljenih oči
tavajočih
med dolgimi nočnimi izpraševanji
samega sebe
polnimi samoobtožb
zaključenih
v samoobsodbah

kriv sem
kakor da nisem
slišal žalosti
v otožnih akordih
zaigranih na dnu prihajajoče jeseni
v dežnih kapljah izpisanih
in zamolčanih besed
v korakih tišine božajočih spominov
med napisi
na zidovih svetišč iz minulih dni

kriv sem
kakor da nisem
govoril ljubezni
čeprav sem hotel da bi moje pesmi
izsanjale tvoje sanje
bil sem poljubi z okusom pekoče ostrine nezaceljenih ran
sledovi mojih dotikov so brazgotine
kot bi na razkritja srca namesto bližine polagal
razžarjene dlani

kriv sem

na mojih rokah je kri
najlepše duše

kriv sem

oprosti
rad te imam

© Aleks 2011

pijani dež

2011-09-28T23:47:00.027+02:00

vodomet
iz drobcev stekla
nebo je posuto z nočmi

disharmonija svetlobe

v vojni sebe proti sebi
v svinčenem celofanu
prestopam bregove sanj

krvavih rok

padam
z dotiki
poplavljam

luna pleše tango na mojem obrazu

nasmešek ustnic
ni odvisen
od duše

© Aleks 2011

aidan

2011-09-01T05:27:00.014+02:00

v tej pesmi si tako lep
angel mojih spominov
svetlih oči in drobnih kodrastih las
zaljubljen
v fanta z dušo iz sanj
in telesom kot poezija
verjel si mu
in mu sledil
v rusko ruleto na konici rezila
krogle so bili moški
bilo te je sram tega kar si
zato si se včasih (kakor on)
brezbrižno vdal
drugim nepotešenim rokam
a slovo se zgodi tudi angelom
moj aidan
ostal si sam
s pogledom izgnanca
prekrit z mehkobo smrti
na zapuščenem obrazu
je bil tudi v mojih očeh strah
tisto edino noč
ko si zaživel zame
hecen si
si mi dejal
tudi z besedami se poljubljaš
in razumeš tišino
z nasmehom
si me blago gladil po laseh
da za hip nisem bil
tujec
zjutraj sem šel naprej po svojih poteh
vse ljudi razočaram
mnogo preveč
da bi še kdaj
komu smel pustiti do sebe
ne boš vedel
če bom še kdaj prišel
moj aidan z drugega sveta
v mojem spominu še lepši
kakor v pesmi

© Aleks 2011

samo

2011-08-08T03:29:00.001+02:00

ne, nisem sam.
niti osamljen.
samo pogrešam te.

toliko dobrih misli imam zate.
slišiš jih.
v govorici tišine, ko se svet neha vrteti in si sam s seboj.

toliko drobnih nasmehov.
vidiš jih.
v zelenih vejah drevesa. v božajočih valovih morja. v toplem poletnem dežju na obrazu.

toliko solz.
ponoči se prebudijo v očeh brez sna.
neslišne. nevidne. vroče kot dno pekla.

včasih kakšno senco skrbi,
a vem, da ljudi odžene sreča,
ne bolečina.

celo noči je moč preživeti.
še vedno znam zapeljati telo moškega
za tisti omamni nič ponarejene bližine.

le v temi me zebe.
vendar nisem sam. niti osamljen.
samo pogrešam te.

© Aleks 2011

cher rimbe bien gentil

2011-07-19T18:03:00.000+02:00

mojemu Rimbaudu
Charlestown/Charleville-Mézières, Quai Arthur Rimbaud, letos

E blanc
cher Rimbe bien gentil,
naj bom ob tebi, ko boš bežal iz domačega mesta;
kakor dva romarja, ki slavita življenje,
bova prevandrala tvoje Ardene,
spala skrivaj brez oblačil na skednjih in skozi potepe
radovednih dotikov odkrivala,
kaj sta lahko dva moška drug drugemu,
ne da bi se ranila.
Vzljubil bom tvojo postavo,
drobno, vendar možato,
začinjeno z rahlo trpkim vonjem popolne svobode,
ki ne pozna ne kompromisov niti kesanja.
Morda bom kasneje v Parizu branil komuno
in padel pod streli ob steni pokopališča,
da boš lahko ti, na poti nazaj,
v speve prelil žalostinko za umrlim.

U vert
cher Rimbe bien gentil,
naj ti sledim, ko boš razmikal meje poezije;
magični demiurg pesništva,
izumitelj vesoljstev, pustolovec zvokov in barv,
rad bi letel na tvoji raketi, ko boš odkrival,
kje se končajo besede in se pričnejo
fantastična potovanja jezika.
Morda me boš kdaj v osami somraka
spustil pod svoj jedki oklep,
skril svoje bodice
in pred menoj razgrnil pokrajine najglobljih strasti.
Ker tudi pesnik včasih išče bližino.
Pil bom sokove iz tvojih skrivnih izvirov,
dokler me vsega ne omamiš
s svojo sladko grenkobo, v zelenem,
kakor absint.

I rouge
cher Rimbe bien gentil,
prosim, počakaj name v Rochu in bodi moj;
prebiral bom verze s tvojih ustnic in jih častil,
ovijajoč jih v temne poljube,
lačne tolažbe,
razžrte od soli solza,
trde, surove, ostre ugrize,
kot da bi z njimi lahko pregrizel
vratove vrat.
Ponudil ti bom
svoje golo telo, željno pozabe v telesu drugega moškega,
in si vzel
tvoje golo telo, željno pozabe v telesu drugega moškega,
grobo, brez nežnosti, rezko,
dokler ne bo ves minuli vek v tebi in v meni izbrisan
z zemljevida srca.

O bleu
cher Rimbe bien gentil,
vzemi me s sabo na pot v Harar;
ne bojim se ne svoje ne tvoje samote,
znam leči s fanti,
pijan od obupa,
kadar veter umolkne
in ptice v grlu zaustavijo glas
in ni zame nikogar več
niti v nebesih niti na zemlji.
Vendar bi se rad ljubil s teboj,
moj angel,
zaplesti se hočem v neba tvojih modrih oči,
potreben sem tvoje biti,
tako nežne in tako močne,
ker samo ti veš, kako je mogoče živeti,
če si s tišino obsojen na smrt.

A noir
cher Rimbe bien gentil,
želim se vrniti s teboj v Marseille;
tam bom samo zate.
Postal bom vino in kruh
v belih dlaneh tvoje duše,
božal bom tvoje mehke lase,
dišeče po vročem puščavskem pesku,
ki odmerja tvoj čas.
Poslušal bom tvoje poslednje stihe,
ki bodo še zadnjič vzbrsteli
sredi tvojega razpokanega sveta,
odganjal strahove in se spreminjal
v tvoj mirni pristan vsako noč.
Morda v mojem naročju ne boš nikoli umrl,
ampak le zdrsnil za morje,
v večnost.

cher Rimbe bien gentil,
naj grem s teboj, kadarkoli odideš,
naj odidem s teboj, kamorkoli že greš,

samo nauči me
molka

© Aleks 2011

one thousand and one nights

2011-06-16T00:00:00.119+02:00

one thousand and one twinkling stars
intertwinement of grief and hope
twins in my heart

ptici v duši. moji. > > > > >

© Aleks 2011

ponos / pride

2011-06-14T20:02:00.005+02:00

homofobičnim napadom na rob / against homophobia

nobena zapoved ne pravi,
ne ljubi

in vendar

vame letijo kamni,
ker imam rad.

there's no commandment saying
you shall not love

but yet

stones are thrown at me
because i love

don kihot

2011-06-01T23:07:00.002+02:00

ker je samo tako prav

čas viteštva je minil.
vendar nikoli ne veš.
pride trenutek, ko moraš
zastaviti garjavo dušo psa,
reči ne zasmehovanju
in se postaviti v bran moškega,
ki ga poznaš le iz besed,
ker je drag v nekem drugem, svetem spominu.
čeprav ti nisi tam.

čas bojevanja je minil.
vendar nikoli ne veš.
veliko strahov nosiš v sebi,
enkrat so mlini na veter in drugič spet
mlinski kamni okoli vratu.
zmagati kdaj pomeni samo
vztrajati na izbrani poti.
verjeti v srce v duši ptice.
v govorico srca.

čas ljubezni je minil.
vendar nikoli ne veš.
če pozabiš, kako je ljubiti,
pozabiš, kaj pomeni živeti,
in kadar pokoplješ sanje,
se jezik spominja le vonja pomrzle krvi
z okusom krizantem v jeseni.
tudi v obroču samote moraš slediti korakom v sebi.
imeti rad.

čas upanja je minil.
vendar nikoli ne veš.
morda jutri ne boš več tujec.
morda jutri ne boš več ujetnik besov noči.
morda bodo jutri vrata dobila krila in odletela.
samogovori bodo sprhneli kot oblačila nesmiselnih ritualov,
ko boš za njimi odkril melodijo,
zaigrano na cvetove sonca
čez temino neba.

© Aleks 2011

igra dečkov

2011-05-20T05:49:00.010+02:00

ti imaš najlepšo dušo, reče Deček in uperi v drugega svoj svetli pogled.
tvoja duša je pa gobava, reče Drugi Deček in ga s prezirom premeri od nog do glave.

vsak od njiju verjame v svoje besede.

Deček najprej pomisli, da je tisto, kar govori Drugi Deček, samo groba šala,
kakor boleč zadetek z žogo v igri med dvema ognjema.
zato se zasmeji.

tako zvonko se smeješ, pripomni Drugi Deček,
ker v tvoji duši rastejo zvončki, ki svarijo ljudi pred nečistim.

mislim, da me ne vidiš prav, odvrne Deček in skrije prizadetost za zaprte oči.
čas celi rane in ko bom velik, bom kakor drugi... skoraj kot ti.

ti nimaš pojma, odkima Drugi Deček.
nobena gobavost ni ozdravljiva, tista v duši še celo ne.

ni mi mar, Deček odmahne z roko.
vseeno bom tvoj prijatelj do konca sveta.

kako si neumen, ga zavrne Drugi Deček.
nikoli ne bom potreboval tebe.
kaj naj vendar počnem z gobavo dušo?
glej, koliko prijateljev imam... nikoli ne bom tako sam, slišiš, nikoli...

zveniš, kot da si ne verjameš povsem, tiho pripomni Deček.

Drugi Deček pljune predenj, debelo in mastno, kot pljuvajo dečki.

Deček obrne svoj pogled v tla.
ne upa si več pogledati Drugega Dečka, tistega z najlepšo dušo, v oči.
rad bi ga vprašal, zakaj, veliko zakajev, a se boji.
nenadoma vse od Drugega Dečka boli.

mogoče pa boš, skoraj neslišno zašepeta predse.

bedak, se zareži Drugi Deček.
kužen si, izcedi skozi zobe, in pribije,
tvojo dušo bi bilo treba ubiti.

morda bo umrla sama od sebe,
zamrmra Deček, napol prepričano, napol vprašujoče, in požira solze.
ko bi se vsaj mogel zakleniti vase... globoko, nedosegljivo...

čim prej, tem bolje, razsodi dokončno, z odločnostjo pravičnika, Drugi Deček.
tisti z najlepšo dušo.

vstane, še enkrat pljune, debelo in mastno, kot pač pljuvajo dečki.

obrne se. da bi šel.
proč.
daleč proč od Dečka z gobavo dušo.
noče se več pogovarjati z njim.
niti spominjati se ga ne želi več.
gobava duša ni del njegovega sveta.
ne more biti.

tedaj Deček, ki ostaja sam v mraku večera,
sam in prestrašen,
nenadoma vidi,
kako najlepša duša vzdigne težko, črno tišino,
zašiljeno, ostrih robov,
in jo z ledenim gnusom zaluča v njegovo dušo.
v gobavo dušo kot v steklega psa.

Deček pobere tišino in z njeno konico zareže v dlan.
kri je gosta in topla.
a ne izpere. ne utopi.
kako močna mora biti bolečina, da izpraska drugo bolečino?

kaj pa, če ima prav, ga tedaj temno prešine, če ima zares prav?
potemtakem ima prav tudi--- Deček zadrgeta--- tudi Gospa?
ali samo zdaj ne vidi vanj, vsaj ne tako kakor on, Deček, vidi njega, Drugega Dečka, tistega z najlepšo dušo, vedno globoko, v dno srca, kot skozi odprto okno, in zato ve...?

nekaj časa strmi za Drugim Dečkom, kako po široki cesti odhaja od njega,
brez besed,
žvižgajoč, kot bi postajal oddaljena, zamirajoča melodija klavirja.
ne ozre se nazaj, niti enkrat.

a ko se bo...

Deček se kakor senca zlije z nočjo in pripravi na dolgo čakanje.

© Aleks 2011

another night, another man

2011-05-14T23:51:00.003+02:00

i saw him singing
in a sleezy nightspot down below
dressed fully in black
he looked awfully handsome
so dark so young
so reckless
i couldn’t help noticing lewdness
at the end of his innocent gaze
seducing mine
mild softness in his voice
gestures so virile
but yet so tender
reduced all my senses
to one overwhelming desire
his smile was boyishly coy
inviting me to steal music from his lips
red sensual sweet
like the resurrection of the flesh
brimful of grief
pined for even the slightest touch
(however false)
i needed to drown in his deep kisses
listening to the endearments whispered
into my curly hair as a hot summer breeze
he took off my shirt
and slowly explored my arousal
with devastatingly long slender fingers
oh god so good
i undid his pants
i made him moan
i made him beg
i made him die of poetry of my lust
for an instant
forgetting
i didn't care for his name

© Aleks 2011

tisoč in ena noč

2011-04-19T04:19:00.008+02:00

ne spim
bojim se
pokrit z odejo do brade
stiskam zobe
široko odprtih oči
strmim v mrakove v sebi
drgetajoč
telo je krik

nikoli ne slišim tvojih korakov
prihajaš neslišno
kot bi ne bil resničen
a prideš vedno
prav vsako noč
rahlo pijan stopiš k meni
z noži v očeh
mali čas je za smrt
rečeš
in vzameš
grobo objestno
kakor da sploh nisem svoj
vse kar ti morem dati
v zameno ne ponudiš ničesar
celo tisti trenutek naslade
je bolečina

potem dobi igra
različne odtenke
tvoj zaničljivi nasmešek
mi žge drobovje
brce so včasih besede
in včasih tišina
zbrcan v kot pod udarci ječim
kakor bi butal z glavo ob steno
skrčen vase
skoraj neviden
boli
včasih me opazuješ
prezirljivo ukrivljenih ustnic
s studom v skomigu ramen
kako negujem vejo ki si jo zlomil
da zeleni naprej
divje
kot droben deček
ki se je pravkar izvil v življenje
in ne verjame v smrt

pogled zatrepeta
po moji voljni zasanjani koži
rob britvice
zdrsne počasi
z radovedno nežnostjo blazinic prstov
v mehki baržun barve breskove svile
zareže urno
s presenetljivo ostrino
globoke zardele poti do nikamor
cigaretni ogorek
ugasnjen na moji roki
pušča pekočo sled
kot nemi ugriz
da vstajam ranjen
slep od solza
zaznamovan
s krvjo sebe

na koncu odideš
(odideš vedno)
ne vem kdaj zapreš vrata za sabo
ali kako
a vem da jih
ker za njimi umiraš od temnega smeha
krohot groteskno odmeva
po zavitih stopnicah mojih noči
in vsako noč je
kot bi od mene odšel
prvikrat

ko se zdani
se vrneš
čez dan si ob meni
kot tiha ljubezen
z objemom
s poljubom
z dlanjo na čelu
s svojo temo
ali samo s tem da si

vse dokler znova
ne pade noč

© Aleks 2011

in ti rečeš

2011-04-09T01:57:00.021+02:00

v žaru večera
ne slutim konca

samo zatočišče
iščem

pri tebi
samo bližino

nemraz
spokoj

pozabo
vsaj za trenutek

poražen v neštetih poskusih bega
iz labirinta strahu ki nima izhoda

vklenjen v žledu obupa
prosim naj me ne najde jutri

kaj rečeš
ko se obrneš

© Aleks 2011

krejzi

2011-03-28T04:21:00.011+02:00

Home is where somebody notices when you are no longer there.
(Aleksandar Hemon)

včasih izginem,
prisežem.
narisana usta za smeh
se skrčijo v nevidno črto.
sonce v pogledu ne vzide.
moji očesi se preobrazita
v dve črni luknji.
telo zveni votlo.
kot bi bil nič.
okrog tega niča je glasba.
moški nasproti mene v neskončnost
nabija krejzi.
(pomoje je res malo nor)
znova in znova,
i'm crazy for trying,
i'm crazy for crying,
i'm crazy...
kar naprej isti refren.
nekaj bi moral ukreniti glede njega,
čim prej.
razbiti steklo,
stopiti tja čez,
ga prisiliti k molku.
namesto tega ravnodušno
gledam, kako se sedanjost spreminja v preteklost,
otopel,
pijan v nekem tujem, hladnem jeziku.
(da bi preživel, mora izgnanec zamenjati svet)
ko nihče ne opazi, da si izrezan
iz svoje počene domovine,
postaneš brezdomec.
stisnjenih zob zarežim, ko se krohotam
svoji prazni modrosti v obraz.
smej se, moj nemi sodnik brez priziva,
vsaj smej se z menoj,
zakričim na ves glas,
da odmevam
od golih sten.
ne preglasim krejzi.
luzer.
stisnem se k sebi
in šepetam naprej,
čeprav v beli temi na severu sanj
izgubljam besede
in je pod snegom življenje
samo vaja
za smrt.
nikoli ne veš, kdaj zadnjikrat
bereš človeka (Človeka?).

prosim, ugasni noč.

© Aleks 2011

nightfalls

2011-03-15T03:36:00.036+01:00

Zdaj
je drugje.

V lunaparku z ukrivljenimi zrcali
ga požirajo noči.

Veliko je moških.
Fino je s katerim od njih
prebiti kakšne pol ure.
Zamenjati svoje telo
za pol ure drugega telesa.

Za pol ure podobe bližine.

Jemlje si jih, samo zase.
Ne daje sebe.
Ne govori.
Nikoli se ne poljublja.
V krču zapira oči,
da se ne bi videl
v drugem pogledu.

Bela črtica za vsako črno temo.

Zradira solze, pohodi nežnost.
Pije.
Kadi.
Sleče majico, pleše.
Vrne stisk nepoznane dlani.

V koščkih razbitega stekla
rastejo lune.

Najlepše je, ležati zadet.
Samo ne na obali morja.

© Aleks 2011

zaigraj še enkrat, sam

2011-02-14T00:00:00.035+01:00

(Donauturm, večer s kozarcem samote, 03.02.2011)

rad bi padal dolgo
in se spominjal

pisanih svetov otroštva
spletenih
v hrapavih naročjih dreves
kjer sem skrivaj sanjal
nikdar izrečene besede
prvih sramežljivih pogledov
prvega poželenja prve ljubezni
prvega moškega
strahu in poguma
pozabljenih imen izgubljenih noči
bežnih dotikov jezikov
poljubov teles
nasladnih drgetov v osrčju strasti
plesa žarečih oči na gladini jutra
opojnosti prvikrat izrečenega ljubim te
toplega vonja dvojine
objemov s potepanj na konec sveta
moči življenja
ko v lesketu belih solza
odseva sonce zasanjanega nasmeha
nežnosti zašepetanih pesmi
ki se razblinjajo
v oddaljeno žalostinko
nikoli slišane glasbe
rumenih cvetov itake
in čisto na koncu

tebe

z dlanjo na vročičnem čelu
odpiraš
vrata tišine

© Aleks 2011

My Song (Jarrett/Garbarek)

remembra(n)ce

2011-02-02T17:57:00.007+01:00

on the bank of memories
marked with oblivion
kissing his absence

moj

2011-01-19T23:07:00.001+01:00

(vedno)

mogoče boš nekega dne moral vedeti,
da od nekoga si.

takrat
vstopi skozi moja vrata,
in pusti,
da te moj objem
skrije pred svetom,
in varuje,
tudi pred teboj.

© Aleks 2011

vezi duš

2010-12-11T00:00:00.002+01:00

(v spomin)

Prostor in čas
nimata pomena.

Ljubezen
je za vedno.

vem...

2010-09-29T00:03:00.002+02:00

(zanj, ki je za vedno del mene)

Vem,
zdrsnil si za obzorje,
ki ga ne morem doseči,
pred zapečatenimi vrati besede
obstanejo brez moči.

Zaklenjen vase
s poljubi na ustnicah duše
ubijam bolečino tišine,
ko v nočeh, v katerih ledenijo spomini,
sanjam sanje zate.

Zaljubljen
in ljubljen
si našel vse harmonije sreče
na komaj rojeni poti za dva,
kjer ne srečuješ drugih,

kjer na valovih reke pozabe,
pod belimi cvetovi češenj
gostega, medenega vonja,
v spokoju večera počiva
sanjava luna.

V zlate pramene mesečine
te zapredam z njim,
njegovi dotiki drsijo mehko
kakor poletni dež
po vročem, golem telesu,

njegove dlani so polne blagega poželenja,
ko boža tvoje lase,
na robu zaprtih vek
podobo tvoje sence
ljubim z njegovo...

Iz teme sanj okorno kot slepec
tipkam na tipke klavirja,
da te svet čaka,
da je zate,
da je tvoj.

© Aleks 2010

pobegi

2010-08-12T08:45:00.000+02:00

I.
niso me našli na tleh kopalnice,
prerezanih žil, brez zavesti,
tako, da sem tudi zamudil
divjo vožnjo s prižgano modro lučjo
skozi mesto moje mladosti
(ne da bi vmes obujal spomine na kraje, ki so minili).
mislim, da kri preprosto
ne paše v poletje.

II.
skozi temo noči
izginjam
v pesmi, ljubi tebi,
jokam za dnevi,
ki jih nisi imel,
za izgubljeno ljubeznijo,
za fantom, ki se je obrnil in šel drugo pot,
ko končno sestavim
vse odtenke besed,
znotraj obupa za hip postanem ti, nekoč.

III.
šel sem,
da bi odšel.
da se ne bi nikoli več vrnil.
nisem čutil samote na poti nazaj,
čeprav vem,
da so zvezde neobčutljive za bolečino,
ko se ohladi.

IV.
ležati v visoki travi pod sveže umitim nebom,
gol,
(morda malo pijan),
spreminjati oblake v oblike in oblike v oblake,
dokler se ustnice ne spojijo v poljubu,
se prepustiti
sladkim malikovanjem jezika,
zaplesti dlani v lase,
objeti poželenje,
se zliti z vročo kožo moškega,
ga z naslado vzeti,
mu dati sebe.
moj poletni potep.

© Aleks 2010

rumeno sonce

2010-06-16T00:00:00.050+02:00

(tedaj in vedno)

žametni cvet
čudež življenja
sreča v nasmehu rože

mehkoba juga
svetloba med trni teme
na nebu ciganskih oči

© Aleks 2010

ostani

2010-06-07T15:37:00.001+02:00

rad bi ti rekel, ostani,
a bi zvenelo, kar pojdi,
poti za enega je veliko
in moji koraki so vajeni prašnih cest,
rad se ustavljam v neznanih mestih,
ponoči, ko zaide luna,
njena srebrna rosa pa še odseva
na bleščečih telesih moških
kakor spomini, ki nočejo umreti.

rad bi napisal, poglej,
a tukaj boš videl samo
prgišče v času zamrznjenih pesmi,
v govorico tišine spletene metafore
iz drobcev kamenjane duše,
rumeno dišeče poglede črnih oči,
ki so poljubile vzhajajoče sonce
v jutru junijskega dne,
ki nima večera.

rad bi položil dlan na tvoje čelo,
a stiskam prste v pesti,
da te ne bi ranila sol mojih rok,
da ne bi zakričal
od groze
pred kužnim dotikom mrtvega morja,
ki ga napajajo solze,
ki valovi na gugalnici,
stesani iz teme.

rad bi ti govoril, živi,
a ne znam niti sam.
včasih iščem le vrata v onstran,
čeprav si morda tudi tam
med zoglenelimi štrclji otroštva
mali klovn na svoj bledi obraz
riše prevelik nasmeh
(kot bi se ne bil vajen smejati),
da bi prikril pogorišče v sebi.

rad bi bil s tabo, ko te je strah,
a moja bližina postaja samota,
svetloba mojih besed ugaša,
skozi moje objeme pronica hlad.
zato ti zaslišiš, ali naj grem,
ko zašepetam,
da ostani,
ostani,
ostani tu.

© Aleks 2010

u tami beskućnih snova / v temi brezdomnih sanj

2010-05-18T00:00:00.010+02:00

u tami beskućnih snova
v temi brezdomnih sanj

u tami beskućnih snova

navečer
krenuo sam u grad
tražeći
neki muškarac
kojeg sam slučajno sreo
u tami beskućnih snova
pričao mi je o ratu
dugo
ali ne i puno
jer sjećanja su krhotine
razbijene duše
na kraju rekao je nešto kao
mogao bih se zaljubiti u tebe znaš
stvarno si nešto posebno
nije mogao znati
da je nježnošću
ranio sve što osjećam
jer nije bio u pravu
jer nisam takav uopće
okruženi tužnim refrenom uplakane rijeke
u bojama otpalog lišća
vodili smo ljubav
da u sebi ubijemo sebe
(požuda ima na usnama
ukus očajne kiše)
iza rasutih poljupca ostao je
samo trpki miris bola
kad sam ujutro bez riječi
odlutao dalje u noć

© Aleks 2010

v temi brezdomnih sanj

zvečer
sem se odpravil v mesto
iščoč
neki moški
ki sem ga srečal po naključju
v temi brezdomnih sanj
mi je govoril o vojni
dolgo
a ne veliko
kajti spomini so črepinje
razbite duše
na koncu je rekel nekaj kot
lahko bi se zaljubil vate veš
res si nekaj posebnega
ni mogel vedeti
da je z nežnostjo
ranil vsa moja čustva
ker ni imel prav
ker sploh nisem tak
obdana z otožnim refrenom objokane reke
v barvah odpadlega listja
sva se ljubila
da v sebi ubijeva sebe
(na ustnicah ima poželenje
okus obupanega dežja)
za razsutimi poljubi je ostal
samo trpki vonj bolečine
ko sem zjutraj brez besed
odtaval naprej v noč

© Aleks 2010

pesem na deževen dan

2010-05-04T09:11:00.000+02:00

sanjal sem
da sem dežnik
velik razpet dežnik
rumen kot cvetovi
drevesa z južnega morja
ki cveti mene
bil sem srečen
in v svoji sreči lahek
kakor metulji spomladi
poletel sem v nebo
utrujen od poti
sem se zleknil na oblak
postal sem sonce
spogledoval sem se z angeli
ki so odložili svoje harfe
da bi se okopali
v svetlobi mojega veselja
najbolj postaven med njimi
(imel je kakšnih osemnajst let)
je legel k meni
mi zvaril absint
spuščal krogce dima iz pipe
in se mi smehljal z očmi modrosti
zdaj si ti sonce
danes lahko delaš čudeže
z vsakim žarkom en čudež
je rekel
in sem jih
naredil sem toliko čudežev
da tisti dan ni zeblo nikogar
nikogar ni bilo strah
in nihče ni več čutil
da je na svetu sam
(ampak o čudežih se ne piše)
s poslednjim žarkom ki mi je še ostal
sem nazadnje objel
nežno dušo moškega
ki ga imam rad
nato sem zaspal
v naročju najlepšega angela
(morda za vedno)

© Aleks 2010

kdo se boji velikega moža?

2010-04-12T17:55:00.004+02:00

sveti angel varuh moj
bodi vedno ti z menoj
ampak ne tako kakor on
prosim
ne tako kakor tisti veliki mož
ki hoče
da se igrava iskanje poti v nebesa
ki govori
poslušaj kako mi bije srce
zato me močno
pritiska na svoje prsi
a nič ne preglasi
tišine mojega strahu

stoj mi noč in dan na strani
vsega hudega me brani
jaz se bojim velikega moža
trdno mižim a groza ne mine
dotiki mesnatih ustnic
slina hrapavega jezika
postani vonj vse hitrejših izdihov
njegove vlažne dlani
ki na meni gorijo
ki hočejo vedeti
kaj skrivam
nekje tam v daljavi sebe
samonajbokonec

prav prisrčno prosim te
varuj me in vodi me
zato naredi
da izgine
moje umazano malo telo
veliki mož šepeta
da sem en sam greh
zaradi nemirnih temnih oči
nagajivih kuštravih laskov
sladkih ličk kakor potičk
vendar ga ne izmijejo
niti solze
večernih molitev kesanja pod križem

amen

© Aleks 2010

ko pade noč

2010-03-21T23:59:00.013+01:00

ko pade noč
mesto razpade
avenije ki nimajo konca
dobijo obliko tvojega telesa
(po njih se potepam s poljubi)
neonski reklamni napisi
žarijo
vabljivo
kot moje črne oči
moški vseh barv z vseh ulic minulega dneva
postanejo ti
ko se ljubiva
v tišini sobe na robu neba
med belimi rjuhami iz satena
sestradana
gola
vroča
polna poželenja
čvrstost mojih strasti
se z naslado prelije vate
srce razbija
v ritmu tvoje ekstaze na mojih dlaneh
čeprav ne razumeš mojih besed
razumeš govorico mojih pogledov
in veš
to ni ljubezen

© Aleks 2010

kako vidijo pesniki

2010-03-16T10:01:00.003+01:00

va banque
na vrvi iz misli
obešena duša

© Aleks 2010

vsakega dne me je manj

2010-02-08T18:35:00.000+01:00

vsakega dne me je manj
z otožnostjo vetra
na krhkih krilih metulja v jeseni
počasi drsim v prosojnost

na poti naprej
se ustavljajo koraki
podoba v zrcalu
bledi

nebo je pretkano z oblaki
sivina dežja odplavlja spomine
mrzle dlani
ne zmorejo več zadržati sanj

kakor popotnik skozi somrak
ki je omagal pod težo večera
nemo razpletam svoj čas
v zlate lase gole lune

© Aleks 2010

slovo

2010-02-04T00:27:00.001+01:00

ugasnil je čas
lučke v spominu ljubezni
gorijo za vedno

© Aleks 2010

tragedija in sram

2010-02-03T11:43:00.015+01:00

včeraj se je zgodila tragedija... danes poslušam komentarje... in berem...
in me je sram, da sem človek.
samo to. v dno duše sram.
ker je včasih, kot bi bral in poslušal besede mrhovinarjev... mrhovinarjev, ki so nekje med potjo pokončali svoje lastno srce.

mirno spi.
lučke v spominu ljubezni
gorijo za vedno.

(vem, da je tole malo off topic za blog, za kakršnega sem se odločil, a boli tako, da ne morem molčati. komentarje na to temo sem blokiral... ne želim in ne morem se pogovarjat o tem, zakričati pa moram.)

ko bom odšel

2010-01-22T12:11:00.006+01:00

ko bom odšel,
se bom vrnil
na tisti najbolj samotni kraj,
kjer sem se rodil v svet,
med mrzle vetrove in slana deževja
zaledenele zaveze tišini,
v deželo, ki nima besed,
kjer skozi molk leto za letom drsijo
dnevi, podobni umirajoči jeseni
in kjer je brezglasje joka
uspavanka
za zapuščene duše.
v prgišču puste zemlje,
razbrazdane od zatajevanih solza,
bom pognal korenine
in se odpravil na potep
od roba do roba obzorja.
edina priča skrivnih ljubkovanj,
prekritih z biserno peno valov,
bom gol in poln poželenja
z zimzelenim listjem
v brezkončnost časa šumel pesmi
z okusom po ustnicah moških,
zaljubljenih v moje ime
v temnem plamenu užitkov belih noči.

© Aleks 2010

med sipinami

2010-01-11T11:11:00.002+01:00

sončni žarek na temni dlani
požgečka moj poljub.

njegov smeh me nosi
skozi tišino peska,

ko vame vtiskuje zgodbo,
drgetajočo, vzbrstelo iz zvezd,

ki se bleščijo
v globinah črnih oči.

puščava je mir
v noči srca.

© Aleks 2010

dnevi v decembru

2009-12-23T08:53:00.009+01:00

na mojih poteh
vonj tvoje duše

dnevi v decembru dišijo

kakor božični večer
v zvedavih otroških očeh

© Aleks 2009

tople in svetle praznične dni in vse lepo v prihajajočem letu,

darovanjka

2009-12-11T08:17:00.003+01:00

ljubezen
ne pozna pozabljenja

zvezda tiho
žari v temi

© Aleks 2009

saudade de outono

2009-11-26T00:00:00.008+01:00

v meni bije jesen

poslednja ptica
iz gnezda v mojih vejah
je odletela na jug
fantje ki so v žaru poletja
z naslado prepletali svoja gola telesa
na zeleni mehkobi mahov med mojimi koreninami
so se razšli
(le moje lubje še blago diši
po njihovih ljubeznih)

v svetlobi odhajajočega sonca
se zadnji orumeneli list
molče zavrti v vetru
plešoč svoj labodji ples
in potem počasi
pada
pada
pada
na dnu je noč

strah me je

rezila žag
se zrcalijo
v mimoidočih očeh

© Aleks 2009

ples neba v jeseni

2009-11-17T10:35:00.004+01:00

svinčeni dež
melanholija kaplja solze
na šipo duše

žamet daljnih pesmi
mrčast november neba
obarva z modrino

okamnela ozvezdja
prebujena zaplešejo
v ritmu sambe

polifonija variacij
dišim po glasbi
otožnosti vročega juga

© Aleks 2009

govorica srca

2009-10-30T11:21:00.007+01:00

cvet vrtnice
prosojen metulj
v dlani iz spominov

ne boj se roža
na razpetih perutih ptice
jadrajo tvoje sanje

© Aleks 2009

metropolitan museum of art

2009-10-12T10:29:00.006+02:00

nenadoma se znajdem v parizu
začaran strmim
v drzne temne oči
ki me slačijo
pohlepno drsijo po moji goloti
in poljubljajo moj izgubljeni pogled
na mostu sredi mesta ob seni

malo sem bil zaljubljen vanj
rad sem božal tisto medeno telo
sladko kot datlji dežele njegovih pradedov
ko se je zmračilo
sva se ljubila pod zvezdami
na peščenih sipinah
podstrešne sobe nad trgovino

o čem sanjaš rečeš
besede raztrgajo podobo
nič takega ni odvrnem
ta akvarel mi je všeč
te objamem
(ga objamem)
in grem naprej

zunaj sediva na soncu
dan brez oblačka je kakor na sliki
z glavo na mojem ramenu
uživaš v smehu
jaz strmim v tla
pod mojimi nogami
teče sena mojih spominov

© Aleks 2009

odpelji me

2009-09-25T00:33:00.010+02:00

Odpelji me
tja, kjer domuje svetloba,
tja, kamor samota ne najde poti,
in poslušaj,
kako mi bije srce skozi pesem,
ki jo pišem
s pogledi, ki razblinjajo mrak,
da skoznje ugledaš
vse sanje duše,
in puščam v njej sled
dolgih vročih poljubov;
tiho padajo izza konca besed
in se lesketajo
kot poželenje vetra
za zaprtimi vrati tišine.
Ljubi se z mano.
Glej, kako v meni drhti
najsvetejši nemir,
gorečih kretenj brezbožnika
klečim pred teboj kakor pred čudežem
in odkrivam svet,
znan
in neznan obenem,
ko se v zanosnem prepletu teles
z nežno mehkobo oblakov
objameta dve deževni obzorji,
da najdeta mir,
za bežen hip eno vesolje
na meji pozabe,
pod odejo iz zvezd,
v času šepetanja angelov nad njimi.

© Aleks 2009

sarajevo, sinoć

2009-09-21T14:21:00.019+02:00

šetam jesenjim lišćem
kao u snovima
tražeći odbjegle sjene
mjesec u rijeci
potajno mi priča pjesmu
o osmijehu
na krilima ptice
zagrljen
nježnom melanholijom grada
rukom nacrtam sunce na tamu
i zaboravljam
bezdanji beskraj noči

(prevod je dodan v komentarjih)

dan za razglednice

2009-09-09T16:55:00.006+02:00

centralni park
jazz s columbus circla
postavnega temnopoltega pevca
diši kakor cimet
žuborenje turistov

v žepu imam deset razglednic (za dolar)
in jih pišem
(jih pišem?)
mesto je zanimivo
fantje privlačni
bari so kakor povsod
le jutra imajo malo drugačen okus
(najbrž zaradi kave)
prazne besede
polne tišine večera
jedke kakor smeh klovna
na koncu jih vržem v smeti
rahlo skomignem z rameni
komu pravzaprav mar
kje s kom kako ali zakaj

živim v sebi
in odidem sam
za rezkim vonjem cimeta
v smeri columbus circla
na ples

© Aleks 2009

jazz v new yorku

2009-08-10T11:11:00.010+02:00

...moški, ki ljubijo moške
in z molkom sežigajo svoje ustnice...
(F. G. Lorca, Pesnik v New Yorku)

ljubim jih

čutnost možatih teles
valovanja strasti
na koncu dolgih pogledov
se bleščijo zvezde
ognjeni vrtinci nestrpne želje
med vrtiljaki ekstaze

njihove duše
mehke in nežne kot mlada luna
zaklenjene za stoterimi vrati neizsanjanih hrepenenj
ponosne in kljubovalne
kakor viharnik na najvišjem vrhu sveta
s tiho otožnostjo zaprašene kitare fanta ki je odšel

zame so najsvetejša skrivnost
vrtoglava himna lepote
skozi priprte oči šepetaje vstopam v njihove pesmi
nisem več angel nimam imena
izgubljam se
rad bi zgorel

v igri zrcal gledam odseve svojih ljubezni
v njihovih golih rokah je moj ples
v njihovih žgočih dotikih je moj nemir
poznam njih negotovost samoto in strah
na njihovih ustnicah lebdijo moji nasmehi
pišem besede ustvarjene zanje

v vseh teh ljubeznih
sem jaz
si ti

© Aleks 2009

deževni triptih

2009-08-05T00:17:00.007+02:00

(tri pesmi kar tako)

popotna bisaga
slane kaplje spirajo
sledove srca

v ogledalu iz besed
črne oči
zrcalijo samoto

dež poljublja sonce
mavrica na nebu moje pesmi
stoji na glavi

(pa še četrta, spisana kasneje, ne kar tako)

objem božajočih besed
lonec zlata
na koncu mavrice

a hug of caressing words
a pot of gold
at the end of the rainbow

zagrljaj milujućih riječi
ćup zlata
na kraju duge

© Aleks 2009

prijateljstvo

2009-07-20T10:21:00.007+02:00

(v dar s potepanja prijatelju, ki ga imam zelo rad in mi je najino prijateljstvo zelo dragoceno)

čas za dva
darovanje bližine
skozi besede in tišino

najin svet
vrnitev domov
v svetlo toplino dlani

© Aleks 2009

prepletanje

2009-06-16T00:00:00.004+02:00

(prijatelju, ki je zelo poseben. in zelo moj.)

glasba

zvezda sanja potepanje vetra
deček riše nasmeh na ustnice lune
dvojina duš

besede

nežni dotik melanholije
v mehkobi spomina
mesec poljubi stisk iščočih dlani

pesem

nežni dotik melanholije
zvezda sanja potepanje vetra

v mehkobi spomina
deček riše nasmeh na ustnice lune

mesec poljubi stisk iščočih dlani
dvojina duš

© Aleks 2009

z roba noči

2009-06-07T11:11:00.007+02:00

zvezda zaspi
v posvečeni tišini večera
nebo ječi

skozi noč

izmučen metulj pada
iz sonca na dlani ptice
vzleti kresnica

© Aleks 2009

neki ljubezni

2009-06-01T01:23:00.012+02:00

Ne morem ustaviti hrepenenja.
V razrušene templje zgodovine,
v otožne ljubezni starcev,
v naplavine spominov,
v mavrične ceste časa,
v neizpete sanje
klešem tvojo podobo.

Ne morem ustaviti poželenja.
Pijan tvojih ustnic
iz zamolklega žameta češenj
plaho kot prvikrat drsim
skozi vsa iskanja neizgovorjenih besed
in poljubljam v njih
sledove tvojega smeha.

Ne morem ustaviti strasti.
V tebi vre moje lačno, golo telo,
nežno, in vendar zahtevno
prelivam vate svojo belo milino,
hočem ti dati,
hočem ti vzeti
vse.

Ne morem ustaviti ljubezni.
Moja je tvoja duša,
odmevi moje samote
se ljubijo s sencami tvojega nemira,
božajoč mojo temo
si me začaral v globinah,
kjer ni valoval še nihče.

Ne morem ustaviti sebe.
Pokrajina izginja,
reka odplavlja strahove.
To noč v sebi ne nosim smrti,
samo ti si z mano,
samo zame,
samo moj.

© Aleks 2009

noćas neću biti nigdje

2009-05-19T10:29:00.016+02:00

noćas neću biti nigdje
bjelinom poeme
snjeg miluje šaputanje snova

© Aleks 2009

kamniti otok

2009-05-08T22:31:00.011+02:00

kamen sem
iz kamnitih sanj izklesan
v kamnito samoto
kamniti obraz
kamnite oči
v kamnitem telesu
kamnito srce

in vendar

nekje v tišini
(v neki drugi tišini)
ti
piješ kamnite solze
iz mojih kamnitih dlani
in poljubljaš
mojo kamnito dušo

© Aleks 2009

z morja, za spomin

2009-04-20T00:15:00.008+02:00

"Vsak človek je napol ptica, napol kamen."
(Milan Dekleva, Pimlico)

edini ti
izvit iz kamna
spev moje duše

© Aleks 2009

in vendar...

2009-04-14T00:11:00.004+02:00

ovit v cigaretni dim
mi pripoveduješ,
kako si izgubil službo,
in jaz strmim v tvojo zgodbo
široko razprtih oči.

nekoč sem te ljubil,
bila je lepa ljubezen,
spominjam se sporočil,
ki sem ti jih v temi pod odejo
pisal na svoj mobilni telefon,
kadar nisva mogla biti skupaj,
včasih je ob meni takrat
ležal kakšen drug fant,
vendar mi nikogar ni bilo mar,
ker sem imel rad samo tebe,
rad sem imel tvoje grobe besede,
tvoje čutno telo in trde moške poljube,
a zaljubil sem se
v tvojo krhkost,
neke neskončne noči,
ko se je v tvojo bližino
naselila smrt,
držal sem te v naročju,
jokal sem tvoje solze
in si želel,
da bi pokopavali mene,
čeprav je bilo najlepše
biti živ in se ljubiti s teboj.
potem si odšel.
slovo je bilo trpko kakor konec poletja
in jaz sem hotel pasti s sveta.

zdaj pa mi je samo žal,
da se dogajajo krivice,
poslušam te in ti pravim,
veš, da ti bom pomagal,
naj te nikar preveč ne skrbi,
če hočeš, ti posodim denar
ali pokličem prijatelje
(morda ima kdo kakšno delo zate),
in večkrat se morava dobiti na pijači,
zdaj ne smeš biti preveč sam.
rečeš mi, hvala (menda prvič),
in
vedel sem, da se lahko zanesem nate,
mene pa je sram,
ker me ne zebe v dušo,
ker ti ne morem -
kakor nekoč -
dati niti koščka sebe.

kajti ko sva se poslovila
in sem odšel svojo pot,
z rokami v žepih
(ne da bi se še enkrat ozrl),
sem se zavedel,
da sem ves čas
mislil na nekega drugega moškega,
ki je bil tisti dan zelo srečen
(in jaz z njim),
in na objem njegovih besed
zjutraj v dežju.

in vendar je nekoč bila ljubezen.

© Aleks 2009

križev pot

2009-04-06T11:00:00.007+02:00

cvetovi
v trnovi kroni
solze zasmehovanega

odtis v prtu
s trnjem porasli obraz
trpljenje v očeh človeka

na križu sam
brez milosti
smrt zoblje dušo

© Aleks 2009

nocoj

2009-03-25T00:11:00.012+01:00

hočem, da si pijan
glasbe mojih oči,
ko igra nagajivih pogledov
v ritmu strasti
preide v pas de deux
na odru za dva,
hočem, da si pijan
opojne čutnosti
poezije prstov pesnika,
ki z naslado izpisujejo pesem
na žametni pergament tvojega telesa,
hočem, da si pijan
svetosti mojih poljubov,
ko je moj jezik v tvojih ustih
sladostrastna hostija odrešenja,
hočem, da si pijan
vznemirljive lepote
moje vzplamtele moškosti,
ko vstopam vate in ko se zlijem s teboj,
ognjena ptica užitka,
hočem, da si pijan
nektarja najine sle,
cocktaila dveh potnih teles
(shaken and stirred),
izgubljenih v ekstazi
na valovih poletja,
ki kakor da nima konca.
(kasneje naju morda preplavi otožnost)

hočem, da si pijan
vetrovnih sipin moje duše,
lepote samote in neskončnih odmevov tišine,
hočem, da si pijan
mojih žalosti
in mojih mozaikov iz sonc,
hočem, da si pijan
mojih sanj,
ko pod zvezdami
gorijo moji spomini,
ti ležiš ob meni,
gol,
lesketajoč se od poželenja,
piješ iz keliha mojih zgodb
in si želiš, da bi ostal za vedno.

(ali vsaj, da ne bi nikoli odšel)

© Aleks 2009

noč za nočjo

2009-03-10T00:00:00.005+01:00

plešem s teboj,
moja osamljenost,
noč za nočjo.
za mojo zvestobo
si nadevaš podobo moškega,
ki gol drhti pred menoj v nemiru strasti,
ker nočeš, da se bojim,
ker hočeš, da padem vate
(samo vate),
da samo vame vrišeš
konec sanj
s temo obrasle poti.

kakor strupen bršljan
ovijaš svoje hladne roke
okrog moje duše,
brez besed goltaš moje ime,
da izginjam...
(drevo umira stoje, v tišini)

naročje samote je kot naročje ljubezni,
neke daljne ljubezni,
ki je nisem nikoli spoznal,
a se je spominjam,
kadar ustavim čas,
pod raztrganim nebom,
prešitim s svetlobo zvezd,
v cvetočem vonju izpolnitve
poželenja teles,
v sladkosti dvojine smeha,
ki odseva igrivost otroštva,
za zidovi pesmi.

© Aleks 2009

popotnica

2009-03-01T14:07:00.006+01:00

(zelo mojemu prijatelju)

na sanjah življenja
poleti do zvezd
naj se ne zlomijo peruti

© Aleks 2009

skozi odprto okno

2009-02-14T00:00:00.004+01:00

(njemu, ki mi je dal ta pogled)

ples Ciganke
na zapuščenem peronu
se odpre droben cvet

pravljica iz bolečine
v nočeh brez zvezd
boža samoto

© Aleks 2009

Himna Njeni Ljubezni

2009-02-03T00:00:00.006+01:00

Boš tedaj,
ko se bo zate končeval svet,
molila moje ime?
Boš tedaj,
pred vrati pekla,
iskala mojo dlan v temi (ne)obstoja?
Ali boš še poslednjič
prezirljivo stisnila ustnice,
v sozvočju z mrtvo črto življenja,
boš zaprla oči
in brez besed dokončno križala
to dete v sebi?

Razkošna limuzina,
črna,
prazna,
slepih oči,
brez solza,
bo moja senca
na tvoji zadnji poti.

Jaz pa te ne bom več iskal
v temnih vrtincih strasti,
kjer se prodaš za poljub
in zamenjaš telo za besedo,
nisem več tisti drobni golič,
ki z negotovim korakom
v mrzli noči sestradan poskuša vzleteti
brez blagoslova ljubezni
iz tvojih rok.

© Aleks 2009

biti pesnik

2009-01-25T20:20:00.005+01:00

sozvočje besed
pod oboki samote
umolkne tišina

© Aleks 2009

u nekom drugom gradu

2009-01-13T11:31:00.006+01:00

( za uspomenu na one dane tamo)

tamo sam nekada spavao
kažeš mi svojim dečačkim osmehom
razbarušiš mi kosu
onda me grliš u sumrak
dugo i setno
(kao da je već kraj leta)

ali ja i bez toga znam
sve tvoje putove po ovome gradu
mogu da sledim odjecima tvojih stopa
kao pričama o jednom drugom vremenu
znam gde su tvoji poljupci
divljom požudom dotakli nebo
i gde je tvoj pogled
lutao rekom
do kraja sveta
i nežnošću
snivao život
znam koje si drveće milovao
čujem lišće kako blago
šušti tvoje ime
i seća se
svih mirisa tvoje duše i svih boja tvojih reči
na bulevarima čitam
tvoju tugu i tvoje snove
tvoj smeh
još je ispisan
na krovovima zgrada
i kruži oko mene
kao tvoja ljubav
dišem te
znam gde si ljubio
one druge muškarce
jer vazduh još treperi
od vučje gladi
za tvojim divnim telom
i znam
kako si jedne duge noći
na zvezde svirao mene
iako me još nisi znao
i tako u beskraj...

smešiš mi se dok ti pričam
kao da osećaš
da potajno
stvaram beskonačnu poemu
o nama
iz nas

© Aleks 2009

opolnoči

2009-01-05T00:17:00.002+01:00

(na novoletno noč)

ko postane vesolje
premajhno za ljubezen
se spremenim v poljub

© Aleks 2009

samo zate

2008-12-24T12:00:00.007+01:00

*

vsaka zvezda
dotik ljubezni
skozi prostor in čas

© Aleks 2008

vsem mojim dragim bralcem in bralkam pa želim tople praznične dni, lučke v očeh in vse dobro v letu, ki prihaja!
a.

večer v decembru

2008-12-22T00:11:00.006+01:00

na brazgotinah časa
ob sotočju spominov
ležijo črepinje polomljenih pogledov
za molkom tišine
sonce zahaja modro

v daljavi
ognjeni obroči
ples golih demonov
v divjem ritmu strelov
iz lunaparka

ko postane samota
moje edino nebo
se skozi dotik duše
samo zame
nasmehne svet

© Aleks 2008

veš...

2008-12-11T00:39:00.002+01:00

saj veš, da ni teme.
le sonce je za hip zaprlo pogled.
otožnost zveni kot labirint bolesti,
ko školjka v tvoji trepetajoči dlani
odmeva daljne potopljene obale.

saj veš, da ni pozabe.
ker ljubezen ostane,
četudi volkovi raztrgajo sanje,
četudi izginejo znaki ob poti
in se bojiš, da samota je.

zgolj žalost je, včasih.
ko plahi poljub v tvojih pogledih ne išče več korenin,
ko je nebo nad teboj samo grenak moder žamet.
ovij ga v valove bisernih nizov -
in droben dih slanega vetra je dom.

© Aleks 2008

:-)

2008-12-06T23:23:00.006+01:00

igrivo se sprehajam
s prsti po hrbtih knjig
rad bi našel pesem
a danes so vse metafore
literatura

poezija
je moj parkelj
bleščečih oči
ki kaže jezik
poetu

© Aleks 2008

a devil in disguise ;)

ti

2008-11-30T14:14:00.006+01:00

včasih zjutraj
pijem tvojo črno kavo
in se prebujam kakor ti

včasih oblečem
tvoj zimski pulover
in dišim kakor ti

včasih se sprehajam
med tvojimi besedami
in gledam svet kakor ti

včasih zaspim
v tvojem objemu
in sanjam kakor ti

včasih v pesmih
zlezem v tvojo dušo
takrat sem ti

si ti kdaj jaz?

© Aleks 2008

(mogoče je to vsaj kdaj zgodba vsakogar, ki v sebi nosi pesmi.
zato sem izbral Rimbauda, rokopis Une Saison en Enfer)

cry for the moon

2008-11-18T00:12:00.019+01:00

(nekomu zelo posebnemu... ki je rekel, rad bi kaj prebral)

Everybody's talking at me.
I don't hear a word they're saying,
Only the echoes of my mind...
(Harry Nilsson, Everybody's Talkin’)

Čas

Sredi branja zaprem Ure in pomislim, ja, tako. Natanko tako. Napolniš si žepe s kamni in se spustiš v reko.

Vodo imam rad.

Ozrem se na koledar, ki visi nad mojo posteljo. Novembra imam rojstni dan. Na hitro nekaj preštejem na prste.

In si dam še pet tednov. Pet tednov za življenje.

Dva pogleda

Pogled od zunaj: presuh potegnjen najstnik, nerodnih kretenj, zakritega nasmeha, z mehko mrakobo v očeh. Kakor tolmun, ki spi. Ženin smrti, odet v črnino: ozke črne kavbojke, črna majica, črn pulover. Neopazen in neopažen, ovit v dolg črn plašč, v katerem postane skoraj senca samega sebe, v katerem se skoraj zlije s temo, v katerem ga skoraj ni. V katerem se skoraj razblini. V njegovem življenju je vse skoraj. Razen skorajšnje smrti.

Pogled od znotraj: prazen in votel kot opuščen vodnjak sredi ničesar. Celo puščava je bolj živa od te osamele duše. Globok pa tako, da nihče ne sliši odmevov sveta v njem.

A s kapljico ljubezni bi vsa praznina izginila.

Želja

Leživa na tleh, v njegovi sobi. Privita svetloba, v ozadju glasba. Opazujem majhne svetle polmesece, ki jih na strop meče svetilka. Njemu se zdi romantično, meni ceneno... zelo sva si različna. Pijem absint, da bi bilo poezija. On pije viski, ker hoče izpasti bolj možat. Deliva si ne posebej spretno zvit joint (prvič pri njem doma), oba še najbolj zadeta od sladkega nemira zaradi prepovedane cigarete. Medtem, ko vlečem dim, zleze name in mi začne odpenjati hlače. Diha hitro, njegovi prsti so potni, čutim, kako mu razbija srce. Želim si...

Nekaj bi rad, rečem, vendar ne mislim na seks. Tokrat ne; čeprav z njim mislim v glavnem na seks.

Kaj bi rad, mi reče, brez posebnega zanimanja. Nikoli ni nič posebnega, biti z njim.

Narahlo se vzpnem, da se skotali z mene, se oprem na komolce in ga pogledam v oči. Kaj bi rad? Veš, kaj bi res rad? En dan življenja. Samo en dan, nasmejan in otroško brezskrben. Brez razmišljanj. Brez tesnobe. Brez groze pred življenjem, ki se razpira pred mano. Brez bolečine za tistim, kar je minilo. Ampak najbolj tega, da me ne bi bilo strah. Da bi samo živel.

Za hip me pogleda, zmedeno, kot bi padel z lune. Potem se zareži, malo butasto, ker ne razume.

Saj jaz tudi ne.

Tega, zakaj sem z njim, namreč.

(Pravzaprav vem, in grdo je: ker sem mu všeč, jaz pa hočem, da mi je malo lepo. Četudi je ta lepota ponarejena.).

Zato ga vseeno potegnem nase.

A hlastno, in zaprtih oči.

Ker bi rad nekega drugega moškega.

Odmevanja

Sredi filma se spogledava. Ujameva se z očmi, v trenutku, kot bi mislila iste misli. Se nasmehneva. Tako topel nasmeh ima... in samo zame. Val nežnosti v meni začne preraščati v plimo poželenja. Začuti me (vedno me čuti, brez besed). Objame me okoli ramen, pritegne mojo glavo k sebi, z roko zabrede v morje mojih temnih kodrov. Meni je, kot da sem morje zares, hočem, da se potopi vame, da se utopi, da izgine v meni. In potem, spet, jaz v njem. Z drugo roko odločno povleče mojo levico na svoje stegno. Moji prsti zadrhtijo, trenutek kasneje mi drhti vse telo. Želim si ga. Hočem, da si tudi on poželi mene, silno, z vso močjo... moško, kot si jaz želim njega. Tanka koprena hrepenenja mi zastre pogled, jezik zastoka njegovo ime, ustnice se razprejo v pričakovanju poljuba.

Nenadoma ne morem več. Srce mi tolče kot ponorelo, grlo imam suho in zadrgnjeno, v prsih me duši; zdi se mi, da bom umrl. Igra je preveč okrutna, bolečina preveč silovita. Skočim s sedeža, stečem po stopnicah, divje butnem v vrata. Odrgnem si komolec, s tako silo jih odprem, in planem ven. Zunaj pritisne name prepotena sopara poletnega večera. Nič lažje mi ni. Naslonim se na steno kina, sunkovito diham. Zdrsnem ob steni na tla, zakopljem glavo v svoje ledenomrzle dlani, in hlipam, hlipam, hlipam, brez glasu, brez solz.

Ali bo vedno tako, kriči v meni, ali bo vedno tako?

Ali bo vedno z mano, povsod, kjerkoli bom, kamorkoli bom šel?

Ali ga nikoli ne bom nehal sanjati?

Toda nebo ostaja temno in zvezde molčijo.

Nekoč pa je bila glasba.

Igra

Zabava na kresno noč. Plešem, zanj, dokler se vrtoglav od ljubezni ne sesedem v njegovo naročje, gol do pasu. Glava mi sloni na njegovem ramenu, z roko ga grabim po obrazu, v vrat mu mrmram, da ga ljubim, in ga vabim, naj se ljubi z menoj.

Naenkrat prekine mojo idilo.

Vidiš tistega fanta, me vpraša rezko. Ves čas gleda vate, všeč si mu. Hočem, da ga zapelješ, spiš z njim in se potem ne zmeniš več zanj. Če me imaš rad, seveda.

Nejeverno zajamem sapo. Če te imam rad, bom zapeljal tistega fanta in spal z njim?

In se potem ne zmenil več zanj, pribije še enkrat, mrzlo, stvarno. A nisi gledal Nevarnih razmerij?

Seveda sem jih gledal (saj si mi jih ti podaril, ko sva postala par, z besedami, vsa moja razmerja so takšna, se ne spomniš - dodam v mislih, skoraj užaljeno), toda… rad imam samo tebe... Tega ne izgovorim odločno, z vero vase, ampak nekako izgubljeno... ker se bojim.

Ti nikoli nisi prepričan v mojo ljubezen (zakaj sprevračaš moje besede, jaz se samo sprašujem, zakaj neki bi me sploh kdo imel rad, neprestano, ves čas se sprašujem to, ker me do tebe še nikoli ni imel nihče, zakričim nazaj... v mislih; v resnici molčim), tokrat pa jaz hočem dokaz, mi odvrne.

Vseeno tvegam vprašanje, si ljubosumen?

Nameni mi trd, izbrušen pogled. Kot diamant, ki bo zarezal v mojo krhko stekleno dušo. Ne, odgovori. To je samo preizkus. Da se boš znal kasneje upreti skušnjavi.

Njegov glas je še hladen, a njegove oči postajajo tople, nežne in moje. Saj boš, kajne, mali? Zdaj mu tudi glas preide v blag šepet. Šepet želje, šepet ljubezni.

Debelo pogoltnem cmok v grlu in prikimam.

Res te ljubim, se zasmeji in me tleskne po zadnjici. No, zdaj pa v akcijo, my young apprentice.

Ce n'est pas ma faute

Stoji ob oknu, z rokami v žepih, in gleda ven, v dež. Sivina kapelj, ki z vetrom udarjajo ob šipo, barva moj obraz. Strmim vanj, skozi težki občutek strahu, da se končuje svet. Dolgo molčiva.

Veš kaj, nazadnje on pretrga tišino z ledenim prezirom v glasu (ne Valmont, markiza de Merteuil je, me spreleti), če se daješ dol z drugimi tipi... meni se to upira. Prepričan sem bil, da se mi ne bo. Pa se mi.

Ko ga poslušam, ni v meni nobenih misli, nobenih obtožb in nobenega ugovora. Samo groza je, ki se priplazi vame kot svinčen val vročine, in me ohromi, da se komaj držim na nogah.

Jasno mi je, katere besede si je napisal za konec.

Skomigne z rameni in jih izreče, brezbrižno, ne da bi se ozrl k meni, jaz nisem kriv. It's beyond my control.

Kot izpraznjena vreča se zložim po tleh.

Živeti... do dna

Z življenjem bi plačal napoj pozabe. Samo da bi ga kdo imel. Samo kapljico... prosim. Samo da pozabim, da je. Požrl je mojo dušo, mene samega je odnesel s seboj, da se ne bom nikoli več našel, jaz pa ga imam rad, še vedno, za vedno.

Umrl me je. In to je že moja druga smrt. Prvikrat je bilo, ko sem se rodil... le da me je takrat umrla ona. Ko sploh še nisem vedel, kaj je to smrt.

Prve besede, ki sem jih zaslišal, ko sem prišel na svet, tako polne upanja, so bile oblikovane v njeno napeto vprašanje... ali je mrtev? In jaz sem sam od sebe zatulil v odgovor.

Mala bela krsta za malega belega dečka so bile najine skupne sanje. Edine sanje, ki sva si jih delila skozi čas.

V vsakem trenutku je bolečina, jaz pa ga hočem živeti do dna.

Tisto noč sem ga hotel raniti. Hotel sem ga prizadeti. Hotel sem videti njegove oči, pribite na križ. Nisem vedel, da bom ranil, da bom prizadel samo sebe. Da bom na križ pribil samo svoje obupano telo. Samo telo... srca nimam več, srce mi je vzel in ga pojedel, ne da bi mu bilo mar.

Slišal je moje najbolj skrite misli, tiste, ki jih ne pripovedujem nikomur, niti sebi ne. Zato se je lahko igral z menoj. Jaz pa sem njegovo igro živel. In na koncu zakockal samega sebe.

Blues za ljubezen

Gledam ga v medli svetlobi notranje avtomobilske lučke, a ga ne vidim zares. Tudi me zares ne zanima. V resnici vidim tistega, ki ga hočem videti. Tedaj in vedno. Tisto nebeško bitje, ki se božansko, božansko ljubi z mano. Najlepši, najbolj postaven, z očmi, ki so naslada, z besedami, ki so poželenje, z dotiki, ki so strast, s poljubi, ki so milost.

Imej me rad, prosim...

Sto evrov, predlagam, kar tako, brezveze, iz glave. Ne vem, ali bo potegnil za zadrgo na svojih elegantnih hlačah ali za ročico na vratih svojega razkošnega avtomobila. Ali me bo imel ali me bo vrgel ven. Pa mi prekleto dol visi. Bom pač šel z naslednjim.

Z divjim pohlepom svojega krepkega moškega telesa se nagne k meni. Iztegnem dlan. Zdi se mi profesionalno, nekako dostojanstveno, ko mrzlo zahtevam, najprej keš. Samemu sebi pa se gnusim do pekla.

Zato hočem, da me ima rad. Vse je čisto drugače, če me ima rad. Če mi govori, kako rad me ima. In potem reče, da me ima rad. Res reče to. Kajne, da me imaš rad, ga vprašam tiho, ko je naenkrat povsod. Seveda, odvrne zasoplo. Gori; njegova želja po mojem telesu je noro vroča.

Potem se predam. Brez besed. In nobenega poljubljanja na usta. Olajšanje, ki pride, je silovito.

Ni mi hudo. Čisto nič. Niti malo ne. Za hip si domišljam, da sem v tistem drugem naročju. Za hip si domišljam, da sem tam, kjer mi je najlepše. Najlepše mi je.

Ko sem spet zunaj, se zavlečem pod drevo. Dolgo časa sedim tam, na ostrem, mrzlem kamnu, ki me reže v stegna in ta bolečina je tako blagodejna. Brez misli kadim in strmim predse, prazen kakor prostor med dvema zvezdama. Potem se mi približajo koraki, močni, moški koraki. Nekdo počepne k meni. Nekdo me objame okoli vratu in se s svojo težo nasloni name. Zaprem oči. Saj ni važno, kdo je. Samo da me hoče. Imeti. (Rad?) Samo ustnice razprem. Zdaj sem potreben poljubov. Nežno kot spomin na ljubezen me njegov jezik boža v mojih žalostnih ustih.

Želi si me. Tako zelo si me želi, veš?

In sto evrov sploh ni veliko denarja.

V meni je temno. V meni je mraz. V zavetju poželenja tega tujega moškega telesa pa je svetlo, toplo in varno. Za hip.

Nekaj večerov kasneje na koncertu naletim nanj. Na svojega bivšega... kot se reče. Pretvarjam se, da sem pijan, čeprav v tistem trenutku ne bi mogel biti bolj trezen. Prilepim se nanj in ga navidez površno stisnem k sebi, a je ves moj svet stisnjen v ta stisk.

Z dvema tipoma sem se dal dol, mu zašepetam na uho in se silim na smeh. V Tivoliju, saj veš. Za keš. In tisti fant je zdaj moj.

Brezizrazno me pogleda. Ti si ena umazana mala žival, zasika skozi zobe in se obrne proč, k njemu, s katerim se igra zdaj.

Lahko pa bi bilo tudi drugače.

There is a road to nowhere

Sanjal sem naju: stopala sva po brezkončni cesti, cesti sonca, cesti prve ljubezni, z roko v roki, s tesno prepletenimi prsti. Samo hodila sva, ničesar nisva imela v mislih, nobenega namena, nobenega cilja. Bila sva gola in sonce je nežno božalo najini telesi. Na travnikih ob poti so se bleščali cvetovi rož, ki so valovale med visokimi travami in se stapljale med seboj v svetlih, žarečih tonih impresionizma. Drevesa, ki so rasla za njimi ob tihi, počasni reki, podobni ogledalu velikana, so bila polna težkih rdečih plodov. Zelena barva njihovih listov se je pomešala z zeleno barvo reke, zrcalne podobe so bile prave in prave so bile zrcalne in oboje je bilo prav. Kot midva. Vedela sva, da bova na koncu, ko bova dovolj utrujena, zaspala v objemu valov, ampak ta konec je bil nekje daleč za obzorjem, bila sva mlada, polna moči, neustrašna. Nisva govorila, ker je bilo prelepo, duša se je vzpenjala proti nebu. Počutila sva se lahka, kot bi naju nosil veter, čista in nedolžna, brez poželenja, brez strasti, in vendar tako polna ljubezni, prevzeta z nenavadno lepoto tega dneva in polna radosti, ki je prihajala naravnost, neposredno iz naju. Čutila sva, da sva na pragu nečesa tako čudovitega, da te milosti ni moč izraziti z nobeno besedo, opisati z nobeno podobo. Bila sva v čudežu, znotraj neizrekljivega.

Tja sem hotel.

Akcijski popust

Na železniški postaji grem kupit karto.

Za kam, me vpraša blagajnik.

Za nikamor, zamrmram potihoma. In za vsak primer rečem še enkrat, za nikamor, gospod.

Blagajnik me ne razume. Za kam, ponovi tudi on. Glas se mu obarva z nestrpnostjo.

Izberem prvo postajo, ki mi pade v oči na voznem redu, izobešenem ob okencu. Sava, izgovorim komaj slišno. Pravi naslov za moje temne namene.

Za dijake je popust, reče blagajnik. Pokažem mu dijaško izkaznico. Niti opazi ne, da imam rojstni dan.

Karta stane 1,99 evrov. Nehote se zasmejim. Smej se, dokler ti ne zmanjka solz, mali klovn, smrt je nocoj na voljo po akcijski ceni.

In v reki pleše luna

Sedem na podrto deblo ob nabrežju reke, ki jo zaradi teme bolj slutim kot vidim. Pijem. Vodka miri, umirja, pomirja. Z roko strgam lubje z drevesa in ga mečem proti reki. Poskušam zadeti, a mi vsakokrat spodleti. Ne vem, ali se mi ne da, sem preveč neroden ali preveč pijan. Ali pa je reka preprosto predaleč.

Ampak s seboj ne bom zgrešil.

Napolnim si žepe s kamni in se začnem spuščati po bregu. Potisnjen v kot svoje teme, neviden in brez sence sanj.

V reki odsevajo zvezde in luna v njej pleše tango z njimi. Začutim jo, kakor dušo, ki se privija k meni: topla in prijazna je in ljubila me bo. Kakor ljubica... ali kot mati. Samemu sebi se posmehnem, ali ni to svetovna ironija? Zrem v skoraj nevidne brzice pod sabo in se tiho zahihitam: na koncu bom imel vse, ljubezen, žensko, mater. Popolnost. Sanjski tris. Jaz pa hočem le moškega, v katerega sem se zaljubil.

Ta misel me naenkrat spravi v glasno, porogljivo režanje. V krohot. Tisti prazni, osameli krohot bolečine.

To bo še hec, pomislim z zveriženim nasmehom, ko zdrsnem navzdol v temo.

© Aleks 2008

oświęcim / auschwitz

2008-11-01T21:51:00.009+01:00

rožnati trikotnik
za vse prepovedane ljubezni
rumene zvezde
kakor žgoča sonca
namesto svobode
oblaki in morje
v barvah črt na oblačilih
ljubljene oči
narisane z ogljem
na stene barak
oslepele od solz

rožni venec iz kruhovih drobtin
podgane trgajo upanje
z mladeničevih mrtvih dlani
krohot starke s koso
v koračnicah orkestra
vlak smrti
maršruta do niča
obešen
ustreljen
umrl od lakote
in tisti plinski tuši

voda objema premrle ude
gole in bose
na dvorišču sredi zime
glej
delo osvobaja
vsak dan
preizkus strahu in poguma
moja duša je noč
le ime moškega
zapisano v moji krvi
nosi moč preživetja

a pink triangle
for all forbidden loves
yellow stars
like burning suns
instead of freedom
the clouds and the sea
in the colors of the stripes on the clothes
beloved eyes
drawn with charcoal
on the walls of the sheds
blinded from tears

a rosary of crumbs
rats are tearing hope
from a youngster’s dead palm
laughter of the lady with a scythe
in the marches of the orchestra
a railway of death
a line to nothingness
hanged
shot
starved to death
and those gas showers

water is embracing the stiffed limbs
naked and barefoot
in the yard in winter
look
work makes one free
every day
a test of fear and courage
my soul is a nightfall
only a name of the man
written in my blood
bears the strength of survival

nekega dne

2008-10-25T16:16:00.002+02:00

Saksofon v osamljeni noči,
zaprta knjiga
in pepel cigarete na tleh,
iskanja poti v tvoji duši,

toda nekega dne -
tistega praznega dne -
te ne bom imel rad.

Moje oči v očeh drugih moških,
snežinke na tvoji koži,
plešoče moj ples,
želja po neki daljni bližini,

toda nekega dne -
tistega trpkega dne -
te ne bom imel rad.

V hladu večera,
utrujen od potovanja,
božaš spomine
na toplino dotikov,

toda nekega dne -
tistega težkega dne -
te ne bom imel rad.

Ugasli pogled
na prašni cesti pozabe
poljublja sence
minulih ljubezni,

toda nekega dne -
tistega temnega dne -
te ne bom imel rad.

© Aleks 2008

dež v meni / raining inside

2008-10-14T19:23:00.008+02:00

dež v meni
raining inside

dež v meni

kaplje besed
nerazvozlani vzorci časa
na neskončni paleti
izgubljenih življenj
zamirajo v barvah odhoda

moj motni obraz
bledi
v zrcalu umazane luže
razblinjam se
na pragu noči

kaplje tišine
osuto cvetje dreves
hočem ti dati sonce
a padajo tja
kjer si ti

ko postajam
tiha molitev groze
ujet v udarcih
najbolj zaželenih dlani
in si pišem

drobce ledu v srce
ker ne vem
kje naj prezimi duša
sredi brazgotin
vame zalučanih kletev

© Aleks 2008

raining inside

drops of words
unraveled patterns of time
on an endless palette
of lost lives
are dying away in colors of leaving

my vague face
is fading
in a mirror of a dirty puddle
i'm disappearing
on a threshold of the night

drops of silence
fallen blossoms of trees
i want to give you the sun
but they are falling
on you

while i'm turning
into a quiet prayer of fear
captured in strokes
of most wanted palms
and i'm writing

splinters of ice into my heart
for i don't know
where can my soul pass the winter
in the middle of scars
of the curses called down on it

© Aleks 2008

v objemu jutra

2008-10-06T00:11:00.003+02:00

ko se znoči

2008-09-28T22:07:00.006+02:00

autumn leaves

2008-09-08T00:07:00.005+02:00

(padajo zate)

tvoje besede
(besede duše)
izpisane
izsanjane
izdolbene
iz tišine
samo za moje oči

tvoje besede
(besede srca)
kakor nektar noči
se vračajo vame
zvoki poletja
shranjeni v kelihu
najinega časa

tvoje besede
(besede ljubezni)
v slutnji minljivosti
ostajajo z mano
z njimi si še enkrat
z njimi si za vedno
moj

© Aleks 2008

v belih nočeh

2008-09-01T00:18:00.010+02:00

V belih nočeh se prepletajo poželenja,
tam oživljajo sence davno pokopanih ljubezni,
pojejo mi pesmi v izgubljenih jezikih moških,
ki so s poljubi nekoč igrali name.

V belih nočeh so skrita pozabljena upanja,
položil sem jih v jutranjo zarjo najbolj nedolžnih otroških sanj,
da bi se znova vrnila v plimi večera,
ko se s tišino teme priplazi strah.

V belih nočeh je vsaka beseda dotik,
plahe deževne kaplje in vonj po cvetovih jasmina
me ovijajo vase kakor jantarni plamen opojnega vina
iz najslajših duš demonov.

V belih nočeh segam po nedosegljivem,
on je kapitan moje ladje med zvezdami.
Ko ne morem več nositi teže hrepenenja v dlaneh,
zaprem oči... in se ljubim z njim.

© Aleks 2008

belina teme

2008-08-11T19:51:00.009+02:00

Nomad na leteči preprogi časa,
skrit v zlatih pramenih
otožne melanholije zvezd,
z milino prosojne svetlobe zrelega žita
v jeziku noči piše poletje zate.

Pod vročim soncem ponosnih sinov puščave
z zastrtim pogledom boža tipke klavirja,
koncert za dve duši in smeh
je zložen v notah neizrekljive radosti življenja,
in tvoje srce poje z njim.

Zapeljan v tisočere odtenke čudes,
ki jih slutiš v njegovih svetovih,
z radovednim pogumom mladega orla
na jugu njegovih oči
odkrivaš nesmrtnost sanj.

V ognju teme ti daruje nemir ljubezni,
lepoto zanosa telesa, ki mre... mre od želje po tebi,
njegov ples s teboj je poezija brezdanjih globin oceana,
razkrit do dna te ponese v nebo,
da se dopolnijo hrepenenja.

(veš zdaj, kako diši pesem pod robovi uspavane lune?)

© Aleks 2008

kavarna na koncu dneva

2008-07-31T00:03:00.004+02:00

čutnost pianistovih dlani
blagi opoj cigaretnega dima
moj ples v zenicah tvojih oči

na jamborih davno potopljenih galej
po brezpotjih med zvezdami
v poletnih serenadah jelševih gozdov

kakor drobne snežinke sanj
gnezdim ob tvojih cestah
samo gledaš me

gejzir ljubezni
rojen v slutnji topline tvojih objemov
na rezilu melanholije

© Aleks 2008

tema beline

2008-07-22T00:03:00.006+02:00

razbijam solze
ledeni drob mojih sanj
brišem svet
porojen iz trnov zbeganih misli pesnika
ki se je obsodil na molk

(ne ustavljaj me)

drevo umira stoje v tišini
veje slačijo liste
nad brezizhodnim zrcalom reke
v nepredirni črnini izpraznjenega pogleda
vidim cvetove rumenih sonc rasti iz mojih dlani

ne ustavljaj me

na temni strani duše
metulji plešejo z vetrom
svoboden sem
v samotnem miru poletnega jutra
bo dež izpral težo mojih sledov s peščenih sipin življenja

samo ne ustavljaj me

© Aleks 2008

bijele noći

2008-07-14T17:53:00.005+02:00

čarolijom bijelih noći,
dani su mi obojeni žudnjom
za još neotkrivenim riječima,
koje tražeći lutaju
stazama mojih najdivljih snova.

nedužan u divnim muževnim očima,
spavam u naručju ljubavi
i tješim se snažnim rukama čežnje
za ljetima, potonulima
u tamnim dubinama dugih zima.

okružen šutnjama beskrajnih šuma,
moj plač je krik novorodjene zvijezde,
koja ne donosi svjetlosti sunca,
samo tugu boli biti blizu...
i usprkos tome sam.

© Aleks 2008

haiku za dva

2008-06-16T00:00:00.008+02:00

(mojemu dragemu prijatelju, v dar)

sprašujem te vse o tebi

2008-06-05T08:19:00.007+02:00

(za naslov je zaslužna Svetloba (hvala!), pogled je pa moj)

Vstopil si vame iz teme kot samorog na pravljično jutro,
videl sem tvojo senco kakor obris svoje duše,
stal sem tam in drhtel, uročen od besed
in se obrnil v njegovo varno naročje, kajti bal sem se umreti.
Sprašujem te vse o tebi, kadar sem z njim.

Spuščam v nebo bele zmaje, ki so oblaki,
pesek in školjke in zvezde in dež in pomlad,
bosih nog tečem v neskončnost njegove topline,
smeje se z mano, a veter na mojem obrazu prinaša z morjem tvoj smeh.
Sprašujem te vse o tebi, kadar sem z njim.

Njegove dlani, tvoji prsti.
Zamolklo kakor skrivnost dolbejo večnost v čas, ki ga ni.
Vrtoglavo razvnet se prepuščam njegovim poljubom,
z njimi žge vame sledi tvojih ustnic.
Sprašujem te vse o tebi, kadar sem z njim.

Listi njegove jeseni na straneh mojih pesmi,
barva tvojih oči med vrsticami najinih sanj.
Tvoji spomini na mojih pozabljenih stezah
in v mojem pogledu njegova samota.
Sprašujem se vse o sebi, kadar sem sam.

© Aleks 2008

po karnevalu

2008-05-31T22:40:00.004+02:00

razcefrana maska
v slepi ulici
s pogledom na most vzdihljajev
obesim svoj ponarejeni nasmeh
na ožgane korenine podrtega drevesa
sredi zapuščenega vrta

obraz
nosi bledo barvo duše
ustnice
(drugače kot v gledališču)
so izrezane iz sanj o bližini
dež riše solze

moj moški
bil je mornar
postaven in drzen in ranil je s smehom
s krhko milno kačjega pastirja
sem plesal zanj
brez odmeva

ni hotel ne besed ne poljubov
samo temno lepoto
grobih predaj
in brezčutno ječanje
v potni vročici strasti
golih teles

težka bolečina
velikih kamnov
v žepih črnega domina
morje me vabi na zmenek
še zadnji valček
v plimi karnevala

in glasbe ni več

© Aleks 2008

starry starry night

2008-05-20T12:19:00.007+02:00

"la tristesse durera toujours"
(vincent van gogh)

deževna impresija

2008-05-04T21:53:00.005+02:00

gola pokrajina
napolnjena z zgodovino
motno vihranje zastav
(vse bolj krvavih)
in koračnice
ki odmevajo tišino
grobov na vojaškem pokopališču
neskončne vrste najbolj možatih imen
v knjigah mrtvih izpisane z drobnimi črkami
počasni ples dežnih kapelj na šipi avtomobila
barva pijače v kozarcu
igra vlogo sonca
pijan
od žalostink na cedeju
mislim na ljubezen
njegovo telo je ogenj
s poljubi potuje po meni
potepanja
odpirajo prostor sanjam

© Aleks 2008

dnevi, ko ne maram življenja

2008-04-13T16:18:00.003+02:00

raztrgan z dežjem,
kakor starec v izsušeni strugi življenja
zaprtih oči stopam
proti izviru svoje mračne reke,
in se spominjam

obzidja kamnite terase nad morjem,
kjer sem v dolgih nočeh,
potopljen v neznane objeme,
sanjal dneve s teboj,
temnega vonja samote,
ko sem iskal tvojo senco po cestah, ulicah, barih,
ko sem te hotel,
ko sem te želel,
ko sem te imel,

v vročini od boga pozabljenih ruševin,
v požirkih vode, ki sva jo delila,
so se srečevale najine ustnice
samo na grlu plastenke,
ki je nenadoma dobila
obliko poljubov,

odtisov sledi v prahu -
stopal sem v tvoje stopinje,
da sva bila,
dva moška,
kakor en sam,

pogleda sivolasega taksista na nočni vožnji
skozi poletje nasmejanega mesta,
očarala ga je najina mlada ljubezen,
ko si me vprašal, ali se poljubljam,
izgnanec, ki sem padel v tvoje naročje
skoraj z drugega sveta
in prvikrat razumel,
da je mogoče biti ljubljen,

hrupa glasbe,
ki ni mogel preglasiti mojega poželenja,
bil si tako lep,
z mrtvo dušo izgubljenega sina,
zakopal si jo vame
in šepetal, da me ljubiš,
s pohlepom v dlaneh,

in tako brez konca...

vsaka združitev je pesem,
le imena je odnesel tok časa
(morda jih sploh niso imeli),
in v središču iskanja
sem ostal prazen
kakor odmevi besed z obledelih slik
v mrzli svetlobi umirajoče jeseni.

© Aleks 2008

orfej v podzemlju

2008-04-01T00:10:00.005+02:00

skozi prazno pokrajino pobeljenih kosti brez senc
po brazgotinah trpljenj
kjer odmeva tišina
med oboki iz neizsanjanih sanj
gol in bos in razpraskanega telesa
stopa orfej
v zlato svetišče vladarja teme
da bi mu iztrgal ukradeno dušo

za moškega
ki je bil njegov beli vitez
na skrivnostnih stezah usode
tke orfej (z milino brezupa)
iz niti življenja
svojo pesem v letečo preprogo
pod okamnelimi očmi
nepremagljivega časa

angel smrti zapeljan vztrepeta
kakor začarana zvezda
v objemu žametne črnine besed
ponudi mojstru mogočne zaklade
neminljivega kraljestva
v rdeči zarji peklenskega jutra
zabaranta orfej svoj labodji spev
za eno samo srce

toda spomini srca
zapečateni z mračnim poljubom hudobca
z vražjo ukano za vedno ostajajo izgubljeni
globoko v osrčju podzemlja
mož s pozabljenjem v trudnih dlaneh
sledi zlomljenim stopinjam orfeja
z grozo na izsušenih ustnicah preklinja pevca
ki ga molče vodi k svetlobi
ker se nikoli ne obrne nazaj

© Aleks 2008

(Jean Marais v filmu Orphée (Orpheus) Jeana Cocteauja, 1950)

poznati tebe

2008-03-21T00:15:00.014+01:00

poznati tebe je nositi v očeh
radost novorojene pomladi,
učiš me ljubiti prvinske poti zemlje,
prisluhniti izgubljenim himnam driad,
ki se skrivajo v krošnjah samotnih dreves,
in v črnih globinah med zvezdami
najti vse barve noči.

poznati tebe je pozabiti bolečino
in razbiti strah,
ne bojiš se poslušati,
kako mi bije srce v temi duše,
v mesečini otožnega plesa mojega dežja
žalostinke srebrnih kapelj
spreminjaš v nasmeh.

poznati tebe je pisati pesem,
tkem jo s teboj iz vseh tistih starih besed,
da se prebujajo kakor zvončnice v dlani otroka,
in pojejo, vsakokrat z novim zvenom,
vsakokrat z novim pomenom,
vedno z novo globino,
vedno z novo močjo.

poznati tebe je ustvarjati svet,
poseben in nikomur odkrit,
ki šepeta,
ki boža,
ki tolaži,
ki živi
v naju, samo zate in zame.

tudi če boš odšel,
boš ostal z menoj
(dokler bom jaz) -
kakor sonce,
ki sije tudi tedaj,
ko zaide.
nekje.

(napisano zanj, ki je ptica v moji duši)

© Aleks 2008

kaj je češnjev cvet?

2008-03-10T09:22:00.004+01:00

v dežju (haiku)

2008-03-01T20:37:00.008+01:00

drevo itake

2008-02-14T00:00:00.003+01:00

Ranjen si se zatekel
v kamnito pokrajino iz rdeče prsti,
rad imaš njeno trdoživo lepoto,
ne iščeš sence, ampak bližino,
ko poslušaš spomine
mojih korenin.
V objemu pomladnih vetrov
želim rasti zate
z vsako poro svojega telesa,
hočem se povzpeti do neba,
da bi mu ukradel
košček belega puha z modre odeje,
in te zapredel
v čarobne pravljice tisoč in ene noči,
v katerih ponoči drevesa
kakor mladeniči globokih črnih oči
pijejo nektar iz vrelcev strasti.
S poletnim vetrom lovim metulje,
obarvane s soncem,
ki srkajo med in se ljubijo z mojimi cvetovi,
da bi mogel podariti zlata jabolka,
zrasla iz njihovih ljubezni,
tebi,
ki božaš zeleno barvo mojih las
in poješ s srcem,
ko mi v tišini odkrivaš
svojo toplo ljubezen moža,
divjo samoto viharnika
in hrepenenje oblakov.
Veter jeseni
prinaša s seboj mehkobo melanholije
moškega iz tujega sveta,
sejalca besed,
ki v sebi nosi tvoje sanje.
Ne poznam ga,
a vem,
da je tvoja sramežljiva nežnost
zanj.
Tedaj,
na obali teme,
zaplešem v vetru zime
tango s tvojo dušo,
ker te ljubim.

(to my soulmate... za najino prijateljstvo)

© Aleks 2008

ostržek

2008-02-11T00:18:00.001+01:00

izrezljano telo
kretnje marionete
v posmeh mimoidočim
namesto oči
dve črni luknji
lačni besed

toda modra vila je nema

v snežnem viharju
prezebla vila
izgubljena čaka na konec
leseni deček zaneti ogenj
stopi vanj in v njem izgori
v smrtni tišini

toda modra vila je slepa

zogleneli štrclji
ugasli kupček pepela
iz mrtve duše
na dlani pogorišča
le drobno srce lutke
še vedno tiktaka

toda modra vila je gluha

© Aleks 2008

svet ostaja moj

2008-02-03T13:58:00.008+01:00

bolečina je neizgovorljiva.
osamele dlani,
ubiti objemi,
pohojene pesmi,
smrt gnezdi v duši.

toda svet ostaja moj

© Aleks 2008

jezik itake

2008-01-26T00:07:00.000+01:00

ob ognju
nekega drugega jezika
(ne morem zapisati tujega,
ker nič tvojega ni -
ne more več biti -
tujega zame)
svoje zgodbe
pripoveduješ drugače.

s prevodom izgubljam
odtenke,
tone,
barve,
neizgovorljive v jeziku,
v katerem zdaj govorim.
in vendar si vedno
ptica v moji duši.

včasih, ko pišem pesmi,
bi rad znal vse jezike sveta
(tudi jezik tišine),
a mogoče je vsaka pesem
najgloblje v sebi
izpovedana v svojem lastnem jeziku,
za eno samo dušo,
za eno samo srce?

(zanj, ki pozna jezik itake)

© Aleks 2008

kaplja časa

2008-01-20T00:03:00.001+01:00

samo kapljico časa bi rad.
eno samo drobceno kapljo.
vanjo bi ujel trenutek večnosti,
zapisan s prvinsko poezijo vetra,
barve medene rose,
sladek kot nektar enodnevnice
v pelinu večera.

v njej bi izrisal vesolje.
moje telo,
grobo razvneti ogenj rezke ljubezni,
moja duša,
spev zvezd in glas, hripav od strasti,
moje besede,
krhki metulji nežnosti.

v njej bi ljubil.
z žgočo čutnostjo panterja
bi na vročih sipinah, razjedenih od poželenja,
v opojnem kaosu predaj daroval in prejemal
sebe
njega
skozi svileno neskončnost noči.

v njej bi se pogubil.
izpil bi jo, temno, bridko in grenko,
iz najbolj blagih moških dlani,
potepuški pesnik brez domovine,
izgubljen v vrtincih brezupa,
tujec na izpraznjenih razvalinah
zoglenelega sveta.

© Aleks 2008

tujca v mraku / strangers in the twilight

2008-01-11T00:11:00.002+01:00

tujca v mraku
strangers in the twilight

tujca v mraku

srečava se,
v mraku tujca,
in vendar blizu,
kakor objem dveh lun
na gladini jezera
ob vznožju teme.

belina mehurčkov,
belina snega,
belina zvezd,
na vrtiljaku ekstaze uročiš moj pogled,
zapelješ me, da ti sledim,
kamor me vodijo želje.

polnočnica velemesta.
v megleni svetlobi zadnjega vlaka podzemne
ostaneva sama.
nasloniš se name,
razžarjena moškost tvojega poželenja
prebuja v meni pogoltnost zveri.

trdo me poljubiš
(vonj zgodnjih breskev v tvojem dihu),
v meni si,
ti najslajša noč,
moj ciganski angel
z ognjemetom v črnih očeh.

hočeš moje telo,
zato šepetaš,
da sem tvoj,
hočem tvoje telo,
zato zamrmram,
da si moj,

toda stkan si iz sanj,
ta večer je iz sanj,
tvoj obraz je iz sanj,
jaz sem iz sanj,
ljubim te
v snu.

razideva se,
v jutru tujca,
drug drugemu dlje
kakor objem dveh lun
na gladini jezera
ob vznožju teme.

© Aleks 2008

strangers in the twilight

we meet
strangers in the twilight
and yet so close
as an embrace of two moons
on the surface of a lake
at the foothills of darkness

whiteness of the bubbles
whiteness of the snow
whiteness of the stars
on the carrousel of ecstasies you bewitch my gaze
you seduce me to follow you
wherever my desires lead.

a midnight mass of a big city.
in the misty light of the last train of the subway
we are left alone.
you lean on me
the white-hot virility of your lust
awakens the greediness of a beast within me.

you kiss me hard
(the scent of early peaches in your breath)
you are inside me
you sweetest night
my gipsy angel
with fireworks in your black eyes.

you want my body
so you whisper
that i am yours,
i want your body
so i murmur
that you are mine

but you are made of dreams
this evening is made of dreams
your visage is made of dreams
i am from a dream
i love you
in a dream

we split
strangers in the morning
farther
than an embrace of two moons
on the surface of a lake
at the foothills of darkness.

© Aleks 2008

enačbe srca

2008-01-08T11:15:00.004+01:00

skupaj
je sam
most je zgolj privid
moje tavajoče duše

toplina
je mraz
iz krvi raztrganih sanj
je narisan moj smeh

svetloba
je tema
zvezde v mojih očeh
žarijo v obupu spominov

ljubezen
je sovraštvo
moje srce na razpelu
bije rekviem v tišini

ponižan do dna brez besed
ostajam tu
ker ne zmorem
umreti do konca

© Aleks 2008

silvestrski poljub

2008-01-05T19:51:00.001+01:00